VSRS Sodba III Ips 8/2016

Jedro

Stranki sta v zapisniku sicer res zapisali, da je pogoj za prevzem sredstev meritorna odločba o (ne)obstoju prerekane terjatve, vendar pa je takšen dogovor mogoče razumeti le tako, da je meritorna odločba le sredstvo za dokazovanje, komu pripada terjatev, in ne cilj sam po sebi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti stranskemu intervenientu njegove revizijske stroške v znesku 3.511,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom od tožencev zahtevala solidarno plačilo 281.378,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2011. Tožbeni zahtevek zoper prvega toženca, notarja, je utemeljevala z notarskim zapisnikom o hrambi denarja DK-38/08 z dne 7. 3. 2008. Trdila je, da upnik A., d. d. (v tem postopku stranski intervenient) v sodnem postopku za ugotovitev obstoja svoje terjatve ni uspel, zato je tožeča stranka kot edini družbenik nekdanjega stečajnega dolžnika B., d. o. o. upravičena do deponiranih sredstev po navedenem notarskem zapisniku. Tožbeni zahtevek zoper drugega toženca je tožeča stranka utemeljevala na določbi 168. člena Zakona o prisilni poravnavi in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL). Kot stečajni upravitelj družbe B., d. o. o. naj bi bil dolžan po poplačilu vseh upnikov preostanek stečajne mase (deponirana sredstva) izročiti tožeči stranki. Tožbeni zahtevek zoper toženca je tožeča stranka utemeljevala tudi na odškodninski podlagi. Očitala jima je, da pri sklepanju notarskega zapisnika o hrambi nista bila dovolj skrbna, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda v vtoževani višini.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prvi toženec dolžan tožeči stranki plačati iz pri njem deponiranih sredstev stečajne mase družbe B., d. o. o. znesek 3.030,86 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 1. točke izreka). V preostanku je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek zoper drugega toženca (2. točka izreka). Odločilo je še o povrnitvi stroškov pravdnega postopka (3. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku 1. točke ter v 2. in 3. točki izreka.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvega toženca, tožeča stranka vložila revizijo. V njej uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopa (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da "reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi," toženi stranki pa naj naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka tožeče stranke.

5. Stranski intervenient v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Prvotno tožeča stranka C., d. o. o., je 24. 10. 2016 zaradi pripojitve k prevzemni družbi B., d. o. o. prenehala (580. člen Zakona o gospodarskih družbah). Zaradi prenehanja tožeče stranke se je postopek po določbi 205. člena ZPP prekinil. Ker pa je prekinitev postopka nastopila potem, ko so bila v revizijskem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank ali pa so potekli roki zanje, samo odločba revizijskega sodišča še ni bila izdana, ni bilo ovir za izdajo odločbe revizijskega sodišča.¹

Relevantno dejansko in procesno stanje

7. V stečajnem postopku nad družbo B., d. o. o. ... je družba A., d. d. pomotoma dvakrat prijavila svojo terjatev, prvič pod zaporedno št. 1 v nižjem znesku (42.416.993,99 SIT) in drugič pod št. 3 v višjem znesku (42.698.254,04 SIT). Terjatev je stečajni upravitelj preizkusil in jo v višjem od prijavljenih zneskov za razliko do nižje prijavljenega zneska skupaj z ločitveno pravico prerekal. Tožeča stranka je prerekala terjatev v nižjem znesku.

8. V stečajnem postopku so bili poplačani vsi upniki razen A., d. d. Ta je bil s sklepom z dne 14. 5. 2004 napoten na pravdo zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve in prerekane ločitvene pravice na nepremičninah. Skladno z napotitvenim sklepom stečajnega senata je vložil tožbo zoper tožečo stranko (kot upnika, ki je prerekal terjatev). Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo I Pg 410/2006 z dne 15. 10. 2007 odločilo, da obstaja njegova terjatev do stečajnega dolžnika v znesku 177.002,72 EUR, zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v znesku 1.173,93 EUR pa je zavrnilo.

9. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cpg 385/2008 z dne 16. 9. 2008 sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. S sklepom III Ips 7/2009 je Vrhovno sodišče 6. 9. 2011 ugodilo reviziji družbe C., d. o. o. (tu tožeče stranke), sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter tožbo družbe A., d. d. zaradi pomanjkanja procesne legitimacije zavrglo.

10. Drugi toženec je (kot stečajni upravitelj družbe B., d. o. o.) rezerviral sredstva stečajne mase v znesku 281.378,28 EUR. S soglasjem tožeče stranke, kot edinega družbenika stečajnega dolžnika, in družbe A., d. d., kot edinega neplačanega upnika, je z namenom, da bi zaključil stečajni postopek pred koncem pravde o obstoju prerekane terjatve, 7. 3. 2008 rezervirana sredstva deponiral pri prvem tožencu, notarju.

11. Prvi toženec je za namen hrambe deponiranih sredstev sestavil notarski zapisnik o hrambi denarja (DK-38/08 z dne 7. 3. 2008). V njem je zapisano, da deponirani znesek 281.378,28 EUR predstavlja prijavljeno glavnico z obračunanimi obrestmi do začetka stečajnega postopka (skupaj 178.176,66 EUR) in obresti od začetka stečajnega postopka do dneva izvedbe glavne razdelitve stečajne mase (103.201,62 EUR). Drugi toženec je prvemu tožencu dal naročilo, naj deponirani znesek izplača skupaj z nateklimi obrestmi družbi A., d. d., če bo ta razpolagala s pravnomočno sodno odločbo, zoper katero ni vloženo izredno pravno sredstvo, ali z odločbo Vrhovnega sodišča, v primeru odločanja o izrednem pravnem sredstvu, do višine, kot bo ugodeno njegovemu zahtevku za ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Če se tožeča stranka izkaže z enakimi sodnimi odločbami, iz katerih bo izhajalo, da je bil tožbeni zahtevek družbe A., d. d. zavrnjen, naj prvi toženec sredstva izplača tožeči stranki. Drugi toženec se je z notarskim zapisnikom odpovedal pravici do preklica pologa in je prvega toženca pooblastil, naj v primeru dvoma o upravičencu do denarnih sredstev ta položi v sodni depozit.

12. Ker sta po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 7/2009 z dne 6. 9. 2011 prvega toženca k izročitvi deponiranih sredstev pozvala tako tožeča stranka kot družba A., d. d., je prvi toženec 1. 2. 2012 Okrajnemu sodišču v Ljubljani predlagal, naj deponirana sredstva sprejme v sodni depozit. Do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje o njegovem predlogu še ni bilo pravnomočno odločeno.

Razlogi sodišča prve in druge stopnje

13. Ker revizija odločitvi sodišč nižjih stopenj o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugega toženca ne nasprotuje, bo Vrhovno sodišče v nadaljevanju presojalo zgolj pravilnost odločitve sodišč o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper prvega toženca.

14. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo na podlagi ugotovitve, da ta skladno z besedilom notarskega zapisnika o hrambi denarja in ob upoštevanju razlogov Vrhovnega sodišča v sklepu III Ips 7/2009 z dne 6. 9. 2011 deponiranih sredstev ni dolžan izročiti tožeči stranki. Iz razlogov sklepa III Ips 7/2009 izhaja, da tožeča stranka terjatve stranskega intervenienta ni pravilno prerekala, zato stranskemu intervenientu tožbe za ugotovitev obstoja njegove terjatve zoper tožečo stranko (sploh) ni bilo treba vložiti. Ker je stečajni upravitelj terjatev prerekal le v delu razlike med zneskom 42.698,254,04 SIT (iz prijave pod zaporedno št. 3) in zneskom 42.416.993,00 SIT (iz prijave pod zaporedno št. 1) in glede prijavljene ločitvene pravice, je terjatev družbe A., d. d. skladno z določbo 142. člena ZPPSL veljala za ugotovljeno. Tožeča stranka zato ni upravičena do deponiranih sredstev.

