<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba in sklep II Ips 307/2015

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:II.IPS.307.2015
Evidenčna številka:VS00000107
Datum odločbe:20.04.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba Cp 534/2014
Datum odločbe II.stopnje:19.02.2015
Senat:Anton Frantar (preds.), Janez Vlaj (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, mag. Rudi Štravs
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - formalno sosporništvo - deljiva obveznost - solidarna obveznost - nemožnost uporabe nepremičnine - zavrženje revizije - uporabnina - višina uporabnine

Jedro

Utemeljena je revizija v delu, da je toženkina korist zaradi dolžnosti preživljanja mladoletnih otrok (123. člen ZZZDK) večja tudi za delež, ki odpade na njena dva mladoletna otroka.

Izrek

I. Revizija se v delu zoper pravnomočno odločitev glede A.A. in B.B., zavrže.

II. Sicer se reviziji delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvi alineji I. točke izreka spremeni tako, da je toženka C.C. dolžna plačati tožniku 20.226,15 EUR in zakonske zamudne obresti od 6.469,29 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 9.064,74 EUR od 24. 1. 2013 do plačila, od 1.333,05 EUR od 12. 6. 2013 do plačila in od 3.359,07 EUR od 1. 4. 2014 do plačila; in se v drugi alineji I. točke izreka znesek 47.998,95 EUR nadomesti z zneskom 34.514,85 EUR; v preostalem dovoljenem delu pa se revizija zavrne.

III. Tožnik je dolžan A.A. in B.B. povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 842,77 EUR v petnajstih dneh od prejema te odločbe. C.C. pa je dolžna povrniti tožniku njegove stroške revizijskega postopka v znesku 414,73 EUR v petnajstih dneh od prejema te odločbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: (1) da so toženci C.C., D.D. in E.E. dolžni solidarno plačati tožniku 54.741,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.000,00 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 18.500,00 EUR od 23. 1. 2013 do plačila, od 2.500,00 EUR od 31. 5. 2013 do plačila in od 18.741,00 EUR od 1. 3. 2014 dalje do plačila (točka I izreka), (2) da so toženci dolžni solidarno plačati tožniku, in sicer A.A. znesek 15.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000,00 EUR od 16. 3. 2010 do plačila in od 640,00 EUR od 1. 3. 2014 do plačila, da je F.F. dolžna plačati 50.475,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000,00 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 18.500,00 EUR od 23. 1. 2013 do plačila, od 2.500,00 EUR od 31.5.2013 do plačila in od 14.475,00 EUR od 1. 3. 2014 dalje do plačila ter da je B.B. dolžna plačati 17.773,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000,00 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 2.773,00 EUR od 1. 3. 2014 do plačila (točka II a), b), c) izreka); (3) zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper A.A. za 39.101,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zoper F.F. za 4.165,00 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zoper B.B. za 39.101,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III a), b) in c) izreka), (4) zavrnilo je tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 54.741,00 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper tožence mladoletnega G.G., mladoletnega H.H., I.I. in J.J., sedaj J. (točka 2 izreka) ter (5) odločilo o stroških postopka (točka III izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi C.C. ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje pod točko I izreka v razmerju do toženke C.C. spremenilo tako, da je toženka C.C. dolžna plačati tožniku 6.742,05 EUR in zakonske zamudne obresti od 2.732,50 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 4.030,00 EUR od 24. 1. 2013 do plačila, od 592,00 EUR od 12. 6. 2013 do plačila in od 1.209,00 EUR od 1. 4. 2014 do plačila; zavrne se tožbeni zahtevek zoper C.C. v delu, da je njena obveznost plačati znesek, določen v prejšnji alineji, solidarna z obveznostjo D.D. in E.E. in da je solidarno z njima dolžna plačati še nadaljnjih 47.998,95 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je delno ugodilo tudi pritožbi A.A. in B.B. in sodbo sodišča prve stopnje pod točko II a) in c) izreka spremenilo tako, da se poslej glasi, (1) da je toženec A.A. dolžan plačati tožniku 1.563,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2010 do plačila; (2) zavrne se tožbeni zahtevek zoper A.A. v delu, da je njegova obveznost plačati znesek, določen v prejšnji alineji, solidarna z obveznostjo K.K. in B.B. in da je solidarno z njima dolžan plačati še nadaljnjih 14.076,02 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; (3) da je toženka B.B. dolžna plačati tožniku 1.800,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2010 do plačila; (4) zavrne se tožbeni zahtevek zoper B.B. v delu, da je njegova obveznost plačati znesek, določen v prejšnji alineji, solidarna z obveznostjo A.A. in F.F. in da je solidarno z njima dolžna plačati še nadaljnjih 15.972,05 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; (6) v preostalem delu je pritožbi A.A. in B.B. zavrnilo.

