VSRS Sodba VIII Ips 39/2017

Jedro

Glede na stališča SEU bi nacionalno sodišče pri opredelitvi razmerja kot delovnega razmerja moralo presoditi, ali gre za trajno razmerje, v okviru katerega je delavec vključen v določeno organizacijo poslovanja podjetja ali delodajalca in ali ena oseba nekaj časa za drugo osebo in po njenih navodilih opravlja storitve, za katere kot protidajatev prejema plačilo.

SEU je navedlo, da naloge veleposlaništva iz 3. člena Dunajske konvencije zajemajo predstavljanje države pošiljateljice, varstvo njenih interesov in spodbujanje prijateljskih odnosov z državo sprejemnico, vendar pa veleposlaništvo pri izvajanju teh nalog, tako kot vsaka druga oseba javnega prava, lahko deluje iure gestionis (ravnanja, povezana z nastopanjem države kot gospodarskega subjekta) in prevzema obveznosti ter pridobiva pravice, ki imajo civilnopravni značaj, med drugim zlasti v primeru, ko sklepa pogodbe o zaposlitvi z osebami, ki ne opravljajo nalog v povezavi z izvajanjem javnopravnih pooblastil in da se sodna imuniteta načeloma nanaša na spore v zvezi s suverenimi dejavnostmi, ki se izvajajo iure imperii, ne pa na ravnanja, izvršena iure gestionis, ki se ne nanašajo na javnopravna pooblastila.

Pravila za uporabo prava v primeru individualnih pogodb o zaposlitvi so določena v 8. členu Uredbe Rim I. Po tej določbi se za individualne pogodbe o zaposlitvi uporablja pravo, ki ga v skladu s 3. členom izbereta pogodbeni stranki. Vendar pa taka izbira prava delavca ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopati z dogovorom po pravu, ki bi se uporabljalo v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom tega člena, če pogodbeni stranki ne bi bili izbrali drugega prava. To pa je pravo države, v kateri oziroma iz katere delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo, če prava na tak način ni možno določiti, pa pravo države, v kateri se nahaja poslovna enota, ki je delavca zaposlila. Kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo, določeno po prej navedenih pravilih, se uporablja pravo te druge države.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 1. 2. 2011 do 27. 10. 2014 in od 28. 11. 2014 do 31. 1. 2015 s polnim delovnim časom in da mu delovno razmerje dne 1. 10. 2014 ni prenehalo ampak je trajalo do 27. 10. 2014 in ponovno od 28. 11. 2014 do 31. 1. 2015. Toženi stranki je naložilo, da mora tožnika za čas od 1. 2. 2011 do 1. 10. 2014 prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati plače in nadomestila plače v ustreznih bruto zneskih (glede na dogovorjeni neto znesek plače v višini 1.200,00 EUR) ter od tako obračunanih bruto zneskov plačati vse davke in prispevke, tožniku pa plačati še neplačana nadomestila plače za letni dopust, stroške za prevoz na delo in z dela, stroške za prehrano med delom za leta 2011, 2012, 2013 in 2014 in regres za letni dopust. Nadalje je razsodilo, da mora tožena stranka tožnika za čas od 2. 10. 2014 do 27. 10. 2014 in ponovno od 28. 11. 2014 do 31. 1. 2015 prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati plačo v ustreznih bruto zneskih, kot če bi delal, od tako obračunanih bruto zneskov plačati davke in prispevke ter plačati plačo v neto znesku 1.200,00 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter denarno povračilo v višini 6.000,00 EUR. Del zahtevka, v katerem je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku za čas od 28. 10. 2014 do 27. 11. 2014 obračunati razliko med bruto plačo, ki bi jo moral prejemati pri toženi stranki in bruto plačo, ki mu je bila obračunana pri drugem delodajalcu, od tako obračunanih zneskov plačati davke in prispevke in tožniku izplačati neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila. V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče, v nasprotju z Dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih¹ (v nadaljevanju Dunajska konvencija), poseglo v suverene pravice Republike Bolgarije, ker je veleposlaništvu te države priznalo status (pravno subjektiviteto), ki ga po ureditvi matične države nima, kar naj bi predstavljalo poseg v suverenost tuje države (acta iure imperii). Tožena stranka naj s tožnikom ne bi sklenila pogodbe o zaposlitvi, pač pa pogodbo civilnega prava. Ravnala naj bi na podlagi odredbe administrativnega sekretarja Ministrstva za zunanje zadeve Republike Bolgarije in s tem zgolj izvrševala navodila države, ki jo predstavlja. Tožena stranka po bolgarskem pravu ni samostojna pravna oseba, zaradi česar bi bilo treba tožbo nasloviti na Republiko Bolgarijo po ustrezni diplomatski poti. Sodišče naj bi se zmotno sklicevalo na drugi odstavek 5. člena Zakona o delovnih razmerjih² (v nadaljevanju ZDR-1) oziroma drugi odstavek 5. člena ZDR.³ Ta določba naj bi se nanašala le na slovenska veleposlaništva ne pa na tuja. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da pogodba med strankama po bolgarski zakonodaji ne predstavlja delovnega razmerja. Zato naj bi sodišče zmotno uporabilo 11. člen ZDR, po katerem se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Slovenskih prisilnih določb naj ne bi bilo mogoče uporabiti v primeru, ko bolgarska zakonodaja tovrstnih civilnih razmerij ne šteje za pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bolgarski državljan in ob sklepanju pogodb s toženo stranko ni imel v mislih slovenske zakonodaje ter slovenske definicije delovnega razmerja, zato ni prišlo do soglasja volj. Pri vprašanju, katero pravo je treba uporabiti, naj bi sodišče zmotno uporabilo 21. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku⁴ (v nadaljevanju ZMZPP), namesto 3. člena Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja⁵ (v nadaljevanju Uredba Rim I). V skladu s to uredbo bi moralo upoštevati dogovor strank o uporabi bolgarskega prava. V tem primeru delovno razmerje ne bi bilo ugotovljeno. Sodišče naj bi tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni obrazložilo, zakaj je znesek, določen v pogodbi, štelo za neto znesek. Izrek sodbe v zvezi z regresom naj bi bil neizvršljiv, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku⁶ (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Povzetek ugotovljenega dejanskega stanja

6. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik (bolgarski državljan) od 1. 2. 2011 dalje, na podlagi 4 pogodb (ki jih tožena stranka opredeljuje kot civilnopravne), opravljal delo pri toženi stranki (Veleposlaništvu Republike Bolgarije). Tožnik je na podlagi sklenjenih pogodb za toženo stranko opravljala naloge šoferja in s tem povezana dela, dela vzdrževalca ter druga pomožna dela, za kar je bilo dogovorjeno plačilo v višini 1.200,00 EUR. Delo je opravljal za plačilo, osebno in nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, v polnem delovnem času, vse do 1. 10. 2014, ko je razmerje med strankama prenehalo na podlagi odpovedi (oziroma obvestila) tožene stranke. Vse pogodbe, ki sta jih sklenili stranki, vsebujejo določbo, da se "vsa neurejena vprašanja rešujejo v skladu z bolgarsko zakonodajo".

Sporna vprašanja

7. Predmet tega spora je pogodbeno razmerje z mednarodnim elementom. Tožena stranka je bolgarsko veleposlaništvo, ki svojo dejavnost opravlja na ozemlju Republike Slovenije, kjer je tožnik, ki je bolgarski državljan, tudi opravljal svoje delo. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje, svojo odločitev oprli na zmotno pravno podlago, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, kar pa na pravilnost končne odločitve ni vplivalo.

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da se stranki v sklenjenih pogodbah nista dogovorili, katera država ima sodno pristojnost za reševanje sporov iz tega razmerja (dogovor o sodni pristojnosti), dogovorili pa sta se za uporabo bolgarskega prava (dogovor o pravu).

9. V tem sporu so sporna naslednja vprašanja: 1) ali je razmerje med strankama delovno ali civilnopravno razmerje oziroma, katero pravo je tisto, po katerem se to razmerje pravno okvalificira; 2) ali ima tožena stranka, ki ni pravna oseba, procesno legitimacijo v tem sporu; 3) ali se tožena stranka kot veleposlaništvo tuje države lahko sklicuje na sodno imuniteto v skladu z Dunajsko konvencijo; 4) po katerem pravu se presoja spor med strankama, po tem, ko se ugotovi pravna narava njunega razmerja.

