VSRS Sklep II Ips 164/2016

Jedro

Pravočasnost predloženih pogodb utemeljuje na revizijski stopnji neizpodbijana ugotovitev v prvostopenjskem sklepu, da predlagateljica na prekluzijo ni bila izrecno opozorjena.

Če je tako, predlagateljica zaradi opustitve takšnega opozorila, ob upoštevanju občutnega posega v njeno pravico do izjave, ki bi ga pomenila prekluzija, ne sme trpeti škodljivih posledic. Pri tem je nepomembno, da zakon v 286. členu ZPP ne določa izrecne obveznosti sodišča, da stranke opozori na posledice zamude.

Namen novele je olajšati položaj upravičencev v dokaznem postopku, zlasti kar zadeva predhodni postopek pri Državnem pravobranilstvu, ne pa spreminjati ali kakorkoli posegati v načelo proste presoje dokazov kot metodo za ugotavljanje spodnje premice odločbe v sodnem postopku. Prosta dokazna ocena se nanaša na izbor dokazov, na metodo njihove izvedbe in oceno njihove vrednosti. To v konkretnem primeru pomeni, da lahko predlagateljica za dokazovanje obstoja pravnega posla iz 2. člena ZVVJTO predlaga katerokoli dokazno sredstvo, ki mu sodišče ne sme vnaprej odreči dokazne teže, ampak mora presojo njegove dokazne vrednosti podvreči skrbni, vestni in argumentirani dokazni oceni.

Izrek

I. Reviziji se zavrneta.

II. Udeleženki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da predlagateljici pripada pravica do vračila vlaganj v telekomunikacijsko omrežje in nasprotni udeleženki naložilo, da ji mora na račun vlaganj plačati 810.023,74 EUR v roku 90 dni od dneva pravnomočnosti odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer tako, da Državno pravobranilstvo v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa izvod sklepa dostavi Slovenski odškodninski družbi, d. d., zdaj Slovenskemu državnemu holdingu, ki je dolžan v roku 60 dni od prejema pravnomočnega sklepa poravnati obveznost. Odločanje o stroških postopka je pridržalo za poseben sklep. S sklepom N 373/2012 z dne 22. 12. 2015 je navedeni sklep v izreku dopolnilo tako, da je višji zahtevek od prisojenega zavrnilo. Ob neprerekanem dejstvu, da so bili deli javnega telekomunikacijskega omrežja zgrajeni z vlaganji predlagateljice in postali njegov sestavni del, je štelo, da je obstajal poslovni odnos med pravnim prednikom predlagateljice in pravnimi predniki Telekoma d. d., in sicer ne glede na to, kdo je dela izvajal. Predlagateljici je priznalo le tista vlaganja, ki so podprta s pogodbami in računi, iz katerih je razviden obseg vlaganj in njihova višina, to je zneski, ki so bili plačani izvajalcem.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi udeleženk zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Udeleženki sta zoper ta sklep v zvezi s prvostopenjskim sklepom vložili revizijo.

4. Predlagateljica izpodbija zavrnilni del sklepa. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in predlogu za povračilo vlaganj v celoti ugodi, podrejeno pa sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (v nadaljevanju ZVVJTO) za dokazovanje obstoja pravice do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje predvideva različne možnosti. Kot izhaja iz 8. člena ZVVJTO, ne določa, da se lahko obstoj pravice do vračila vlaganj dokazuje samo s pisnim pravnim poslom, ki je sklenjen s pravnim prednikom Telekoma Slovenije., d. d., in samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet, temveč se lahko ta pravica dokaže tudi z drugimi listinami in dokumenti, lahko tudi z notarsko overjeno izjavo vlagatelja o vrsti in obsegu vlaganja v javno telekomunikacijsko omrežje. Če vlagatelj z vsemi potrebnimi listinami ne razpolaga, je dolžno Državno pravobranilstvo samo pridobiti relevantne podatke od Telekoma, d. d. Kot skrajno možnost je zakon predvidel ugotavljanje obstoja pravice do vračila in njegove višine po izvedencu in cenilcu. Območja in višina vlaganj predlagateljice so razvidna iz finančnih kartic in predložene notarsko overjene izjave o vrsti in obsegu vlaganj. Telekom, d. d. je v svoji izjavi z dne 24. 11. 2010 izrecno pripoznal, da je omrežje, ki je predmet predmetnega postopka, prevzel v uporabo, s čimer je izkazan temelj zahtevka predlagateljice. Nasprotna udeleženka ni substancirano zanikala izgradnje in uporabe telekomunikacijskega omrežja s strani Telekoma, d. d., zato sodišče glede temelja zahtevka sploh ne bi smelo izvajati dokazov. Predlagateljica je glede na navedeno predlagala dokaz z izvedencem le glede višine zahtevka. Kljub temu je bil 7. 10. 2011 sprejet dokazni sklep o postavitvi izvedenca za telekomunikacije le glede temelja, ne pa tudi višine zahtevka. Sodišče se do dokaznega predloga predlagateljice v zvezi z višino tožbenega zahtevka ni opredelilo oziroma ni obrazložilo, zakaj je dokazni predlog zavrnilo, kar je v nasprotju z jamstvi poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Sodišče sme dokazni predlog zavrniti le v primeru, če so podani za to ustavno sprejemljivi razlogi. Sodbi nižjih sodišč sta neobrazloženi, ker se sodišči nista opredelili, v katerem delu (za katera območja) sta predlog zavrnili. Sklicuje se na že podane pritožbene navedbe, ker se sodišče druge stopnje do njih ni opredelilo.