Navedbe revidenta

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da mu je višje sodišče prisodilo več kot je zahteval, kar podrobneje obrazloži. Obrazloži, zakaj je odločitev sodišča druge stopnje glede višine obveznosti C.C. zmotna. Izpostavi, da na naslovu ni bivalo deset oseb, poleg tega so starši dolžni prevzeti tudi obveznosti svojih mladoletnih otrok. Navede razloge, zakaj odločitev sodišča druge stopnje glede naložene obveznosti plačila uporabnine C.C., A.A. in B.B. ni pravilna. Meni, da je pravno nesprejemljiva odločitev pritožbenega sodišča, da glede istega dejanskega stanja glede treh tožencev obstoji razdelna obveznost v točno določenih zneskih, glede preostalih treh tožencev, katerim je bila prav tako naložena obveznost plačila uporabnine, pa ta ista obveznost obstoji kot nerazdelna in v celotnem vtoževanem znesku 54.741,00 EUR z zahtevanimi pripadki. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, nanjo sta odgovorila A.A. in B.B. in predlagala njeno zavrženje, podredno pa zavrnitev.

5. Revizija zoper pravnomočno odločitev glede A.A. in B.B. ni dovoljena.

6. Po drugem odstavku 367. ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR. Če revizija po tej določbi ni dovoljena, je dovoljena le, če jo v skladu s 367. a členom ZPP dopusti sodišče. Toženci so navadni (formalni) sosporniki v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj je vsak samostojno obogaten za znesek neplačane najemnine. Zato se po določbi drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, ne pa po seštevku njihovih vrednosti. Prvi odstavek 41. člena ZPP velja le za objektivno kumulacijo zahtevkov in ga ni mogoče uporabiti pri subjektivni kumulaciji zahtevkov (razen izjemoma pri enotnem sosporništvu ali pri solidarnih dolžnikih). V obravnavani zadevi vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe za A.A.1 in B.B.2 ne presega 40.000,00 EUR, kar pomeni, da revizija ni dovoljena že po samem zakonu (drugi odstavek 367. člena ZPP), tožnik pa tudi ni izkazal, da bi bila dopuščena. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. člena ZPP njegovo revizijo v tem delu zavrglo.

7. Sicer je revizija delno utemeljena.

8. Pred sodiščem prve stopnje je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus, zato so nedovoljene vse tiste revizijske navedbe, ki dejanskim ugotovitvam nasprotujejo (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- da je tožnik na podlagi sklepa o izročitvi In 1997/00232 z dne 2. 10. 2007 v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik do celote nepremičnin parc. št. 974/9, 974/11 in 525.S, vse k. o. ..., v naravi hiša na naslovu ... (v nadaljevanju: tožnikove nepremičnine),

- da tožencem ni mogoče priznati položaj najemnikov, da nimajo pravnega naslova za uporabo nepremičnin, sploh pa nimajo pravice do brezplačne uporabe nepremičnin,

- da iz sfere vseh tožencev, ki so tekom vtoževanega obdobja uporabljali tožnikove nepremičnine oziroma bivali v njih proti njegovi volji, izvira onemogočanje uporabe nepremičnin tožniku,

- da tožnik neodvisno od svoje volje ne more uporabljati nepremičnin, katerih lastnik je in da ni prostovoljno privolil, da bi nepremičnine uporabljali toženci, da je izkazal, da ne more do posesti svojih nepremičnin zaradi upiranja tistih, ki nepremičnine uporabljajo in nepremičnin ne more ekonomsko izkoriščati,

- da je tožnik prikrajšan za dohodek v višini povprečne tržne najemne vrednosti nepremičnin, zanjo pa so uporabniki nepremičnin okoriščeni, ker niso niti zatrjevali niti izkazali, da bi za bivanje oziroma uporabo plačevali tožniku kakšno odmeno,

- da je toženka B.B. z mladoletnima otrokoma G. in H.H. živela na obravnavanem naslovu v vsem vtoževanem obdobju od oktobra 2007 do 1. 3. 2014 oziroma 77 mesecev,

- da sta tudi toženca D.D. in E.E. živela na obravnavanem naslovu v vsem vtoževanem obdobju od oktobra 2007 do 1. 3. 2014 oziroma 77 mesecev,

- da toženca L.L. in J.J. nista živela na obravnavanem naslovu v vtoževanem obdobju,