Pravna narava spornega razmerja

10. Ker sta tako Republika Slovenija kot Republika Bolgarija⁷ državi članici Evropske unije (EU), je treba v zvezi z s tem in tudi v zvezi z nadaljnjimi vprašanji, poleg nacionalnih predpisov, upoštevati tudi relevantne predpise EU. Za pogodbena razmerja z mednarodnim elementom, ki so bila sklenjena po 17. 12. 2009⁸ , se uporabljata uredbi Rim I in Bruselj I⁹ in ne ZMZPP. Uredba Rim I poleg splošnih pravil, ki veljajo za izbiro prava v civilnopravnih¹⁰ pogodbah z mednarodnim elementom (3. člen), določa tudi posebna pravila, ki veljajo za individualne pogodbe o zaposlitvi (8. člen). Vprašanje pa je, ali gre med strankama sploh za delovno razmerje oziroma po katerem pravu se to vprašanje presoja? Ali je za pravno kvalifikacijo razmerja med strankama, glede na pogodben dogovor o izbiri prava, treba uporabiti bolgarsko pravo? Glede na sodno prakso Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), je odgovor negativen. Zlasti iz zadeve Holterman,¹¹ ki se nanaša na uporabo kolizijskih pravil pri pogodbah o zaposlitvi z mednarodnim elementom, namreč jasno izhaja, da ima pojem "individualna pogodba o zaposlitvi" avtonomen pomen po pravu EU, ne glede na morebitne različne opredelitve nacionalnih zakonodaj posameznih držav članic. SEU se je pri odločitvi v tej zadevi sklicevalo tudi na svoje prejšnje odločitve, ki se sicer niso neposredno nanašale na vprašanje uporabe kolizijskih pravil, med drugim na zadevi Lawrie-Blum,¹² (ki se nanaša na področje prostega gibanja delavcev) in Kiiski (ki se nanaša na področje socialnih pravic),¹³ kjer je navedlo, da sui generis pravna narava delovnega razmerja glede na nacionalno pravo ne more imeti nikakršnih posledic na status delavca v smislu prava Skupnosti. Zadeva Holterman se sicer ne nanaša na razlago Uredbe Rim I, ampak na razlago Uredbe Bruselj I, vendar pa zavzeta stališča veljajo za obe uredbi enako, saj je namen obeh uredb določitev kolizijskih pravil za zaščito delavca kot šibkejše stranke v pogodbenem razmerju,¹⁴ Uredba Rim I pa tudi izrecno določa, da mora biti vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe v skladu z Uredbo Bruselj I.¹⁵

11. Glede na stališča SEU bi nacionalno sodišče pri opredelitvi razmerja kot delovnega razmerja moralo presoditi, ali gre za trajno razmerje, v okviru katerega je delavec vključen v določeno organizacijo poslovanja podjetja ali delodajalca in ali ena oseba nekaj časa za drugo osebo in po njenih navodilih opravlja storitve, za katere kot protidajatev prejema plačilo.¹⁶ Iz dejanskih ugotovitev v konkretnem primeru izhaja, da razmerje med strankama ustreza tej definiciji delovnega razmerja, zato je pravilna ugotovitev sodišča, da je med strankama obstajalo delovno in ne civilnopravno razmerje.

Glede mednarodne pristojnosti in sodne imunitete tožene stranke

12. Uredba Bruselj I v 5. oddelku določa določitev sodne pristojnosti v sporih iz individualnih pogodb o zaposlitvi. Na podlagi prve točke 19. člena te uredbe je delodajalec s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožen pred sodišči v državi članici, kjer ima stalno prebivališče. Druga točka 18. člena Uredbe Bruselj I pa določa, da je treba, če delavec sklene pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem, ki ima stalno prebivališče zunaj ozemlja EU, vendar pa ima v državi članici podružnico, predstavništvo ali drugo poslovno enoto, za namene določitve pristojnega sodišča za tega delodajalca šteti, da ima stalno prebivališče v tej državi. SEU je v zadevi Mahmadia¹⁷ presodilo, da je "veleposlaništvo, kadar gre za pogodbe o zaposlitvi, ki jih sklene v imenu države, poslovna enota v smislu druge točke 18. člena Uredbe Bruselj I, če se dejavnosti delavcev, s katerimi je ta sklenila te pogodbe, nanašajo na dejavnost upravljanja, ki jo veleposlaništvo izvaja v državi sprejemnici." V isti zadevi je SEU navedlo, da naloge veleposlaništva iz 3. člena Dunajske konvencije zajemajo predstavljanje države pošiljateljice, varstvo njenih interesov in spodbujanje prijateljskih odnosov z državo sprejemnico, vendar pa veleposlaništvo pri izvajanju teh nalog, tako kot vsaka druga oseba javnega prava, lahko deluje iure gestionis (ravnanja, povezana z nastopanjem države kot gospodarskega subjekta) in prevzema obveznosti ter pridobiva pravice, ki imajo civilnopravni značaj, med drugim zlasti primeru, ko sklepa pogodbe o zaposlitvi z osebami, ki ne opravljajo nalog v povezavi z izvajanjem javnopravnih pooblastil in da se sodna imuniteta načeloma nanaša na spore v zvezi s suverenimi dejavnostmi, ki se izvajajo iure imperii (ravnanja, ki jih država stori kot suverena nosilka oblasti), ne pa na ravnanja, izvršena iure gestionis, ki se ne nanašajo na javnopravna pooblastila.¹⁸

