VSRS Sodba VIII Ips 8/2017


pomembnejša odločba

Jedro

V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZDR-1 se z agencijskim delavcem lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas le, če so pri uporabniku podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Navedeno pomeni, da je za zakonitost takšne pogodbe bistveno, ali pri uporabniku (in ne pri agenciji) obstoji kateri od taksativno naštetih primerov iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1, zaradi katerega je takšno pogodbo dopustno skleniti.

Ob ugotovitvi, da pri uporabniku niso bili podani pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka s tožnico nezakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je v primeru agencijskih delavcev takšna pogodba lahko zakonito sklenjena le v primeru, če je pri uporabniku podan eden od v 54. členu ZDR-1 taksativno naštetih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15. dneh od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 267,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 10. 2014 dalje in da delovno razmerje 31. 8. 2015 med njima ni prenehalo in še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji od vključno 1. 9. 2015 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom bruto mesečne plače v višini 960,00 EUR, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila. Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da pri uporabniku A., d. o. o., h kateremu je tožena stranka, ki je delodajalec, ki posreduje delo delavcev drugemu delodajalcu, na delo napotila tožnico, niso bili izpolnjeni pogoji, ki jih za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določa prvi odstavek 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ugotovilo je, da je imel uporabnik neprekinjeno potrebo po tožničinem delu in da se za trajno naročilo ni odločil le zaradi finančnega tveganja, kar pomeni, da zakonski razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ni obstajal.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) naj bi bila podana, ker se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb: o neupoštevanju določbe petega odstavka 62. ZDR-1; o neupoštevanju navedb tožene stranke in izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A. A. o zakonitosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas; o neprerekanosti navedb tožene stranke o vsebini naročil uporabnika; o neustreznosti zaključka, da sezona ne more trajati celo leto, glede na to, da je sodišče prve stopnje presojalo le obdobje sedmih mesecev in o nepopolni interpretaciji izpovedbe zakonite zastopnice uporabnika. Sodišče se tudi ni opredelilo do vprašanja, kakšne so bile objektivne možnosti tožene stranke, da bi poznala druge vzgibe uporabnika za angažiranje napotenih delavcev, od tistih, ki jih je poznala na podlagi skrbnega preverjanja okoliščin za zaposlitev tožnice za določen čas. Tožnica zatrjevani vsebini naročil uporabnika ni nasprotovala, zato bi sodišče neprerekane navedbe moralo šteti za resnične. Tožena stranka ne more biti odgovorna, če ji uporabnik ni posredoval pravilnih in popolnih podatkov. Delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, je lahko odgovoren zgolj za tisto kar ve in kar bi lahko vedel kot strokovnjak v okviru skrbnosti, ki se od njega zahteva ob zaposlovanju delavcev. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do relevantnih pritožbenih navedb glede uporabe petega odstavka 62. člena ZDR-1 v povezavi z določbama drugega odstavka 60. člena ZDR-1 in 54. člena ZDR-1. Sodišče je zaključilo, da glede dveh pogodb o zaposlitvi za čas od 1. 10. 2014 do 30. 4. 2015 ni bilo predloženih naročil uporabnika, iz katerih bi bili vidni razlogi za njihovo sklenitev. Sodišče druge stopnje se ni soočilo z pritožbenimi navedbami iz dopolnitve pritožbe o tem, da je tožena stranka že v postopku na prvi stopnji dokazovala, da so ob sklenitvi posameznih pogodb pri uporabniku obstajali zakonski pogoji za sklenitev delovnih razmerij za določen čas, kot to izhaja iz predloženih pogodb o zaposlitvi tožnice, naročila uporabnika, napotitev tožnice na delo k uporabniku in nenazadnje iz izpovedb A. A., B. B. in C. C.. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana zaradi nasprotja med odločilnim dejstvom, ki je podlaga za odločitev obeh sodišč (domnevno finančno tveganje uporabnika) in vsebino listin, zapisnikov o zaslišanju zakonitega zastopnika A. A. in priče B. B..

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvo te kršitve je, da ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je sploh ni možno preizkusiti. Vendar pa izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Tožena stranka ob sklicevanju na to bistveno kršitev dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (iz izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in priče B. B., naj bi izhajalo drugačno dejansko stanje, sodišče naj bi zmotno interpretiralo izpovedbo zakonite zastopnice uporabnika), delno pa izpodbija pravilno uporabo materialnega prava (neupoštevanje določbe petega odstavka 62. člena ZDR-1).

