<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sklep II Ips 89/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.89.2017
Evidenčna številka:VS00000110
Datum odločbe:22.06.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sklep I Cp 2829/2016
Datum odločbe II.stopnje:16.11.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), Vladimir Horvat, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:DENACIONALIZACIJA - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
Institut:vrnitev zaplenjenega premoženja - vrednost podržavljenega premoženja - dokazi in dokazovanje - cenitev - verodostojna listina

Jedro

Predlagatelj ima pravico izpodbijati vrednost zaplenjenega oziroma podržavljenega premoženja, ki je navedena v zapisniški dokumentaciji o zaplembi, a le na način, ki je določen v 5. členu Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem1 nepravdnem postopku odločalo o predlogu predlagateljev za vrnitev premoženja na podlagi 145. člena Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), ki je bilo zaplenjeno pokojnemu A.A. s kazensko sodbo tedanjega Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 28. 8. 1945, ki je bila razveljavljena s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 284/95 z dne 18. 8. 1998. Zavrnilo je predlog za vrnitev ene polovice zaplenjenega premoženja družbe J. oziroma GP. pokojnemu upravičencu A. A. Ugodilo pa je predlogu, da je druga nasprotna udeleženka Republika Slovenija dolžna vrniti pokojnemu upravičencu naslednje zaplenjeno premoženje: ob zaplembi vse premično premoženje družbe C. d. zo. z. do 1/2, v obliki odškodnine v višini 6.178,05 USD; ob zaplembi vse premično premoženje (vključno s provizoričnimi zgradbami na vl. št. 496 k. o....) GD. d. zo. z., v likvidaciji, do 1/2, v obliki odškodnine v višini 70.544,15 USD in ob zaplembi vse premično premoženje T. (prav: delniške) GD, d. d., do 1/2, v obliki odškodnine v višini 113.335,59 USD, vse v obveznicah Republike Slovenije, izdanih na podlagi Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju ZIOOZP) in Uredbe o izdaji obveznic za plačilo odškodnine zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju Uredba), z obrestmi od 2. 9. 1995 do izdaje obveznic v višini vlog na vpogled pri treh največjih bankah po deležu varčevalcev v RS, od dneva izdaje obveznic naprej do vročitve pa z obrestmi, kot jih določa Uredba. Za skrbnico za posebni primer je določilo odvetnico L. in sklenilo, da bo o stroških postopka odločilo s končnim sklepom.

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 3. 10. 2016 kot prepozno zavrglo pritožbo prve predlagateljice, vloženo 28. 9. 2016, zoper delni sklep z dne 28. 6. 2016. Zavrnilo je pritožbi drugega predlagatelja zoper delni sklep Nz 574/2014 z dne 28. 6. 2016 in prve predlagateljice zoper sklep Nz 574/2014 z dne 3. 10. 2016 in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

3. Drugi predlagatelj je zoper sklep pritožbenega sodišča vložil revizijo in predlagal, da ji revizijsko sodišče ugodi in sklep spremeni tako, da določi višjo odškodnino. Svoji pritožbi je priložil mnenje sodnega cenilca, iz katerega izhaja, da bi morala biti odškodnina vsaj enkrat višja, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Ocenjevanje vrednosti iz zapisnikov o zaplenjenem premoženju je neprimerno in Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki se analogno uporablja tudi za ZIKS, izrecno določa, da se za primer nestrinjanja ali razhajanja lahko uporabi izračun vrednosti, ki ga opravi sodno zapriseženi cenilec.

