VSRS Sklep Cp 5/2017

Jedro

Odločanje o izločitvi sodnika ni del sodne uprave, ampak del sojenja v konkretni zadevi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep z dne 23. 2. 2017 se razveljavi in zadeva vrne predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani v nov postopek.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izločitev višje sodnice C.C. v zadevi II Cp 3024/2016, zahtevo za izločitev višjih sodnic A. A. in B. B. pa je zavrglo. V zvezi z zavrnilnim delom odločbe je navedlo, da sodnikova odločitev in njegovo pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodniške funkcije v posameznem primeru, že zaradi narave sodnega odločanja ne moreta pomeniti odklonitvenega razloga, prav tako to ne more biti okoliščina, da je sodnik že odločal v konkretnem sporu, pa je bila njegova odločitev razveljavljena. Stranke lahko nestrinjanje z vodenjem postopka, s stališči in odločitvami sodišča uveljavljajo z zakonsko predvidenimi sredstvi, ne pa z institutom izločitve sodnika. Zahtevo za izločitev višjih sodnic A. A. in B. B. je zavrglo, ker ne sodelujeta pri odločanju v predmetnem pritožbenem postopku.

2. Zoper sklep sta predlagatelja vložila dve vsebinsko identični pritožbi iz razloga absolutne bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani v nov postopek. Navajata, da je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka, ker o zahtevi za izločitev ni odločal zakoniti oziroma naravni sodnik. Vmesni postopek izločitve sodnika je del sojenja, glede katerega velja pravica do naravnega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave. O izključitvenih in odklonilnih razlogih za izločitev na podlagi 73. člena ZPP odloča predsednik sodišča. Gre za strogo osebnostno pravico, ki je ni mogoče s pooblastilom prenesti na drugega sodnika. Drug sodnik istega sodišča ni v enakem položaju kot predsednik sodišča, zato ne mora odločati o zahtevi za izločitev. Drugače povedano, pooblastitev drugega sodnika za odločanje v teh primerih ni zajeta v ZPP. Odločanje o izločitvi sodnika ni del sodne uprave. Če predsednik sodišča določi drugega sodnika, ki naj odloča o izločitvi sodnikov sodišča, je s tem kršeno načelo naravnega in zakonitega sodnika. Na ta način se sodnik določi ex post, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 23. člena Ustave. Pravno zmotno je stališče, da je sodnik, ki o zadevi odloča po razveljavitvi predhodne odločitve nepristranski. Predlagatelja se sklicujeta na odločbi U-I-209/93 in Up 232/05. V slednji je Ustavno sodišče poudarilo, da iz določbe drugega odstavka 23. člena Ustave ne izhaja zahteva, da mora biti pritožbeni senat ob ponovni predložitvi zadeve vedno sestavljen iz sodnikov, ki so že odločali o tej zadevi. Argument nasprotnega razlogovanja utemeljuje sklep, da o isti zadevi ne more dvakrat soditi isti sodnik. V skladu z minimalnim standardom, ki velja v evropskih pravnih državah, sodnik, ki je že sprejel stališče o vprašanju, o katerem mora ponovno odločati, ne zadosti merilu objektivne nepristranskosti. Tudi Ustavno sodišče je že poudarilo, da sodnik, da bi lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. Položaj ponovne dodelitve zadeve istemu sodniku poročevalcu po razveljavitvi prvega sklepa je vsebinsko popolnoma enak razveljavljeni neustavni ureditvi v Zakonu o kazenskem postopku, ki je omogočala, da se razpravljajoči sodnik seznani z obvestili, ki jih pridobi policija v predkazenskem postopku. Sodni red je podzakonski predpis, na katerega sodnik pri odločanju ni vezan. Predlagatelja uveljavljata tudi kršitev 22. člena Ustave, saj odločba nima ne dejanskih ne pravnih razlogov, ki bi vsebovali odgovor na pravno vprašanje, ali je sodnik, katerega odločitev je bila razveljavljena, in mu je bila zadeva ponovno dodeljena, sploh lahko nepristranski sodnik. V izpodbijanem sklepu nista navedena ime in priimek predsednika sodišča, ki je izdal pooblastilo vodji kazenskega oddelka D. D. za odločanje v zadevi. Njegova obrazložitev je arbitrarna, saj iz nje ni razvidno, zakaj je predsednik sodišča dal pooblastilo, ki je strogo vezano na njegovo osebo, drugemu sodniku.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem. Prvi, deseti in enajsti nasprotni udeleženec so nanjo odgovorili in predlagajo, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravica do zakonitega (naravnega) sodnika, ki naj bi bila predlagateljema kršena, je opredeljena v drugem odstavku 23. člena Ustave, ki določa, da lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Zakon v konkretnem primeru izrecno določa, da o zahtevi za izločitev stranke odloča predsednik sodišča (tretji odstavek 73. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP).

6. Pritožnika imata prav, da odločanje o izločitvi ni del sodne uprave, ampak del sojenja v konkretni zadevi. Zadeve sodne uprave so odločanje, upravljanje z znanjem, načrtovanje, organiziranje, vodenje, koordiniranje, komuniciranje, spremljanje učinkov, poročanje, upravljanje s proračunom sodišča in druga opravila, s katerimi se na podlagi zakona, sodnega reda in drugih predpisov zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj in pravočasnost izdelave sodnih odločb (prvi odstavek 60. člena Zakona o sodiščih - v nadaljevanju ZS). Sojenje sestavljajo vsa procesna dejanja, ki pomenijo uporabo objektivnega materialnega in procesnega prava na dejanska stanja. Delimo jih na sodne odločbe in druga sodna procesna dejanja. Glede na položaj v postopku razlikujemo pripravljalne odločbe, katerih cilj je izpolniti predpostavke za izdajo odločbe o glavni stvari, in končne odločbe, s katerimi se konča postopek.¹ Sodna odločba o zahtevi za izločitev sodnika ni opravilo, s katerim se zagotavlja pogoj za redno izvajanje sodne oblasti, pravočasnost postopkovnih dejanj ali pravočasnost izdelave sodnih odločb, temveč je oblastvena izjava sodišča v konkretni zadevi, s katero odredi ali izreče pravno posledico glede zatrjevane okoliščine, ki naj bi vplivala na sodnikovo nepristranskost. Nebistveno je, da ZPP za odločanje o tem vprašanju ne pooblašča sodnika, ki odloča o glavni stvari, ampak predsednika sodišča. Takšna ureditev, ki je posledica načela nepristranskosti in ki zapoveduje, da o tem, kdo sodi, ne sodi sodnik, ki sicer odloča v zadevi, še ne pomeni, da ne gre za sojenje.

7. Če je tako, pooblastila za sojenje ni mogoče prenašati na drugega sodnika, tudi ne z uporabo določb ZS. Prvi odstavek 61. člena ZS, na katerem temelji pooblastilo predsednika Višjega sodišča v Ljubljani E. E. Su 56/2016-3 z dne 9. 6. 2016, ne more biti podlaga za prenos pooblastila, saj določa le, da "so dela sodne uprave v pristojnosti predsednika sodišča in direktorja sodišča, če ni s tem zakonom drugače določeno".

8. Ker v zadevi ni odločal sodnik, ki bi moral odločati na podlagi tretjega odstavka 73. člena ZPP, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Vrhovno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo predsedniku Višjega sodišča v Ljubljani v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ N. Betetto v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, I. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 527.

Datum zadnje spremembe:

14.07.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2530/2013
• Sklep Cp 14/2000
• Sklep Cp 5/2006