13. Da je stališče tožene stranke zmotno, je razvidno tudi iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Naku proti Republiki Litvi in Kraljevini Švedski (26126/07) z dne 8. 11. 2016. V navedeni zadevi je Evropsko sodišče za človekove pravice presodilo, da so litvanska sodišča tožnico, ki je na švedski ambasadi opravljala delo uslužbenke, zadolžene za kulturne in informacijske zadeve, prikrajšala za pravico dostopa do sodišča, ko so ugodila ugovoru diplomatske imunitete, ki ga je podala tožena stranka. Litvanska sodišča so to storila brez relevantnih in zadostnih razlogov individualne presoje konkretnega primera, zgolj s sklepanjem, da vsakdo, ki dela na diplomatskem predstavništvu tuje države, vključno s tehničnim, administrativnim in servisnem osebjem, na tak ali drugačen način prispeva k doseganju suverenih ciljev te države.

14. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za šoferska dela in opravljanje drugih pomožnih del (torej ni izvajal javnopravnih pooblastil), kar sodi med dejanja iure gestionis, zaradi česar se tožena stranka v sporu v zvezi s to pogodbo ne more sklicevati na sodno imuniteto po Dunajski konvenciji.

Glede pasivne procesne legitimacije

15. Pojem pasivne procesne legitimacije se nanaša na vprašanje, kdo lahko v konkretnem postopku nastopa kot toženec. Na podlagi 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba, pri čemer se lahko s posebnimi predpisi določi, kdo je poleg fizičnih in pravnih oseb lahko pravdna stranka. Zakon širi sposobnost biti stranka v postopku tako, da lahko v posameznih zakonsko določenih primerih kot stranka v postopku nastopajo tudi subjekti, ki sicer nimajo pravne sposobnosti. V tem smislu je pojem sposobnost biti stranka širši od pojma pravne sposobnosti. Eden od teh zakonsko določenih primerov v smislu 76. člena ZPP je tudi določba drugega odstavka 5. člena ZDR (in tudi ZDR-1), na podlagi katerega je delodajalec po tem zakonu pravna in fizična oseba ter drug subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da zakon diplomatsko in konzularno predstavništvo opredeljuje kot delodajalca, ni dvoma, da je s tem podana stvarna in procesna legitimacija tožene stranke (ki je tuje veleposlaništvo).¹⁹ Zato so neutemeljeni očitki tožene stranke, da je ji je sodišče priznalo status, ki ga po bolgarskem pravu nima. Sodišče ni ugotovilo, da je tožena stranka pravna oseba ali pa da ima pravno sposobnost, pač pa da je sposobna biti stranka v postopku.

16. Tožena stranka zmotno meni, da se navedena določba ne nanaša na tuja, pač pa le na domača diplomatska in konzularna predstavništva. Kot izhaja iz obrazložitve predloga zakona,²⁰ določba 5. člena ZDR "v drugem odstavku uveljavlja teritorialni princip uporabe našega prava tudi za razmerja, sklenjena s tujim delodajalcem (diplomatska in konzularna predstavništva za zaposlovanje oseb, za katere ne velja Dunajska konvencija, podružnice tujih podjetij, izvajanje investicijskih del po tujih delodajalcih...), če gre za zaposlovanje delavcev za opravljanje dela v Republiki Sloveniji".

Katero pravo je treba uporabiti za presojo tega spora

17. Pravila za uporabo prava v primeru individualnih pogodb o zaposlitvi so določena v 8. členu Uredbe Rim I. Po tej določbi se za individualne pogodbe o zaposlitvi uporablja pravo, ki ga v skladu s 3. členom izbereta pogodbeni stranki. Vendar pa taka izbira prava delavca ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopati z dogovorom po pravu, ki bi se uporabljalo v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom tega člena, če pogodbeni stranki ne bi bili izbrali drugega prava. To pa je pravo države, v kateri oziroma iz katere delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo (drugi odstavek), če prava na tak način ni možno določiti, pa pravo države, v kateri se nahaja poslovna enota, ki je delavca zaposlila (tretji odstavek). Kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz drugega ali tretjega odstavka 8. člena Uredbe Rim I, se uporablja pravo te druge države (četrti odstavek).