- da je toženka F.F. bivala na obravnavanem naslovu v vtoževanem obdobju do vključno 30. 8. 2013, to je 71 mesecev,

- da je toženec A.A. bival na obravnavanem naslovu od oktobra 2007 do 31. 7. 2009, to je 22 mesecev,

- da je toženka B.B. bivala na obravnavanem naslovu do 31. 10. 2009 oziroma 25 mesecev,

- da mladoletni G. in H.H. kot otroka nista okoriščena z uporabo tožnikovih nepremičnin, ker so ju dolžni preživljati starši, preživljanje pa vključuje tudi nudenje pogojev za bivanje,

- da je povprečna tržna mesečna najemnina za bivanje na obravnavanem naslovu oziroma v tožnikovih nepremičninah v celotnem vtoževanem obdobju od oktobra 2007 do 1. 3. 2014 710,92 EUR na mesec,

- da je tožnik tožbo vložil 16. 3. 2010, tožbeni zahtevek pa zaradi poteka časa zvišal s pisno vlogo dne 10. 3. 2014,

- da ni mogoče ugotoviti, kolikšen delež tožnikovih nepremičnin je uporabljal kateri od tožencev.

9. Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da gre pri plačilu najemnine za deljivo obveznost, ki se med dolžnike deli na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti, če drugačna delitev pri uporabi nepremičnine ni določena in da deljive obveznosti niso solidarne (393. člen Obligacijskega zakonika)3 .

10. Ker revident pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje ni vložil, čeprav je po njegovem mnenju do uveljavljane kršitve prekoračitve tožbenega zahtevka prišlo že pred sodiščem prve stopnje, te kršitve ne more sedaj prvič uveljavljati v revizijskem postopku (drugi odstavek 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je glede na pravilno materialnopravno in procesno naziranje, da toženci niso nujni in enotni sosporniki, temveč formalni sosporniki (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP), smelo procesno kršitev sodišča prve stopnje (glej obrazložitev drugostopenjskega sodišča v točki 11. in 12.) odpraviti le za pritožnike, ker vložene pritožbe ne učinkujejo v korist vseh toženih strank.

11. Višina uporabnine predstavlja korist, ki jo je toženka C.C. imela v tem, da je skupaj s svojima mladoletnima otrokoma brezplačno uporabljala tujo nepremičnino. Po sodni praksi je nadomestilo za takšno korist (t. i. uporabnina) enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar4 . Zato sta sodišči prve in druge stopnje s tem, ko sta se oprli na mnenje izvedenca, ki je pri izračunu višine uporabnine za primerjavo vzel ponudbe za oddajo stanovanj v najem, na primeren način ugotovili višino koristi toženke. Utemeljena pa je revizija v delu, da je toženkina korist zaradi dolžnosti preživljanja mladoletnih otrok (123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) večja tudi za delež, ki odpade na njena dva mladoletna otroka in je zato Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz II. točke izreka.

12. Odločitev o povrnitvi stroškov odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter na priloženem stroškovnikom na l. št. 324 in Zakonu o odvetniški tarifi.

13. Stroški revidenta znašajo 653,92 EUR (nagrada za sestavo revizije po tar. št. 3300, materialni stroški po tar. št. 6002 in 22% DDV) in 1.005,00 EUR plačane sodne takse za vložitev revizije (l. št. 310). Revizijsko sodišče je delni uspeh tožnika ocenilo na 25% (uspel je le delno zoper eno od treh toženih strank), zato mu je C.C. dolžna povrniti stroške revizijskega postopka v znesku, kot izhaja iz III. točke izreka. Revizijska odločitev pa ne posega v stroškovno odločitev glede odmere stroškov pritožbenega postopka, saj C.C. pritožbenih stroškov ni zaznamovala. V skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP pa revizijska odločitev tudi ni narekovala posega v odmerjene stroške pred sodiščem prve stopnje.

-------------------------------
1 Sodišče druge stopnje je njegovo obveznost plačila s 15.640,00 EUR zmanjšalo na 1.563,98 EUR, kar pomeni, da vrednost izpodbijanega dela znaša 14.076,02 EUR.
2 Sodišče druge stopnje je njeno obveznost plačila s 17.773,00 EUR zmanjšalo na 1.800,95 EUR, kar pomeni, da vrednost izpodbijanega dela znaša 15.972,05 EUR.
3 Glej tudi odločbo VS RS II Ips 305/2011.
4 Glej npr. zadevi II Ips 626/2008 in II Ips 698/2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 393
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 123
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 41, 4171, 41/2, 191, 191/1-2, 367, 367/2, 377

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4OTg0