5. Nasprotna udeleženka izpodbija ugodilni del sklepa. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da Vrhovno sodišče pritožbi nasprotne udeleženke ugodi in predlog predlagateljice zavrne, podrejeno pa, da sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja pri ugovoru, da je predlagateljica pogodbe, iz katerih je razviden obseg vlaganj in njihova višina, predložila prepozno, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati. ZVVJTO določa sankcijo, če predlagatelj ne izpelje predhodnega postopka pred Državnim pravobranilstvom, to je, da se v tem primeru zahtevek ne upošteva. V spisu ni listine, s katero bi Telekom, d. d., priznal, da razpolaga z omrežjem, katerega sestavni del je tudi omrežje, ki je predmet tega postopka. Sodišče si zmotno razlaga 2. člen ZVVJTO, ki določa, da so upravičenci do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje Telekoma Slovenije, d. d., fizične osebe, organizacije fizičnih oseb, lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki Telekoma, d. d., in samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet. Predlagateljica ni predložila listine, ki bi se nanašala na poslovni odnos s Telekomom, d. d., oziroma njegovimi pravnimi predniki. Zakonodajalec je z 8. členom resda razširil podlago za dokazovanje obstoja pravice do vračila vlaganj in vrednosti pravnega posla, vendar le s takšnimi listinami, ki se nanašajo na pravne posle, sklenjene s Telekomom, d. d. V konkretnem primeru pa gre za pravne posle predlagateljice s povsem drugimi pravnimi subjekti.

6. Reviziji sta bili vročeni nasprotni udeleženki oziroma predlagateljici. Predlagateljica je na revizijo nasprotne udeleženke odgovorila in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Opozarja, da ZVVJTO za dokazovanje obstoja pravice do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje predvideva različne možnosti, ne le dokazovanje s pisnim pravnim poslom, ki je sklenjen s pravnim prednikom, in se sklicuje na sodno prakso v zadevi VSL II Cp 4959/2010.

7. Reviziji sta neutemeljeni.

O reviziji predlagateljice:

8. Revizijska izvajanja predlagateljice v zvezi z njenim dokaznim predlogom za postavitev izvedenca za telekomunikacije so v nasprotju s podatki spisa. Z njimi želi očitno Vrhovno sodišče, ki so mu namenjena, spraviti v zmoto glede poteka in vsebine lastnih procesnih dejanj in procesnih dejanj nižjih sodišč. Ni res, kot trdi, da je izvedenca predlagala le glede višine zahtevka. V odgovoru na predlog je dokazni predlog z izvedencem podala po dejanskem sklopu, v katerem pojasnjuje svoja vlaganja v telekomunikacijsko omrežje in svoje pravno naziranje v zvezi s tem, pri čemer se sklicuje na četrti odstavek 8. člena ZVVJTO, ki med dokaznimi sredstvi za dokazovanje dejstev v zvezi z obstojem pravice do vračila vlaganj (torej temeljem zahtevka) in vrednostjo vlaganj predlaga dokaz z izvedencem. Ne drži, da je sodišče prve stopnje dokazovanje z izvedencem omejilo le na ugotavljanje, ali obstoji pravica predlagateljice do povračila vlaganj. Na naroku 7. 11. 2011 je določilo rok za plačilo predujma za izvedenca predlagateljici, ki je v pripravljalni vlogi z dne 19. 10. 2011 tudi oblikovala vprašanja zanj, tako glede obstoja pravice do povračila vlaganj ("Ali Telekom, d. d., razpolaga z omrežjem, ki je opisano v Preglednici po območjih urejanja in vrsti investicije Mestne občine ... v javno telekomunikacijsko omrežje/.../") kot glede vrednosti vlaganj ("Izvedenec naj pri predlagatelju opravi vpogled v finančne kartice/.../ ter v zvezi s tem tudi opravi preračun iz DIN v EUR.") Predlagateljica nadalje zamolči, da je sodišče izvedbo dokaza z izvedencem opustilo, ne da bi določilo osebo izvedenca in mu postavila vprašanja, ker ni založila predujma za njegovo delo.