18. Iz navedenega izhaja, da mora sodišče po prvem v povezavi z drugim odstavkom 8. člena Uredbe Rim I za presojo spora med strankama, kljub pogodbenemu dogovoru o uporabi bolgarskega prava, uporabiti določbe slovenskega zakona o delovnih razmerjih. Tožnik je namreč delo običajno opravljal v Republiki Sloveniji, v primeru uporabe bolgarskega prava pa sploh ne bi bil obravnavan kot delavec v delovnem razmerju, zato bi bil prikrajšan za zaščito po določbah zakona o delovnih razmerjih, od katerih ni dovoljeno odstopati z dogovorom. Določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 (oz. drugega odstavka 11. člena ZDR), po kateri se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, razen v primerih, ki jih določa zakon, namreč po slovenskem pravu predstavlja tako določbo, od katere ni dovoljeno odstopati z dogovorom. Volja strank pri tem ni odločilna, zato so irelevantne revizijske navedbe, da med strankama ni prišlo do soglasja volj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se je zato pravilno oprlo na navedeno določbo in na določbo 18. člena ZDR-1 (oz. 16. člena ZDR), ki v primeru obstojev elementov delovnega razmerja vzpostavlja domnevo delovnega razmerja ter tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja in druge s tem povezane pravice.

19. Čeprav sodišči nižjih stopenj nista presodili na podlagi določb uredb Rim I in Bruselj I, je končna odločitev kljub temu pravilna, saj sta na podlagi 21. člena ZMZPP prav tako prišli do zaključka, da se za presojo spornega razmerja med strankama uporabi slovensko pravo.

Glede zneska prisojenih plač in regresa

20. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da pogodbeno dogovorjeno plačilo v višini 1.200,00 EUR mesečno predstavlja neto znesek. Odločitev je tudi izčrpno obrazložena (25. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 16. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), zaradi česar ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, z razlogi, ki sta jih navedli, pa revizijsko sodišče soglaša in jih v celoti ne ponavlja. Delodajalec je tisti, ki je dolžan od delavčeve bruto plače odvesti davke in prispevke, delavcu pa izplačati neto plačo. Drugačen dogovor ni možen. Delodajalec te svoje obveznosti ne more prevaliti na delavca. S plačilom zneska 1.200,00 evrov tožniku je tožena stranka izpolnila svojo obveznost plačila neto plače, ne pa tudi obračuna bruto plače z odvodom davkov in prispevkov.

21. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z odločitvijo o plačilu regresa ni podana. Posamezni zneski regresa za posamezna leta sicer res niso izrecno določeni, so pa določljivi, zaradi česar izrek sodbe sodišča prve stopnje v VI. točki ni neizvršljiv, kakor pravilno ugotavlja tudi sodišče druge stopnje.

22. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
¹ Akt o dopolnitvah akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo (Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 9/1992 in nadaljnji).
² Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
³ Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.
⁴ Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji.
⁵ UL L 177, 4.7.2008, str. 6 - 16.
⁶ Ur. l. RS, št. 29/99 in nadaljnji.
⁷ Republika Bolgarija je članica EU od leta 2007.
⁸ Datum začetka uporabe uredb Rim I in Bruselj I.
⁹ Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, UL L 12, z dne 16. 1. 2001 str. 1 - 23.
¹⁰ V smislu Uredbe Rim I (pa tudi Bruselj I) med civilnopravna razmerja sodijo tudi individualne pogodbe o zaposlitvi.
¹¹ Zadeva C-47/14 z dne 10. 9. 2015.
¹² Zadeva C-66/85 z dne 3. 7. 1986.
¹³ Zadeva C-116/06 z dne 20. 9. 2007.
¹⁴ Glej tudi dokument Evropske komisije, Praktični vodnik; Pristojnost in pravo, ki se uporablja v mednarodnih sporih med delavcem in delodajalcem, ec.europa.eu/justice/civil/files/employement_guide_sl.pdf, str. 9 in The European Private International Law of Employment, Uglješa Grušič, Cambridge University Press, 2015, str. 78, 79, 80.
¹⁵ 7. uvodna izjava Uredbe Rim I.
¹⁶ Povzeto po zadevi Holterman.
¹⁷ C-154/11 z dne 19. julij 2012, Amed Mahmadia proti Ljudski demokratični republiki Alžiriji.
¹⁸ Glej 49., 52. in 55. točko obrazložitve.
¹⁹ Primerjaj VSRS sklep VIII Ips 96/2014 z dne 23. 9. 2014.
²⁰ Poročevalec DZ, 1997, št. 50. Obrazložitev v poročevalcu se nanaša na ZDR, vendar se relevantni člen z ZDR-1 ni spreminjal.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 311/2016
• VSL sklep I Kp 681/2004
• VDSS sodba Pdp 263/2008