VSRS Sodba III Ips 30/2016

Jedro

Izvedba parcelacije, ki bi natančno določila predmet Prodajne pogodbe in bi zavezovala obe njeni stranki, terja predhodno soglasje volj obeh pravdnih strank o legi novo nastalih(e) parcel(e) in poteku njihovih mej. Da bi takšno soglasje med njima obstajalo, pravdni stranki nista trdili. Še več, obe sta zatrjevali, da so med njima potekali dogovori z namenom, da bi opredelili lokacijo nepremičnin in s tem predmet prodaje ter o tem dosegli soglasje pred izvedbo parcelacije. Navedeno pomeni, da predmet Prodajne pogodbe ni bil (niti) naknadno določen, prav tako iz prodajne pogodbe ni razbrati podatkov, ki bi omogočali njegovo določitev. Zgolj navedba parcel, katerih nadaljnja delitev/parcelacija se med strankama predvideva, in določitev skupne površine novo odmerjenih(e) parcel(e) za zaključek o določljivosti predmeta Prodajne pogodbe ne zadošča.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 66.473,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2013 do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 823.200,00 EUR od 12. 9. 2013 do 19. 12. 2013.

II. V preostalem delu (glede plačila 823.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 do plačila) se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 6.551,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala vračilo plačane kupnine po Prodajni pogodbi št. 3 z dne 16. 12. 2009. Ker tožena stranka svojih obveznosti po pogodbi in kasneje sklenjenem aneksu ni izpolnila, je tožeča stranka 11. 9. 2013 od pogodbe odstopila. Dodatno je tožeča stranka zahtevek utemeljevala tudi s tem, da naj bi bila Prodajna pogodba v vsakem primeru razvezana ex lege.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo 889.673,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2013 do plačila. Ugotovilo je, da je bil aneks, ki je določal možnost enostranskega odstopa od pogodbe, ničen. Rok za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v Prodajni pogodbi ni bil določen fiksno. Ker pa je tožeča stranka toženo pozvala na izpolnitev in ker so od poziva do odstopa od pogodbe minila skoraj tri leta, je bila Prodajna pogodba skladno z določbami prvega odstavka 104. člena v povezavi s tretjim odstavkom 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razvezana.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je sodišču prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti po Prodajni pogodbi. Naročila in pridobila je sicer načrt parcelacije, ki pa ni bil skladen z vsebino Prodajne pogodbe. Med strankama so potekali dogovori o zemljiščih, ki so bila predmet pogodbe, vendar tožena stranka ni trdila, da bi ti potekali tudi po 9. 2. 2011. Tožena stranka tako ni podala navedb, ki bi opravičevale njeno neizpolnitev v obdobju od 9. 2. 2011 do 11. 9. 2013. To obdobje predstavlja primeren rok za izpolnitev obveznosti, zato je bil zaključek sodišča prve stopnje, da je bila Prodajna pogodba razvezana že po samem zakonu, pravilen.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopa (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je delno utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

7. Tožena stranka kot prodajalka in tožeča stranka kot kupec sta po izvedenem postopku javnega zbiranja ponudb 16. 12. 2009 sklenili Prodajno pogodbo št. 3 (v nadaljevanju Prodajna pogodba). Predmet pogodbe so bile nepremičnine oziroma njihovi deli: parc. št. 2612, 2610, 2608/5, 2609, 2603/3, vse k. o. ..., v skupni izmeri 3.500 m2. Tožena stranka se je tožeči stranki zavezala, da ji bo po plačilu kupnine in izpolnitvi vseh ostalih obveznosti izstavila zemljiškoknjižno dovolilo "najkasneje v dveh mesecih, ko bodo za to izpolnjeni pogoji" (5. člen). Stranki sta se še dogovorili, da bosta po izvedeni parcelaciji sklenili aneks za dokončno ureditev premoženjskopravnega stanja (11. člen). Parcelacijo se je zavezala naročiti tožena stranka.

8. Tožeča stranka je kupnino v znesku 823.200,00 EUR poravnala. Dne 20. 11. 2009 je plačala 68.600,00 EUR, dne 16. 12. 2009 617.400,00 EUR in dne 24. 12. 2009 še 137.200,00 EUR.