9. Opisana kronologija procesnih dejanj povsem ovrže očitek predlagateljice, češ da je sodišče opustilo dolžnost, da se opredeli do vseh dokaznih predlogov udeležencev. Ne samo, da so revizijske trditve v tem delu očitno neutemeljene, porajajo celo dvom o spoštovanju načela resnicoljubnosti ter poštenja in vzajemnega zaupanja s strani predlagateljice (9. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP).

10. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker se naj nižji sodišči ne bi opredelili, v katerem delu (za katera območja) sta predlog zavrnili, ni podana. Navedena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka glede sestave odločbe ima funkcionalen značaj in je podana le v tistih redkih primerih, ko sodne odločbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijani sklep niti sklep sodišča prve stopnje nimata. Iz sklepa sodišča sodišča prve stopnje je mogoče jasno razbrati, v katerem delu je zahtevku ugodilo in kakšni so bili razlogi za takšno odločitev.

11. Sodišče prve stopnje pri tem, katera vlaganja se predlagateljici ne priznajo, res ni izhajalo iz opredelitve območij, ampak je za izhodišče vzelo listino (priloga A69), ki jo je pripravila sama predlagateljica, "Seznam dokazil o vlaganjih, vezanih na finančne kartice". Pri tem je sprejelo jasno stališče, da se upoštevajo le tiste vrednosti, ki so podprte s pogodbami in računi, iz katerih je razviden obseg vlaganj in njihova višina (obrazložitev prvostopenjskega sklepa, točka 46 - 52).

12. Revizijske navedbe v zvezi z očitkom neobrazloženosti drugostopenjskega sklepa so obširne, toda vsebinsko povsem prazne in zato očitno neutemeljene. Predlagateljica le povzema določbe Ustave (22., 23. in 25. člen), 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter sodno prakso Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice, ne da bi kakorkoli konkretizirala, kateri so tisti njeni pritožbeni ugovori, s katerimi se sodišče druge stopnje ni seznanilo oziroma se do njih ni opredelilo.

13. Določbi o mejah preizkusa sodb sodišč prve in druge stopnje (350. in 371. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), v skladu s katerima sodišče druge stopnje oziroma revizijsko sodišče izpodbijano sodbo (sklep) preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi oziroma reviziji, sodišče druge stopnje pa po uradni dolžnosti pazi še na nekatere absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava (primerjaj drugi odstavek 350. člena ZPP), temeljita na realnem pričakovanju, da bo pritožnik oziroma revident konkretizirano in popolno navedel dejstva, ki mu gredo v korist. Šele če in ko stranka izpolni svojo dolžnost procesne skrbnosti, je mogoče govoriti o obveznosti (pritožbenega oziroma revizijskega) sodišča do opredelitve.

14. Če udeleženec v reviziji opredeljeno in konkretno ne pove, v čem naj bi bila kršitev "neobrazloženosti", potem tudi ni dolžnost revizijskega sodišča, da udeležencu odgovarja na nekaj, česar sploh ni zatrjeval. Glede na razporeditev dolžnega aktivnega ravnanja na revizijski stopnji Vrhovno sodišče ni dolžno samo iskati, katere so tiste pomanjkljivosti, zaradi katerih se izpodbijana sodba ne more preizkusiti oziroma kateri so tisti pritožbeni ugovori, do katerih se sodišče druge stopnje ni opredelilo.

O reviziji nasprotne udeleženke:

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa o vprašanju prekluzije glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v predlagalnih nepravdnih postopkih tako pestra, da o ustaljeni sodni praksi ni mogoče govoriti.¹ V obravnavani nepravdni zadevi je sodišče prve stopnje prvi narok, na katerem sta udeleženki podali tudi vsebinske navedbe, opravilo 8. 10. 2009. Vsi poznejši naroki niso bili nadaljevanje prvega naroka, kot zmotno meni sodišče druge stopnje, ampak novi naroki. Odgovor na vprašanje, ali je predlagateljica pogodbe, ki jih je na lastno pobudo in mimo sklepa materialnega procesnega vodstva z dne 18. 6. 2014 priložila pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2014, predložila pravočasno, je kljub temu pritrdilen, čeprav iz drugih razlogov od tistih, na katere se je oprlo sodišče druge stopnje.

