VSRS Sodba XI Ips 9049/2014-336

Jedro

Neutemeljen je očitek zahteve, da bi se morala predsednica senata, ki je zavrnila priznanje krivde na glavni obravnavi dne 2. 9. 2016, izločiti iz sestave zunajobravnavnega senata, ki je v obravnavanem primeru odločal o odreditvi pripora. V skladu z določbo 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, če je izdal sklep, da se priznanje obdolženca oziroma sporazum o priznanju krivde zavrne. Že iz povsem jasne jezikovne razlage navedene določbe je razvidno, da se ta določba nanaša na odločanje o glavni stvari (obtožbi, pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu) ne pa na prepoved sodelovanja v senatu, ki je zoper obtoženca odredil pripor.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom II Ks 9049/2014 z dne 2. 3. 2017 zoper obtoženega M. L. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor, zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športi in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 9049/2014 z dne 8. 3. 2017 pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo.

2. Obtoženec je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve ustavnih pravic in svoboščin iz 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ter zaradi kršitve 6. in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V obrazložitvi zahteve trdi, da bi se morala sodnica A. A. izločiti iz sestave zunajobravnavnega senata, da pripor v obravnavanem primeru traja več kot dve leti od vložitve obtožnice, da je obtoženec med kazenskim postopkom zaprosil sodeči senat za vpogled v spis, ki mu ni bil omogočen, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti, ter da bi bilo pripor v obravnavanem primeru mogoče nadomestiti s hišnim priporom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in pripor odpravi oziroma izpodbijani pravnomočni

sklep o odreditvi pripora razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek, oziroma da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da je sodišče ustrezno utemeljilo razloge, zaradi katerih izločitev sodnice v tej zadevi ne pride v poštev, da se vložnik zahteve ukvarja s postopkom, ki teče zoper obtoženo J. R., da so vložnikove navedbe v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti pavšalne, ter da je sodišče upoštevalo, da je bil obtoženec že dvakrat zaloten pri izvršitvi kaznivega dejanja in obsojen za istovrstno kaznivo dejanje. Meni tudi, da je sodišče, upoštevaje veliko količino mamila in druge objektivne in subjektivne okoliščine, utemeljeno presodilo, da je pripor sorazmeren ukrep.

4. Obtoženec je v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navedel, da se Vrhovno državno tožilstvo ni posvetilo bistvu zahteve za varstvo zakonitosti – ustavno skladni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP, temveč se je ukvarjalo s postranskimi zadevami. V nadaljevanju izjave je ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da bi predsednica senata v obravnavani zadevi morala biti izločena.

B.

5. Neutemeljen je očitek zahteve, da bi se morala predsednica senata, ki je zavrnila priznanje krivde na glavni obravnavi dne 2. 9. 2016, izločiti iz sestave zunajobravnavnega senata, ki je v obravnavanem primeru odločal o odreditvi pripora. V skladu z določbo 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, če je izdal sklep, da se priznanje obdolženca oziroma sporazum o priznanju krivde zavrne. Že iz povsem jasne jezikovne razlage navedene določbe je razvidno, da se ta določba nanaša na odločanje o glavni stvari (obtožbi, pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu) ne pa na prepoved sodelovanja v senatu, ki je zoper obtoženca odredil pripor. S po vsebini enakimi argumenti je to pritožbeno navedbo zavrnilo že višje sodišče (9. točka razlogov sklepa), zato ni mogoče pritrditi vložniku zahteve, da je v obravnavanem primeru podana kršitev iz 22. in 25. člena Ustave, ker da je pritožbeno sodišče pritožnikove argumente zavrnilo brez „razumne pravne obrazložitve“.

6. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je v obravnavanem primeru podana kršitev petega odstavka 207. člena ZKP, ki jo vložnik zahteve utemeljuje s sklicevanjem na številne judikate Vrhovnega sodišča, iz katerih izhaja, da če sodišče druge stopnje v celoti razveljavi obsodilno sodbo glede obtoženca, ki je po vložitvi obtožnice v priporu več kot dve leti, mora pripor odpraviti. Kot je utemeljeno presodilo že sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (10. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 8. točka sklepa pritožbenega sodišča), je bil v obravnavani zadevi obtoženec po vložitvi obtožnice v priporu manj kot eno leto. Okrožno sodišče v Ljubljani je namreč s sklepom III K 29814/2014 z dne 3. 3. 2015 odločilo, da se zoper obtoženca odpravi pripor, ker bo nastopil prestajanje dveletne zaporne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VI K 9048/2014 z dne 11. 2. 2015.

7. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 podalo razlago prvega odstavka 424. člena ZKP, po kateri je preizkušanje pravnomočne sodne odločbe in odločanje o njej v dispoziciji stranke, kar pomeni, da je sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na obseg izpodbijanja in razloge za izpodbijanje (prvi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je tako pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitve, zaradi katere je zahteva vložena, če se vložnik nanjo določno sklicuje oziroma jo utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Trditev zahteve, da je obtoženec „v teku celotnega postopka“ pisno zaprosil sodeči senat za vpogled v spis, kar mu s strani sodišča ni bilo omogočeno, je nekonkretizirana do te mere, da je ni mogoče preizkusiti, iz nje pa tudi ni razvidno, kako naj bi navedena

okoliščina vplivala na zakonitost odreditve pripora.

8. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da iz izpodbijanega pravnomočnega

sklepa o odreditvi pripora ni razvidna presoja okoliščin, ki bi kazale na nevarnost, da bo obtoženec na prostosti ponovil kaznivo dejanje. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti (8., 9. in 12. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 5. točka sklepa višjega sodišča). Pri tem je poleg teže kaznivega dejanja, načina storitve in okoliščin, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno (obtožencu je v pravnomočni obtožnici očitano, da je prevažal skoraj 8 kg kokaina), upoštevalo zlasti, da je obtoženec specialni povratnik, ki je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 2. 2015 spoznan za krivega, da je v letu 2012 organiziral prevoz 6 kg prepovedane droge amfetamin iz Nizozemske v Slovenijo. S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojen ponovitvene nevarnosti, da izpodbijani pravnomočni sklep temelji na domnevah in nepreverjenih podatkih, ter da je obtoženec upokojenec z „veliko“ pokojnino, vložnik zahteve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da je pripor v obravnavani zadevi nesorazmeren ukrep ter da bi zadostovala odreditev milejšega ukrepa, to je hišnega pripora. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014, XI Ips 237/2015 z dne 16. 4. 2015 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu po presoji Vrhovnega sodišča navedlo razumne razloge (13. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 11., 12., 13. in 14. točka sklepa pritožbenega sodišča), da je pripor sorazmeren z nevarnostjo, ki jo obtoženec predstavlja za zdravje in življenje potencialnih odjemalcev prepovedanih drog in ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, zlasti še, ker v zadevi, v kateri je bil že pravnomočno obsojen, ni sam prevažal prepovedane droge, temveč je pridobil kurirja in po telefonu usmerjal natovarjanje in transport mamila.

C.

10. Kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

07.06.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 50/2003
• Sodba I Ips 313/2007
• Sodba I Ips 356/2007