4. ZIKS je določal, da se v primeru razveljavitve kazni zaplembe premoženja, povrne dejanska vrednost premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in stanju v času zaplembe. V času odločanja pa se določba 145. člena ZIKS ne uporablja več za vračanje premoženja zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, kazen zaplembe pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, kamor sodi tudi obravnavani primer. Za vračanje tega premoženja se skladno z določbo 145.a člena ZIKS smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen. ZIKS-G ne more veljati za predloge, ki so bili vloženi pred uveljavitvijo novele (za konkretno zadevo), saj predlagatelj ni kriv, da se postopek ni končal v dveh desetletjih. Višina odškodnine ne bi smela biti odvisna od tega, kdo in kdaj bo izdal odločbo, zato je odškodnina, prisojena na podlagi cenitev, ki so jih izdelali laiki v času zaplembe premoženja, povsem neustrezna. Iz predloženega izvedenskega mnenja je razvidno, da je že v času zaplembe prišlo do razkoraka med dejansko vrednostjo in med vrednostjo, ki so jo ocenile zaplembene komisije. Navodilo se nanaša na vrednotenje na podlagi vrednosti zaplenjenega premoženja, a v konkretnem primeru je prišlo do napake že pri osnovni cenitvi ob sami zaplembi. Glede na postopke, ki so tekli pred uveljavitvijo ZIKS-G, gre za dvojno krivico, saj se predlagatelju oziroma njegovim dedičem vrača manj denarja kot tistim upravičencem, pri katerih je postopek tekel bistveno hitreje.

5. Predlagatelj ima pravico, da izpodbija ugotovitve vrednosti zaplembenih komisij, saj v postopku zaplembe ni sodeloval in ni imel možnosti vplivati na določanje cene. Kršene so mu bile človekove pravice, in sicer do povračila škode, ki jo storijo državni organi, kot tudi do enakosti pred zakonom in pravice do sojenja v razumnem roku. Kršena je bila tudi pravica do sodnega varstva, ker ima sodišče obveznost, da izvede dokazne predloge, če jih stranka konkretizira (Up 332/02 z dne 15. 12. 2003 in Up 266/01 z dne 25. 04. 2002).

6. Revizija je bila vročena prvi predlagateljici in nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Predlagatelja sta ves čas postopka trdila, da denarne vrednosti stvari in premoženja ne ustrezajo realnim vrednostim stvari ob podržavljenju. Predlagala sta izvedenca oziroma cenilca ustrezne stroke. Ker sodišče prve stopnje temu ni ugodilo, je predlagatelj po svoji pooblaščenki sam angažiral predlaganega cenilca, ki je izdelal cenilno mnenje, ki ga je predlagatelj priložil pritožbi. V reviziji v bistvenem ponavlja pritožbene trditve, da so bile cenitve ob zaplembah opravljene bolj kot ne na pamet, da je prišlo do bistvene razlike v višini (do skoraj enkrat večje vrednosti v primerjavi z vrednostjo ocenjeno ob zaplembi), čeprav je tudi omenjeni izvedenec upošteval Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo)2 in potrebno strokovno literaturo.

9. Sodišče druge stopnje je na takšne pritožbene očitke (pravilno) odgovorilo, da je vrednost zaplenjenega premoženja ugotovljena na podlagi predloženih listinskih dokazov in upoštevaje materialnopravna merila, na katera napotuje 145. a člen ZIKS, to je 44. člen ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. Za obravnavani primer sta to Navodilo in Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (v nadaljevanju: Odredba)3 . Nižji sodišči sta se sklicevali na ustaljeno prakso Ustavnega sodišča4 in stališča Vrhovnega sodišča5 , da vrnitev zaplenjenega premoženja po ZDen oziroma ZIKS, ki ji je prilagojena metodologija ugotavljanja vrednosti zaplenjenega premoženja v podzakonskih predpisih, ne omogoča vrnitve premoženja v polni vrednosti oziroma vzpostavitve prejšnjega stanja s plačilom odškodnine po pravilih civilnega prava. Gre le za obliko satisfakcije, ki po eni strani (le) omili dejansko prikrajšanje upravičencev, po drugi strani pa omogoči državi, da jo glede na svoje zmožnosti poravna. S tako določenim vnaprej omejenim oškodovanjem se v okviru možnosti razmerja urejajo za naprej.