8. Na podobno zgrešen način tožena stranka uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker sodišči prve in druge stopnje navajata razloge o odločilnih dejstvih, ki so v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin v spisu, zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma zaslišanj zakonitega zastopnika tožene stranke, tožnice in prič. Opredelitev zatrjevane kršitve kaže na uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (izvedeni dokazi ne omogočajo zaključkov sodišča), ne pa na dejansko uveljavljanje nasprotja med tem, kar se glede odločilnih dejstev v razlogih sodbe navaja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, kar je vsebina zatrjevane kršitve. Tudi pri očitku, da je sodišče napačno interpretiralo izpoved priče C. C., zakonite zastopnice uporabnika, ne gre za uveljavljanje protispisnosti v smislu določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč za uveljavljanje zmotne dokazne ocene. Med tem kar se v razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje navaja o izpovedbi navedene priče in zapisnikom o njenem zaslišanju ni nobenega nasprotja.

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče za resnične moralo šteti neprerekane navedbe tožene stranke o vsebini naročil uporabnika. Vendar pa tožena stranka o vsebini teh naročil, z izjemo zadnjega naročila, ki je bilo dano za čas od 1. 5. 2015 do 31. 8. 2015 in ga je tudi vložila v spis, ni navajala nič konkretnega. Trdila je zgolj to, da gre za časovno omejena naročila oziroma začasno potrebo uporabnika po delavcu ter da je šlo za različne razloge na strani uporabnika (daljši bolniški staleži, nega, sezonsko delo in nihanja, načrtovani dopust, povečanje promocijskih aktivnosti). Ob tako splošnih navedbah je za preprečitev domneve iz prvega odstavka 217. člena ZPP zadoščalo, da je tožnica odgovorila, da gre za pavšalne in izmišljene navedbe, saj tožnica ni nikogar nadomeščala, sezona pa tudi ni trajala enajst mesecev.

10. Tožena stranka se v reviziji na dveh mestih neutemeljeno zavzema za to, da je njene navedbe iz "odgovora tožene stranke na odgovor tožeče stranke" treba obravnavati kot dopolnitev pritožbe in da bi sodišče druge stopnje nanje moralo odgovarjati v tem smislu. Navedena vloga je bila vložena po izteku pritožbenega roka, zato je ni mogoče šteti za dopolnitev pritožbe.

11. Tožnica je bila pri toženi stranki, ki je delodajalec, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tudi za agencijske delavce velja, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas pravilo, pogodba o zaposlitvi za določen čas pa izjema. V skladu z drugim odstavkom 60. člena ZDR-1 se z agencijskim delavcem lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas le, če so pri uporabniku podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1. Navedeno pomeni, da je za zakonitost takšne pogodbe bistveno, ali pri uporabniku (in ne pri agenciji) obstoji kateri od taksativno naštetih primerov iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1, zaradi katerega je takšno pogodbo dopustno skleniti. Tako iz zakonske opredelitve agencijskega dela in Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta o delu preko Agencije za zagotavljanje začasnega dela (v nadaljevanju Direktiva) izhaja, da je bistvo agencijskega dela, da agencija delavce začasno napotuje na delo k posameznim uporabnikom, delavci pa imajo stabilno, trajno razmerje z agencijo.

12. Zaključek sodišča, da pri uporabniku niso bili podani pogoji za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano:

- tožena stranka je z uporabnikom A. d. o. o., sklenila več pogodb o zagotavljanju dela delavcev, in sicer najprej dve pogodbi za obdobje od 13. 8. 2012 do 31. 8. 2014, z aneksom z dne 1. 8. 2014 pa za nedoločen čas;

- tožnica je pri uporabniku delala neprekinjeno 21 mesecev (v času od 26. 11. 2013 do 31. 8. 2015) s tem, da je imela 6 mesecev (v času od 1. 4. 2014 do 30. 9. 2014) sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas neposredno z uporabnikom, v preostalem času pa s toženo stranko;

- tožena stranka je v pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih s tožnico, kot razlog za njihovo sklenitev za določen čas navedla povečan obseg dela iz naslova naročila oziroma začasne potrebe uporabnika po delavcu;

- sezonsko delo pri uporabniku je glede na izpovedbo direktorice uporabnika trajalo kvečjemu julija in avgusta (poletna sezona) ter od decembra do januarja (zimski prazniki, novo leto), nikakor pa ne celo leto.

13. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da pri uporabniku niso bili podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je že na podlagi dejstva, da je tožnica pri uporabniku brez prekinitve delala 21 mesecev (pri čemer ni bistveno, da je bila del tega časa v delovnem razmerju pri uporabniku), da je povečan obseg dela zaradi sezone lahko trajal le nekaj mesecev na leto in pojasnila priče C. C. glede tega, zakaj se je tožnica s 1. 10. 2014 ponovno zaposlila pri toženi stranki in ne pri uporabniku, utemeljeno zaključilo, da je imel uporabnik neprekinjeno potrebo po tožničinem delu (kar dejansko pomeni, da ni bilo pogojev iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1 za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas), zaradi česar so nastopile v 56. členu ZDR-1 predvidene posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V skladu s 56. členom ZDR-1 se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom.

14. Obstoj pogojev za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas se presoja glede na razmere pri uporabniku, kljub temu pa je bilo dokazno breme, potem ko je tožnica zanikala, da bi obstajal kateri od v zakonu taksativno naštetih razlogov za sklenitev takšne pogodbe, prevaljeno na toženo stranko. Ta je predložila le eno naročilo za napotitev delavcev (za čas od 1. 5. 2015 do 31. 8. 2015), ne da bi pri tem navedla kakršenkoli utemeljen razlog, zaradi katerega ni predložil še drugih naročil. Zaradi navedenega ne zadošča sklicevanje revizije na splošno izpoved priče B. B., da je tudi pri ostalih naročilih šlo za začasno povečan obseg dela, da pa se tega bolj podrobno ne spomni ter da to lahko preveri na podlagi naročil.

15. Zavajajoča je revizijska navedba, da je sodišče štelo, da je zadnja pogodba o zaposlitvi sklenjena zakonito, zaradi česar naj bi bilo sporno le obdobje, za katerega sta bili sklenjeni preostali dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas. V resnici je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da o zakonitosti te pogodbe ne bi imelo nobenih pomislekov, če to ne bi bila le zadnja od niza pogodb za določen čas. Sodišče je torej ocenjevalo celotno obdobje in na tej podlagi sprejelo dokazni zaključek, da pri uporabniku niso bili izkazani pogoji, ki so za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, določeni v prvem odstavku 54. člena ZDR-1. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je kot neutemeljeno zavrnilo naziranje tožene stranke, da je obseg sodnega varstva lahko omejen samo na zadnjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena za čas od 1. 5. 2015 do 31. 8. 2015. Ob prenehanju delovnega razmerja je tožnica lahko zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas ne le na podlagi tega, da je bila v nasprotju z zakonom sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi, temveč da so bile takšne tudi predhodno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

16. Neutemeljen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, češ da sodišče ni upoštevalo določbe petega odstavka 62. člena ZDR-1 o tem, da je uporabnik odgovoren za pravilnost in popolnost podatkov o obstoju pogojev iz drugega odstavka 40. člena ZDR-1. Kadar uporabnik delodajalcu, ki posreduje delo delavcu, da napačne podatke o tem, ali so za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas podani pogoji iz prvega odstavka 54. člena ZDR-1, to lahko vpliva le na medsebojni odnos med agencijo in uporabnikom, ne pa tudi na odnos med delodajalcem in delavcem. Tudi v takšnem primeru nastopi pravna posledica iz 56. člena ZDR-1. Šteje se, da je tak delavec z delodajalcem sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

17. Ob ugotovitvi, da pri uporabniku niso bili podani pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka s tožnico nezakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj je v primeru agencijskih delavcev takšna pogodba lahko zakonito sklenjena le v primeru, če je pri uporabniku podan eden od v 54. členu ZDR-1 taksativno naštetih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker ti razlogi niso bili podani, so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v nasprotju z zakonom, zato se na podlagi 56. člena ZDR-1 šteje, da so stranke sklenile pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter je na tej podlagi sodišče utemeljeno ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

18. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

19. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, tožnici dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 267,03 EUR (nagrada za izredno pravno sredstvo po tarifni številki 15/6 Odvetniške tarife, 206,55 EUR, pavšal za materialne stroške v višini 2 % oziroma 4,13 EUR, 22 % DDV v višini 46,35 EUR).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 371/2019
• Sodba in sklep II Ips 302/2006
• VSL sklep II Cp 2311/2016