VSRS Sodba in sklep II Ips 280/2015

Jedro

Tožnikov zahtevek je bil zavrnjen, ker glede enega postopka tožnik ni izkazal nevestnega ravnanja prve toženke, glede preostalih treh postopkov pa je bilo nevestno ravnanje sicer zatrjevano (in tudi ugotovljeno), vendar je sodišče ugotovilo, da med ravnanji prve toženke in zatrjevano škodo ni podane vzročne zveze. V dveh pravdah je namreč tožnik pravno propadel, ker je bilo ugodeno ugovoru zastaranja, v tretji pa bi bila sodba enake vsebine izdana, če ne bi nastopil položaj, v katerem je sodišče izdalo sodbo na podlagi odpovedi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločanje o stroških revizijskega postopka se prekine do odločitve Ustavnega sodišča v zadevi U-I-80/17.

Obrazložitev

1. Tožnik je trdil, da ga je prva toženka zastopala v štirih pravdnih postopkih, kjer naj bi ravnala nevestno, zaradi česar v teh postopkih tožnik ni uspel. Zato od nje uveljavlja plačilo odškodnine.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede pravdne zadeve P 2157/2006-I je ugotovilo, da tožnik ni določno navedel, kaj šele dokazal, da bi kakšno procesno ravnanje prvotoženke kot odvetnice tožnika v tej zadevi vplivalo na zavrnitev zahtevka.

Glede pravdnih zadev I P 2156/2006 in III P 3983/2005-III je ugotovilo, da je sicer prvotoženka ravnala neskrbno, vendar pa to njeno ravnanje ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. V obeh zadevah je bil namreč tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen zato, ker je bilo ugodeno ugovoru tožene stranke, da je zahtevek zastaral.

Neskrbno ravnanje prvotoženke je sicer sodišče prve stopnje ugotovilo tudi glede pravdne zadeve P 3982/2005-III, zaradi česar je bila v navedeni zadevi izdana sodba zaradi odpovedi. Vendar pa je tudi glede ravnanja toženke v tisti zadevi sodišče prve stopnje izključilo obstoj pravno relevantne vzročne zveze, saj je bil tudi v tisti zadevi podan ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil navedeni ugovor utemeljen in bi bil torej zahtevek tožnika v vsakem primeru zavrnjen.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo.

4. Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da odločitve pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti, saj se le pavšalno sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče naj bi se ne opredelilo do zatrjevanih kršitev, predvsem do tega, da je sodišče prve stopnje pavšalno presodilo neobstoj vzročne zveze. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo niti do tega, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nepošteno in nevestno ravnanje prvotoženke. To bi moralo po stališču revidenta pomeniti odškodninsko odgovornost. Pritožbeno sodišče naj se ne bi opredelilo tudi do očitne kršitve, da je sodišče prve stopnje prejudiciralo odločitve drugih sodišč pri zaključku, da vzročna zveza med ravnanjem prvotoženke in nastankom škode ne obstaja. Prav tako se ni opredelilo do očitnega dejstva, da je tožniku nastala škoda, ker ni mogel dobiti prisojene odškodnine.

Pritožbeno sodišče naj bi v svoji sodbi zmotno uporabilo materialno pravo glede nedokazanosti relevantne vzročne zveze. Zaključki sodišča druge stopnje, da delničarji ne odgovarjajo za obveznosti delniške družbe, naj ne bi imeli podlage v dokumentaciji spisa. Če bi bil tožnik ustrezno zastopan v navedenih pravdnih postopkih, bi lahko pravočasno dokazal odgovornost A. in B..

5. Revizija je bila vročena toženkama. Prvotoženka je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnikov zahtevek je bil zavrnjen, ker glede enega postopka tožnik sploh ni izkazal nevestnega ravnanja prve toženke, glede preostalih treh postopkov pa je bilo nevestno ravnanje sicer zatrjevano (in tudi ugotovljeno), vendar je sodišče ugotovilo, da med ravnanji prve toženke in zatrjevano škodo ni podane vzročne zveze. V dveh pravdah je namreč tožnik pravno propadel, ker je bilo ugodeno ugovoru zastaranja, v tretji pa bi bila sodba enake vsebine izdana, če ne bi nastopil položaj, v katerem je sodišče izdalo sodbo na podlagi odpovedi.

8. Ti razlogi sodišča prve stopnje so materialnopravno pravilni. Ker ti razlogi zadoščajo za zavrnitev zahtevka, pritožbeno sodišče pa jih je vsebinsko preizkusilo, je neutemeljen tudi procesni očitek, naperjen na odločbo pritožbenega sodišča, češ da se ni opredelilo do pravno odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Ker so bile vse ostale pritožbene navedbe irelevantne, je obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča skladna s standardom iz prvega odstavka 360. člena ZPP.

9. Očitek, da je sodišče prve stopnje prejudiciralo odločitve drugih sodišč, prav tako ne predstavlja utemeljenega revizijskega razloga. To je sodišče prve stopnje glede toženkinega ravnanja v pravdi P 3982/2005-III moralo storiti. Moralo se je vprašati, ali bi tožnik uspel, če bi toženka ne izostala z naroka. Šele pritrdilen odgovor bi lahko utemeljil obstoj pravno relevantne vzročne zveze. Ker je bil v tisti zadevi postavljen ugovor zastaranja ter je bil ta tudi materialnopravno utemeljen, je nujen sklep, da pravno relevantne vzročne zveze ni. Zahtevek bi bil v vsakem primeru zavrnjen, položaj tožnika pa enak tako v primeru toženkinega skrbnega kot v primeru neskrbnega ravnanja.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Ker tožnik z revizijo ni uspel, bi moral na podlagi prvega odstavka 165. člena, v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP prvotoženki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Te stroške predstavljajo stroški odgovora na revizijo in DDV. Ti stroški bi, odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znašali 28.508,07 EUR.

12. Vendar je po prepričanju Vrhovnega sodišča ureditev 12. člena ZOdvT, ki ne predvideva najvišje zgornje meje nagrade, v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki je sestavni del načela pravne države (2. člen Ustave). Vrhovno sodišče je zato že v zadevi II Ips 305/2015 z dne 8. 5. 2017 prekinilo odločanje o stroških revizijskega postopka ter vložilo zahtevo za presojo ustavnosti 12. člena ZOdvT. Zadeva se pred Ustavnim sodiščem obravnava pod opr. št. U-I-80/17.

13. Če Vrhovno sodišče meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek v vseh zadevah, pri katerih mora pri odločanju o pravnih sredstvih uporabiti takšen zakon ali del zakona, in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Ker je zahteva za oceno ustavnosti 12. člena ZOdvT že vložena, je Vrhovno sodišče v tej zadevi ravnalo v skladu s tretjim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču in postopek zgolj prekinilo.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 47/2018
• Sodba III Ips 9/2001
• Sodba II Ips 387/2001