9. Pravdni stranki sta 22. 10. 2010 sklenili aneks, v katerem sta zapisali, da predmet Prodajne pogodbe predstavljajo parcele št. 2612/1, 2612/2, 2612/3, 2613/3 in 2637/2, k.o. ... Dogovorili sta se, da bo po podpisu aneksa prodajalec (tožena stranka) naročil parcelacijo zemljišča v izmeri 3.500 m2 znotraj navedenih parcel. Parceli 2613/3 in 2637/2, k.o. ... nista bili vključeni v letni načrt razpolaganja z nepremičnim premoženjem tožene stranke niti nista bili predmet javnega zbiranja ponudb in tudi ne predmet Prodajne pogodbe.

10. Tožena stranka je naročila parcelacijo in pridobila načrt odmerjene parcele št. 2612/2 (po sklepih GURS št. ... z dne 3. 12. 2009 in št. ... z dne 31. 8. 2010), vendar se tožeča stranka z izvedeno parcelacijo ni strinjala.

11. Pravdni stranki sta se do 9. 2. 2011 dogovarjali glede zemljišč, ki so bila predmet Prodajne pogodbe. Dogovor ni bil dosežen. Tožeča stranka je toženo stranko nazadnje pisno pozvala na izpolnitev 16. 12. 2010, 11. 9. 2013 pa je od Prodajne pogodbe odstopila.

Razlogi revizije

12. Revizija vztraja, da predmet Prodajne pogodbe ni bil natančno določen in zato tožena stranka ni mogla izpolniti svoje obveznosti izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo. Pogoj za izpolnitev pogodbe je bilo soglasje strank o natančni lokaciji nepremičnin. Prav zato sta se stranki še po 16. 12. 2010 dogovarjali o lokaciji nepremičnine. O tem bi izpovedale predlagane priče, ki jih sodišče prve stopnje zmotno ni zaslišalo. Če je sodišče menilo, da dokazni predlog tožene stranke ni bil dovolj konkreten, bi moralo na to stranko skladno z materialno procesnim vodstvom opozoriti. Tožena stranka je sicer izvedla parcelacijo, ki pa je tožeča stranka ne sprejema, kot tudi ne sprejema na njeni podlagi izstavljenega zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka tako od Prodajne pogodbe zaradi neizpolnitve tožene stranke ni mogla veljavno odstopiti. Iz njenega dopisa z dne 16. 12. 2010 ne izhaja, da bi toženo pozvala k sklenitvi aneksa, pač pa jo je pozvala, naj izpolni obveznosti po aneksu, za katerega je sodišče ugotovilo, da je ničen. Sodišče prve stopnje je vtoževani znesek tudi zmotno valoriziralo skladno z neveljavnim aneksom.

O utemeljenosti revizije

13. Pravdni stranki sta se v Prodajni pogodbi dogovorili za prodajo petih nepremičnin oziroma njihovih delov v skupni izmeri 3.500 m2. Del zemljiške parcele oziroma več delov različnih parcel, čeprav opisno določen, brez ustreznega načrta parcelacije ne more biti vknjižen v zemljiško knjigo. Nepremičnine, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo in so predmet stvarnih pravic, so zemljiške parcele, ki so po zakonski definiciji prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami (2. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1) in ki se v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom, tj. oznako katastrske občine in parcelne številke (prvi odstavek 12. člena v zvezi s 5. točko prvega odstavka 3. člena ZZK-1). V obravnavani zadevi izpolnitev obveznosti po sklenjeni Prodajni pogodbi (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila po 5. členu pogodbe) tako predpostavlja soglasje volj obeh strank o legi novo odmerjene nepremičnine in posledično izvedbo postopka parcelacije. Da sta se tega zavedali tudi stranki Prodajne pogodbe, izhaja iz njenega 11. člena. Ker torej predmet prodaje med strankama ni bil opredeljen z identifikacijskim znakom zemljiške parcele oziroma zemljiških parcel, prav tako ni bil opredeljen z (obstoječim) načrtom parcelacije, je bil kot tak nedoločen. Vprašanje je le, ali je bil določljiv.

14. Skladno z določbo 38. člena OZ je predmet pogodbe določljiv, če vsebuje pogodba podatke, s katerimi ga je mogoče določiti ali če sta stranki prepustili nekomu tretjemu, naj ga določi. Namen takšne zakonske ureditve predmeta pogodbe je zajeti tudi vse tiste situacije, ko pogodbeni stranki v naprej ne moreta točno poznati vseh elementov, ki bodo vplivali na to, da se uresniči izpolnitveno ravnanje.¹ Ključno je, da pogodba v takšnem primeru vsebuje podatke, kriterije izbire, ki ob izpolnitvi pogodbe omogočajo individualizacijo stvari na način, da postane povsem jasno, kaj je predmet izpolnitve dolžnika in kaj lahko od dolžnika terja upnik.