16. Pravočasnost predloženih pogodb utemeljuje na revizijski stopnji neizpodbijana ugotovitev v prvostopenjskem sklepu (točka 27), da predlagateljica na prekluzijo ni bila izrecno opozorjena. Pri tem ni bistveno, da sodišče prve stopnje ne pojasni, ali meri na odsotnost opozorila v vabilu na prvi narok ali na pouk na naroku 18. 6. 2014 udeleženkama, da "morata do konca postopka na prvi stopnji navesti vsa relevantna dejstva in predlagati dokaze, saj jih kasneje v pritožbi ne bosta mogli več v zvezi z 286. členom ZPP". Če je tako, predlagateljica zaradi opustitve takšnega opozorila, ob upoštevanju občutnega posega v njeno pravico do izjave, ki bi ga pomenila prekluzija, ne sme trpeti škodljivih posledic. Pri tem je nepomembno, da zakon v 286. členu ZPP ne določa izrecne obveznosti sodišča, da stranke opozori na posledice zamude.

17. Nasprotna udeleženka si napačno razlaga določbo prvega odstavka 7. člena ZVVJTO. Ta določa, da mora upravičenec zahtevek vložiti v desetih mesecih od objave v Uradnem listu Republike Slovenije, sicer se ne upošteva, ničesar pa ne govori o tem, da mora upravičenec pred vložitvijo tožbe izčrpati predhoden postopek. Tudi sicer je utrjeno stališče sodne prakse, da 14. člena Zakona o državnem pravobranilstvu, ki tistemu, ki namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo, nalaga, da mora predhodno predlagati Državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši sporazumno, ni mogoče razlagati v smislu procesne predpostavke za dopustnost tožbe.²

18. Drži, kot navaja nasprotna udeleženka, da je zakonodajalec z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Ur. l. RS, št. 60/06) zaradi oddaljenosti časovnega obdobja, ki je zajeto v zakonu, razširil podlago za dokazovanje obstoja pravice do vračila vlaganj in vrednosti pravnega posla (drugi in 8. člen ZVVJTO). Namen novele je olajšati položaj upravičencev v dokaznem postopku, zlasti kar zadeva predhodni postopek pri Državnem pravobranilstvu, ne pa spreminjati ali kakorkoli posegati v načelo proste presoje dokazov kot metodo za ugotavljanje spodnje premice odločbe v sodnem postopku. Prosta dokazna ocena se nanaša na izbor dokazov, na metodo njihove izvedbe in oceno njihove vrednosti. To v konkretnem primeru pomeni, da lahko predlagateljica za dokazovanje obstoja pravnega posla iz 2. člena ZVVJTO predlaga katerokoli dokazno sredstvo, ki mu sodišče ne sme vnaprej odreči dokazne teže, ampak mora presojo njegove dokazne vrednosti podvreči skrbni, vestni in argumentirani dokazni oceni. Natančno tako je postopalo sodišče prve stopnje, ki je, potem ko je opravilo presojo, da je bilo omrežje zgrajeno in dano v uporabo, na podlagi pogodb, sklenjenih med pravnim prednikom predlagateljice in izvajalci del, in drugih listinskih dokazov zaključilo, da je obstajalo pravno razmerje pravnega prednika predlagateljice in pravnega prednika Telekoma, d. d., in sicer ne glede na to, kdo je dela izvajal. Revizijske trditve, ki to oceno grajajo in izpodbijajo, pa pomenijo nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

19. Vrhovno sodišče je neutemeljeni reviziji udeleženk zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

20. Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 35. člena ZNP. V nepravdnem postopku za določitev odškodnine sicer velja posebno pravilo o povračilu stroškov, vendar le, če je bilo udeležencu naloženo plačilo odškodnine (104. člen ZNP). V revizijskem postopku se zato navedena določba ne uporabi, če upravičencu ni priznan višji znesek od pravnomočno določenega. V tem primeru velja splošno pravilo o povračilu stroškov v nepravdnih postopkih iz 35. člena ZNP.

-------------------------------
¹ V sklepih II Ips 185/2015 z dne 22. 10. 2015 in II Ips 68/2014 z dne 9. 10. 2014 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentiranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah. Drugačnega mnenja je bilo v sklepih II Ips 287/2012 z dne 7. 2. 2013 in II Ips 90/2012 z dne 24. 5. 2012 (v obeh primerih je šlo za odškodnino zaradi razlastitve).
² Načelno pravno mnenje z dne 16. 6. 1998, Pravna mnenja I/98, stran 20.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 335/2013
• VSM sklep Cpg 564/93
• sodba IV U 187/2009