10. Premoženje je bilo ob zaplembi popisano v zaplembeni dokumentaciji, ki je v spisu, kjer je bila ugotovljena denarna vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja.6 Predlagatelja sta zapisniško ugotovljeni vrednosti ugovarjala s splošnimi ugovori, da ni bila ustrezna, ker ni bila opravljena vrednostno oziroma je bistveno prenizka. Predlagala sta postavitev izvedenca, ki naj oceni premoženje ob času zaplembe ob upoštevanju sedanje vrednosti. Dokazni predlog je prvostopenjsko sodišče obrazloženo zavrnilo.7 Pritožbeno sodišče je zaključilo, da bi predlagatelja lahko ovrgla ugotovljene denarne vrednosti zgolj z verodostojnimi listinami iz 5. člena Navodila, iz katerih bi bile razvidne realne vrednosti takih stvari oziroma premoženja ob podržavljenju. Iz enakih razlogov je kot vsebinsko neprimerno ocenilo tudi izvedensko mnenje, ki je bilo priloženo pritožbi (poleg dejstva, da je bil pridobljeno šele po zaključku postopka na prvi stopnji). Ocenilo je, da ne upošteva materialnopravnih izhodišč za določitev vrednosti premoženja, ki so opredeljena z Navodilom. V reviziji predlagatelj vztraja, da je izvedenec upošteval merila iz Navodila.

11. Vrednost premoženja se v postopku denacionalizacije oziroma vrnitve zaplenjenega premoženja po ZIKS ugotavlja na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja določa ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. Na podlagi ZDen je bilo tako (med drugim) sprejeto Navodilo. Po tem Navodilu se stanje ob podržavljenju ugotavlja po aktih podržavljenja oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja, če stanja na ta način ni mogoče ugotoviti, pa se ugotovi po drugih listinah in dokazilih (3. člen Navodila). Vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavljenju ali zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti teh podržavljenih stvari oziroma premoženja, se določi praviloma na podlagi teh vrednosti (4. člen Navodila). Kdor v postopku za denacionalizacijo zatrjuje, da denarne vrednosti stvari oziroma premoženja, ugotovljene na prej naveden način, ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari oziroma premoženja ob podržavljenju, lahko te vrednosti izkaže na podlagi drugih listin oziroma dokazil. Šteje se, da je realna vrednost podržavljene stvari oziroma premoženja dokazana, če je za vsako posamezno stvar, za katero se vrednost izkazuje na tak način, predložena verodostojna listina, iz katere je razvidna realna vrednost take stvari oziroma premoženja ob podržavljenju, za verodostojne listine pa se štejejo uradni ceniki za istovrstne stvari, fakture, bilance stanja in tem podobne verodostojne listine iz obdobja največ enega leta pred ali po podržavljenju take stvari oziroma premoženja (5. člen Navodila).

12. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje vrednost zaplenjenega premoženja ugotovili v skladu s citiranimi predpisi. Glede na to, da nista niti predložila verodostojnih listin niti se nanje sklicevala v okviru dokaznega predloga za postavitev izvedenca, je pravilen zaključek, da bi predlagatelja lahko ovrgla ugotovljene denarne vrednosti le z verodostojnimi listinami (iz 5. člena Navodila), iz katerih bi bile razvidne realne vrednosti takih stvari oziroma premoženja ob podržavljenju oziroma v obdobju največ enega leta pred ali po njem.8

