VSRS Sklep II DoR 270/2016

Jedro

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti odločitve višjega sodišča o obstoju absolutno bistvene procesne kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in uporabe pravnega pravila ne bis in idem v obravnavani zadevi.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti odločitve višjega sodišča o obstoju absolutno bistvene procesne kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in uporabe pravnega pravila ne bis in idem v obravnavani zadevi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo:

- da je toženec tožniku dolžan plačati znesek 10.744,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 510.702,00 SIT od 3. 3. 2005 do 12. 9. 2005; od zneska 2,574.829,75 SIT od 3. 3. 2005 do 31. 12. 2006 ter od zneska 10.744,57 EUR od 1. 1. 2007 do plačila (I. točka izreka);

- da se zavrne, kar tožnik zahteva več ali drugače iz naslova primarnega in podrednega zahtevka (II. točka izreka);

- da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 3.432,46 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi toženca pa je ugodilo in izpodbijano sodbo:

- v I. točki izreka razveljavilo za znesek 7.144,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,712.134,34 SIT od 3. 3. 2005 do 31. 12. 2006 in od zneska 7.144,61 EUR od 1. 1. 2007 ter v tem delu tožbo zavrglo;

- v III. točki izreka tako spremenilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.443,89 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper ta sklep je tožnik na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnega vprašanja pravno korektne razlage in pravnega naziranja določbe pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma uporabe pravnega pravila ne bis in idem v konkretnem primeru. Poudarja, da je višje sodišče ponovno (iz formalnih razlogov) zavrnilo njegov zahtevek iz naslova izgubljenega dobička v znesku 7.144,61 EUR, in sicer ob sklicevanju na bistveno procesno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma zaradi kršitve pravnega pravila ne bis in idem. Po tokratnem stališču sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi "ne gre torej za dva zahtevka, temveč je podredni zahtevek vključen v primarni zahtevek", pri čemer to sodišče pojasni, da "ker se tožeča stranka zoper zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka ni pritožila, je postala odločitev o zavrnitvi (primarnega) tožbenega zahtevka, v katerem je vsebovan že (podredni) tožbeni zahtevek, pravnomočna". Tožnik meni, da je višje sodišče, upoštevajoč izrek sodbe sodišča prve stopnje, pravno nekorektno apliciralo določilo pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma napačno uporabilo pravno naziranje glede pravne razlage pravila ne bis in idem. Poudarja, da v obravnavanem primeru stan iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Višje sodišče je očitno prezrlo dejstvo, da je tožnik uveljavljal svoja odškodninska zahtevka iz naslova izgubljenega dobička znotraj iste pravde, pri čemer je povsem jasno artikuliral svoj tožbeni zahtevek iz tega naslova. Naknadno uveljavljeni podredni zahtevek v objektivnem pogledu zneskovno ni identičen s primarnim zahtevkom in zato ni mogoče govoriti o identičnem zahtevku ter zato posledično ni mogoče aplicirati pravnega pravila ne bis in idem v okviru določbe 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik se ob jasno artikuliranih zahtevkih iz naslova izgubljenega dobička znotraj iste pravde razumljivo in logično ni pritožil zoper zavrnitev primarnega zahtevka, ker ob doslednem uveljavljanju subsidiarnega zahtevka niti ni imel pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnitev primarnega zahtevka. Glede na navedeno je pravno in logično nevzdržno pričakovati oziroma terjati od stranke, da naj se zgolj iz formalističnih razlogov in v nasprotju z logiko stvari pritožuje zoper odločitev, ki zanjo ni sporna, ob dejstvu, da se je že ustrezno pritožila zoper zavrnitev subsidiarnega zahtevka, in to zgolj v delu, ki je zanjo še sporen. Prav tako tožnik opozarja, da je bila njegova opustitev pritožbe na način, kot meni sodišče druge stopnje, tudi posledica "zavedenosti" po sodišču prve stopnje. Če bi bilo stališče višjega sodišča pravilno, tedaj sledi ne le to, da sodišče prve stopnje tožniku ni podalo ustreznega materialnega procesnega vodstva, ampak je tožnika celo samo spravilo v "zmoto", da je njegov podredni zahtevek utemeljen in da njegovo vztrajanje pri primarnem tožbenem zahtevku ni potrebno. Sodišče prve stopnje je namreč tožnika že na zadnjem naroku poučilo o svojem stališču do t. i. bruto in neto zahtevka ter to povzelo v obrazložitvi sodbe, ki je tožnika strokovno prepričala. Sicer pa je tudi iz samega izreka sodbe sodišča prve stopnje jasno, da se tožniku prizna tožbeni zahtevek do določenega zneska, za več pa se zavrne. Nepravilno je zato stališče višjega sodišča, da je primarni tožbeni zahtevek pravnomočno, vsebinsko in de facto zavrnjen. Tožnik poudarja, da podobne odločitve o vsebinsko podobnem spornem pravnem vprašanju ni zasledil. Iz tega razloga meni, da bi v primeru, če bi obveljalo stališče višjega sodišča iz izpodbijanega sklepa, šlo za odločbo presenečenja.

4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnih vprašanj, opredeljenih v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.10.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 426/2013
• Sklep III DoR 53/2011
• Sklep III DoR 86/2013