15. Sodišče druge stopnje je odločitvi sodišča prve stopnje pritrdilo. Dodalo je, da je v sodnem postopku stranski intervenient pridobil pravnomočno sodbo, da njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstaja. Razlog za razveljavitev te sodbe pa je bil "le" v pomanjkanju pasivne procesne legitimacije, saj kljub prerekanju tožeče stranke ni bilo ovire za priznanje sporne terjatve družbi A., d. d.

Razlogi revizije

16. Revizija vztraja, da je treba odločitev o tem, komu pripadajo deponirana denarna sredstva, sprejeti (zgolj) ob upoštevanju besedila notarskega zapisnika o hrambi denarja in ne določb ZPPSL. Določbe zapisnika je skladno z 82. členom Obligacijskega zakonika treba uporabljati tako, kot se glasijo. Stranski intervenient bi bil do deponiranih sredstev upravičen le, če bi se izkazal s sodno odločbo, s katero bi bil ugotovljen obstoj prerekane terjatve. Ker ta pogoj ni izpolnjen, gredo sredstva tožeči stranki. Upravičenost do sredstev je bila odvisna le od uspeha stranskega intervenienta v pravdnem postopku. Tudi sicer naj bi sodišči nižjih stopenj zmotno odločili, da je bila terjatev stranskega intervenienta priznana. Stečajni senat je v postopku St 58/2003 odločil, da je bila terjatev stranskega intervenienta v višini 42.698.254,04 SIT prerekana, zato je stranskega intervenienta tudi napotilo na pravdo za njeno ugotovitev. Sodišči nižjih stopenj tako predhodnega vprašanja o prerekanju terjatve ne bi smeli reševati sami, saj je o njem že odločilo Okrožno sodišče v stečajnem postopku. Sodišči ob tem zmotno nista upoštevali, da je stranski intervenient terjatev, prijavljeno pod zaporedno št. 1, umaknil in je vztrajal le pri terjatvi, prijavljeni pod zaporedno št. 3.

O utemeljenosti revizije

17. Revizija ni utemeljena.

18. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek za plačilo vtoževanega zneska utemeljevala z določbami Notarskega zapisnika o hrambi denarja DK-38/08 z dne 7. 3. 2008. Med pravdnima strankama ni bilo spora o vsebini zapisnika. Sta pa vsebini zapisnika pripisovali različen (pravni) pomen in posledice.

19. Notarski zapisnik o hrambi denarja je notarski skrbniški posel, ki ga stranka(e) sklene(jo) z notarjem zato, da notar kot oseba javnega zaupanja prevzame v hrambo zaupan denar in z njim ravna na takšen način, kot ga določi(jo) stranka(e), ob izpolnitvi dogovorjenih pogojev pa izroči v hrambo zaupan mu predmet (denar) upravičencu.² Ob prevzemu denarja se sestavi zapisnik, ki mora vsebovati številko v knjigi pologov, kraj in čas prevzema, natančen opis in vrednost prevzetih stvari, ime, priimek ter naslov deponenta in njegovo izjavo, kako ravnati s prevzetimi stvarmi (88. člen Zakona o notariatu). Za razmerje skrbništvenega razmerja je značilna zaupnost, ki pomeni predvsem, da je notar dolžan ravnati v skladu z interesi stranke, ki mu je zaupala hrambo. Njeni interesi so vodilo njegovega delovanja.³

20. Iz besedila zapisnika o hrambi denarja DK-38/08 z dne 7. 3. 2008 izhaja, da so bila denarna sredstva dana v hrambo prvemu tožencu potem, ko jih je stečajni upravitelj rezerviral za poplačilo prerekane terjatve upnika A., d. d. Znesek rezerviranih sredstev je stečajni upravitelj položil na račun notarja (prvi toženec). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je stečajni upravitelj s soglasjem tožeče stranke rezervirana sredstva deponiral pri prvem tožencu z namenom, da bi zaključil stečajni postopek pred koncem pravde o obstoju prerekane terjatve upnika. Ni torej dvoma, da so bila sredstva rezervirana in v hrambo dana zaradi poplačila terjatve, o kateri se je vodil spor pred Okrožnim sodiščem v Kranju, I Pg 410/2006. Stranki sta v zapisniku sicer res zapisali, da je pogoj za prevzem sredstev meritorna odločba o (ne)obstoju prerekane terjatve, vendar pa je takšen dogovor mogoče razumeti le tako, da je meritorna odločba sredstvo za dokazovanje, komu pripada terjatev, in ne cilj sam po sebi.

21. Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 7/2009 zavrglo tožbo stranskega intervenienta za ugotovitev obstoja prerekane terjatve, ker do višine 42.416.993,00 SIT ni bila (pravilno) prerekana in je zato štela za ugotovljeno (tretji odstavek 142. člena ZPPSL). Ker je drugi toženec kot stečajni upravitelj terjatev do višine nižje prijavljene terjatve priznal, glede terjatve v tej višini sploh ni bilo spora. Tožba zoper tožečo stranko je bila zato brezpredmetna, saj ugodilna sodba na podlagi te tožbe stranskemu interevenientu ne bi prinesla ničesar novega in ne bi vplivala na razmerje med njim in tožečo stranko. Revizija sicer vztraja, da je stečajni upravitelj prerekal celotno prijavljeno terjatev in ne le razlike v višini dvakrat prijavljene (iste) terjatve ter da je stranski intervenient prijavo terjatve, zapisane pod zaporedno št. 1, umaknil, vendar izpodbijanje dejanskega stanja ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

22. Razumevanje, kot ga ponuja revizija in po katerem bi sredstva šla stranskemu interevenientu le v primeru pravnomočno ugotovljene terjatve, je tako preozko. Ključno je, da so bila sredstva namenjena stranskemu intervenientu, če bi se ta izkazal kot imetnik terjatve, ali nasprotno tožeči stranki, če temu ne bi bilo tako. Terjatev, ki je bila predmet gospodarskega spora I Pg 410/2006, glede na obrazloženo velja za ugotovljeno, kar pomeni, da je o njenem obstoju bilo odločeno. Terjatev pripada stranskemu intervenientu in ne tožeči stranki, kot sta pravilno ugotovili sodišči nižjih stopenj.

23. Neutemeljeno je nadalje revizijsko vztrajanje, da naj bi tožeča stranka izpolnila pogoje, kot so določeni za izročitev sredstev v notarskem zapisniku. Besedilo zapisnika daje tožeči stranki pravico do deponiranih sredstev, če se ta izkaže s pravnomočno določbo ali odločbo Vrhovnega sodišča, iz katerih bo izhajalo, da je bil zahtevek stranskega intervenienta na ugotovitev obstoja njegove terjatve zavrnjen. Takšne odločbe tožeča stranka nima. Pri tem ni slediti reviziji, da pomeni zavrženje tožbe (še) več kot njena zavrnitev, ker naj bi pomenilo, da zahtevek nesporno ni utemeljen. Velja ravno obratno. Tožba je bila zavržena zaradi pomanjkanja procesne legitimacije, ker je terjatev veljala za ugotovljeno in tožba za njeno ugotovitev sploh ni bila potrebna.

24. Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

25. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, nosi sama svoje stroške in mora stranskemu intervenientu povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) znašajo ti skupaj 3.511,16 EUR in zajemajo 2.858,00 EUR stroškov sestave odgovora na revizijo (tarif. št. 3300), 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve (tarif. št. 6002) ter 22% DDV.

-------------------------------
¹ Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 41/1997 z dne 4. 12. 1998, III Ips 94/2015 z dne 27. 1. 2017.
² Več o tem v Ratnik A., Notarski fiduciarni posli, Pravna praksa, št. 29-30/2005, str.18.
³ Primerjaj B. Podgoršek, Fiduciarno imetništvo finančnih inštrumentov in skrbniške storitve, Podjetje in delo, št. 6-7/2007, str. 1382.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 512/2015
• VDSS sodba Pdp 444/2006
• VSL sodba I Cpg 969/2002