15. Izvedba parcelacije, ki bi natančno določila predmet Prodajne pogodbe in bi zavezovala obe njeni stranki, terja predhodno soglasje volj obeh pravdnih strank o legi novo nastalih(e) parcel(e) in poteku njihovih mej. Da bi takšno soglasje med njima (izven določb sklenjenega aneksa k prodajni pogodbi) obstajalo, pravdni stranki nista trdili. Še več, obe sta zatrjevali, da so med njima potekali dogovori z namenom, da bi opredelili lokacijo nepremičnin in s tem predmet prodaje ter o tem dosegli soglasje pred izvedbo parcelacije.² Ob ugotovitvi, da aneks k Prodajni pogodbi z dne 22. 10. 2010 zaradi kršitve zakonskih predpisov o prodaji občinskega premoženja in nasprotja z vsebino javnega razpisa ni bil veljavno sklenjen, je očitno, da do soglasja med strankama ni prišlo. Navedeno pomeni, da predmet Prodajne pogodbe ni bil (niti) naknadno določen, prav tako iz prodajne pogodbe ni razbrati podatkov, ki bi omogočali njegovo določitev. Zgolj navedba parcel, katerih nadaljnja delitev/parcelacija se med strankama predvideva, in določitev skupne površine novo odmerjenih(e) parcel(e) za zaključek o določljivosti predmeta Prodajne pogodbe ne zadošča.

16. Ker predmet Prodajne pogodbe ni bil niti določen niti določljiv, toženi stranki ni mogoče očitati neizpolnitve pogodbe. Materialnopravni zaključek o razvezi pogodbe na temelju 105. člena OZ je tako zmoten. Kljub temu pa je odločitev sodišč nižjih stopenj v bistvenem pravilna iz drugega razloga.

17. Kadar je predmet obveznosti nedoločen ali nedoločljiv, je pogodba nična (35. člen OZ). Navedeno pomeni, da takšen pravni posel med strankama ne more ustvariti nameravanih pravnih učinkov. Stranka, ki je na podlagi nične pogodbe karkoli prejela, mora prejeto vrniti drugi pogodbeni stranki (prvi odstavek 87. člena OZ). V takšnem primeru povračilna obveznost nastane takoj, ko je opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe.³ Tožena stranka je tako dolžna tožeči stranki vrniti znesek plačane kupnine, to je 823.200,00 EUR.

18. Plačilo zamudnih obresti v primeru neupravičene pridobitve določa 193. člen OZ. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičen pridobljeno, je treba plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobra vera pridobitelja se do vložitve zahtevka/tožbe domneva, slabo vero pa je nasprotno treba dokazati. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da sta se pravdni stranki o predmetu izpolnitve Prodajne pogodbe dogovarjali in usklajevali. Obe sta torej šteli, da bosta predmet lahko določili in na ta način odpravili pomanjkljivost Prodajne pogodbe. Tožena stranka je poleg tega sama (sicer neuspešno) pristopila k parcelaciji zemljišč, zato ji nedobrovernosti v smislu določbe 193. člena OZ ni mogoče očitati. Skladno z navedenim gredo tako tožeči stranki zamudne obresti šele od vložitve tožbe (19. 12. 2013).

19. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge in prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 66.473,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2013 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 823.200,00 EUR od 12. 9. 2013 do 19. 12. 2013. V preostalem (glede plačila 823.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013) je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka z revizijo uspela zgolj v obrestnem delu, Vrhovno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve in druge stopnje ni posegalo. V zvezi z revizijskimi stroški pa je odločilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške in mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znašajo ti skupaj 6.551,40 EUR in zajemajo 5.350,00 EUR stroškov sestave odgovora na revizijo (tarif. št. 3300), 20 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tarif. št. 6002) ter 22% DDV.

-------------------------------
¹ Primerjaj sklep II Ips 109/2014 z dne 26. 11. 2015.
² Glej na primer 2. in 4. stran Prve pripravljalne vloge tožene stranke z dne 30. 3. 2015 ter 5. in 7. stran Pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 8. 4. 2015.
³ Plavšak N., Vrenčur R., Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 676.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 321/2015
• Sodba II Ips 206/2002
• VSK sodba I Cp 165/2014