VSRS Sodba XI Ips 38981/2016

Jedro

Zaradi zagotovitve načela enakosti (22. člen Ustave Republike Slovenije in 16. člen ZKP) je v primeru, kakršen je obravnavani, treba obdolženki oziroma njeni obrambi ob vsakem predlogu za podaljšanje pripora omogočiti, da se izjavi o predlogu in o okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in dokazih, na katere se predlog opira, ter s tem dati tudi možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Le na tak način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju upošteva in presodi tudi navedbe, dejstva in dokaze obrambe.

Skladno z navedeno zakonsko določbo v povezavi z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena URS mora sodišče obdolžencu in njegovemu zagovorniku predlog za podaljšanje pripora z namenom podaje odgovora (na predlog) vročiti skladno z določbami ZKP in ga nato poučiti, da lahko v 24 urah odgovori na predlog. Po prvem odstavku 117. člena ZKP se pisanja vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Navedena določba vročanja pisanj, torej tudi predloga o podaljšanju pripora obdolžencem in njihovim zagovornikom, preko "navadnega" elektronskega naslova ne predvideva. Tako zgolj domneva, da je obramba oziroma obdolženkin zagovornik prejel predlog za podaljšanje pripora, za (polno) uresničevanje načela enakega varstva pravic ne zadostuje, temveč mora biti izkazano, da je bila vročitev obdolženki in njenemu zagovorniku opravljena skladno z določbami ZKP o vročanju.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep se glede obdolžene D. K. razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 38981/2016 z dne 20. 3. 2017 zoper obdolženo D. K. po vloženi obtožnici podaljšal pripor iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 38981/2016 z dne 6. 4. 2017 pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženkin zagovornik dne 28. 4. 2017 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Navaja, da je predlog za podaljšanje pripora prejel hkrati z obtožnico in sklepom o podaljšanju pripora dne 28. 3. 2017 in 30. 3. 2017. Trdi, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni izkazan utemeljen sum. V nadaljevanju zahteve izpodbija obstoj pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti ter neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec je podal odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljeno, zato predlaga njeno zavrnitev. Vrhovni državni tožilec glede vročitve predloga za podaljšanje pripora obdolženkinemu zagovorniku pritrjuje obrazložitvi sodišča druge stopnje. Navaja, da je bila vročitev predloga za podaljšanje pripora nepravilna in nepravočasna, pri čemer pa navedena kršitev ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka oziroma kršitve, ki bi vplivala na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora. Ker je bila obrambi konktradiktornost postopka zagotovljena tako v fazi odreditve kot v fazi podaljšanj pripora oktobra in decembra 2016, je navedena kršitev sanirana. Obramba je razloge, ki nasprotujejo obrazložitvi tožilstva in sodišča glede podaljšanja pripora lahko navedla v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 3. 2017. Po oceni vrhovnega državnega tožilca zahteva ne navaja relevantnih okoliščin, ki bi omajale zaključek sodišč glede obstoja utemeljenega suma in pripornih razlogov, zagovornik pa z nasprotovanjem dejanskim okoliščinam izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec meni, da so zagovornikovi ugovori v zvezi z zakonskimi znaki obravnavanega kaznivega dejanja v fazi podaljšanja pripora nerelevantni, obramba pa jih bo lahko uveljavljala v ugovoru zoper obtožnico in na glavni obravnavi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik navaja, da je predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora prejel hkrati z obtožbo in sklepom o podaljšanju pripora z dne 20. 3. 2017. Skladno z določbami ZKP o vročanju sodišče pisanja vroča po pošti ali varni elektronski poti, pri čemer zagovornik trdi, da razpolaga z varnim elektronskim predalom in da na poslovnem naslovu svoje odvetniške pisarne redno dviguje pošto. Navaja, da mu sodišče prve stopnje predloga za podaljšanje pripora ni vročalo v varen elektronski predal, prav tako mu je kljub temu, da je večkrat sporočil nov poslovni naslov odvetniške pisarne, pošto vročalo na nekdanji poslovni naslov. Zaradi navedenega ravnanja sodišča se tako ni imel možnosti izjaviti o predlogu za podaljšanje pripora z dne 16. 3. 2017, s čemer je bila onemogočena obdolženkina obramba. Zagovornik nasprotuje obrazložitvi sodišča druge stopnje, ki je zaključilo, da je zagovornik na "praktično enak" predlog za podaljšanje pripora že odgovoril in navaja, da bi v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora podal navedbe v zvezi s pripornim razlogom koluzijske nevarnosti.

6. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je Specializirano državno tožilstvo dne 16. 3. 2017 na Okrožno sodišče v Ljubljani zoper obdolženko in njene soobdolžence vložilo obtožnico zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 ter predlagalo podaljšanje pripora zoper obdolženko iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Okrožno sodišče v Ljubljani je z odredbo z dne 17. 3. 2017 (list. št. 4861 spisa) odredilo, da se predlog za podaljšanje pripora vroči obdolžencem in njihovim zagovornikom. Iz odredbe izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog za podaljšanje pripora zagovornikom vročalo na njihove elektronske naslove, pri čemer je zagovorniku K. predlog za podaljšanje pripora poslalo na elektronski naslov BB.si. Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 20. 3. 2017 izdalo sklep, s katerim je obdolženki iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor po vloženi obtožnici.

7. Zaradi zagotovitve načela enakosti (22. člen Ustave Republike Slovenije in 16. člen ZKP) je v primeru, kakršen je obravnavani, treba obdolženki oziroma njeni obrambi ob vsakem predlogu za podaljšanje pripora omogočiti, da se izjavi o predlogu in o okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in dokazih, na katere se predlog opira, ter s tem dati tudi možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Le na tak način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju upošteva in presodi tudi navedbe, dejstva in dokaze obrambe. V noveli zakona (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku - ZKP-K) je iz Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) izhajajoča dolžnost sodišča po zagotavljanju kontradiktornosti v primeru podaljšanja pripora izrecno določena v drugem odstavku 272. člena ZKP: če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano, naj se pripor podaljša, ga sodišče pouči, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog¹ .

8. Skladno z navedeno zakonsko določbo v povezavi z načelom enakega varstva pravic iz 22. člena URS mora sodišče obdolžencu in njegovemu zagovorniku predlog za podaljšanje pripora z namenom podaje odgovora (na predlog) vročiti skladno z določbami ZKP in ga nato poučiti, da lahko v 24 urah odgovori na predlog. Po prvem odstavku 117. člena ZKP se pisanja vročajo praviloma po pošti, po varni elektronski poti ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje v kazenskem postopku. Navedena določba vročanja pisanj, torej tudi predloga o podaljšanju pripora obdolžencem in njihovim zagovornikom, preko "navadnega" elektronskega naslova ne predvideva. Tako zgolj domneva, da je obramba oziroma obdolženkin zagovornik prejel predlog za podaljšanje pripora, za (polno) uresničevanje načela enakega varstva pravic ne zadostuje, temveč mora biti izkazano, da je bila vročitev obdolženki in njenemu zagovorniku opravljena skladno z določbami ZKP o vročanju.

C.

9. Sodišče je v obravnavanem primeru odločilo o predlogu za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice, ne da bi obdolženkinemu zagovorniku (in obdolženki) skladno z določbami ZKP o vročanju (in prevajanju listin) vročilo predlog za podaljšanje pripora, s čemer je kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS ter določbo drugega odstavka 272. člena v zvezi s 429. členom ZKP, zato je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje v 24 urah.

-------------------------------
¹ Sodba VSRS XI Ips 34409/2014-71 z dne 22. 9. 2014.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 22460/2015-242
• XI Ips 20332/2011-726
• VSRS Sodba XI Ips 22366/2019