13. Neutemeljen je tudi očitek neupravičenega drugačnega obravnavanja upravičencev za vrnitev zaplenjenega premoženja pred novelo ZIKS-G in po njej, s katero je bila spremenjena zakonska ureditev o vračanju zaplenjenega premoženja neupravičeno obsojenim, s čimer naj bi bilo poseženo v človekove pravice predlagatelja. Od 13. 2. 1998, ko je začel veljati ZIKS-G, se na podlagi 145. a člena ZIKS za presojo položaja upravičencev do vrnitve zaplenjenega premoženja v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, kazen zaplembe premoženja pa je bila razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev (prav za primere, kakršen je obravnavani) glede oblik in obsega vračanja, omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja smiselno uporabljajo določbe III. poglavja ZDen (16. - 50. člen ZDen). V prehodnem 3. členu novele ZIKS-G je določeno, da se nepravdni in pravdni postopki v zvezi z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, pa do dneva uveljavitve tega zakona še niso bili pravnomočno končani, končajo po novem zakonu. Do tega vprašanja sta se v svojih odločbah opredelili tako Vrhovno sodišče9 kot Ustavno sodišče10 , nižji sodišči pa sta odločili skladno s stališči izraženimi v teh odločbah.

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

-------------------------------
1 Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 28/2014 z dne 15. 9. 2014 reviziji v delih, ki sta se nanašali na sklep o dopustitvi stranske udeležbe, zavrglo. Sicer je revizijama ugodilo in sklepa sodišč nižjih stopenj v preostalem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
2 Ur. l. RS, št. 23/1992 s spremembami.
3 Ur. l. RS, št. 24/1992 s spremembami.
4 Odločbe U-I-72/93, U-I-103/97, U-I-137/98, U-I-169/2002, Up-896/2005, U-I-6/2010.
5 Odločbe II Ips 164/2011, X Ips 243/2010, II Ips 42/2015, II Ips 287/2015.
6 Ugovora predlagateljev v zvezi z obsegom zaplenjenega premoženja v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bil prepozen (dan šele v pritožbi).
7 Gl. 6. - 7. stran prvostopenjskega sklepa.
8 Gl. odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 164/2011 z dne 8. 9. 2011 in I Up 1415/2005 z dne 13. 9. 2007.
9 Gl. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 618/1999.
10 Ustavno sodišče je v odločbi U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 ugotovilo, da 145. a člen ZIKS ni v neskladju z Ustavo. Ocenilo je, da je zakonodajalec lahko določil retroaktivno veljavnost zaradi razlogov izkazane javne koristi, da so tudi po testu sorazmernosti izpolnjeni pogoji, ki opravičujejo poseg zakonodajalca v že pridobljene pravice in da je imel zakonodajalec nujen razlog, da je posegel v postopke, ki so že v teku. Neskladnost 3. člena ZIKS-G z ustavo je zato ugotovilo le v obsegu, kolikor zakon ne določa pravil o povrnitvi stroškov že začetega pravdnega ali nepravdnega postopka obsojencu oziroma njegovim dedičem za tisti del zahtevka, s katerim glede na 3. člen ne bodo uspeli.Ustavno sodišče je presojalo tudi ustavno skladnost same vsebine nove zakonske ureditve oziroma izenačitve pravnega položaja upravičencev za vrnitev zaplenjenega premoženja neupravičeno obsojenih v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani pred 31. 12. 1958, s pravnim položajem denacionalizacijskih upravičencev. Odločilo je, da nova ureditev po ZIKS-G ni v neskladju z ustavo. Izenačitev položajev neupravičeno obsojenih s položajem vseh upravičencev do poprave povojnih krivic je primerno sredstvo. Načelo socialne države je zakonodajalca opravičevalo, da upoštevajoč pravice do socialne varnosti vseh državljanov skrbi za finančne zmogljivosti države in iz tega razloga omeji dosedanje pravice neupravičeno obsojenih. Le glede petega odstavka 145. b člena je ugotovilo, da ta določba ni v skladu z ustavo, kolikor ne določa roka, v katerem mora biti izdan poseben zakon o izdaji obveznic./Obe neskladnosti z ustavo je zakonodajalec v skladu z zahtevo ustavnega sodišča že odpravil s sprejemom Zakona o spremembah in dopolnitvah ZIKS (Ur. l. RS št. 26/99; ZIKS-H)./


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (1978) - ZIKS - člen 145a
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 44

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (1992) - člen 3, 4, 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4OTkz