VSRS Sodba I Up 28/2017

Jedro

Resda pravnomočna odločba o katerem koli prekršku sama po sebi ne zadostuje za obstoj domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Vendar je pritožnik ravnal v nasprotju z zakonodajo s področja prava tujcev. S tem je oviral državo pri izvajanju nadzora nad zakonitim priseljevanjem in trgom delovne sile, zagotavljanju varstva delavcev in socialnih pravic ter preprečevanju nelojalne konkurence. Narava pritožnikove kršitve je bila v konkretnem primeru takšna, da utemeljuje zavrnitev dovoljenja za prebivanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožnik) zoper toženkino odločbo št. 214-5661/2015-15 z dne 18. 12. 2015. Z njo je bila zavrnjena prošnja podjetja B., d. o. o., da se pritožniku izda enotno dovoljenje za prebivanje in delo.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženki, da obstajajo razlogi za domnevo, da se pritožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (RS), kar je razlog za zavrnitev prošnje po šesti alineji prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Pred vložitvijo prošnje je namreč pritožnik med zasebnim obiskom v Republiki Sloveniji opravljal delo na gradbišču v Zbiljah, ne da bi pridobil dovoljenje za prebivanje z razlogom zaposlitve. V tem času je neprijavljen nezakonito prebival na naslovu ..., Ljubljana.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje pritožnik vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih trditev, ampak je samo na kratko pojasnilo, da se v celoti strinja z obrazložitvijo upravnega organa. Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj je odločitev upravnega organa ustrezna, popolna in pravno pravilna. V Sloveniji je zgolj obiskal svoje prijatelje, pri čemer obisk ni trajal dlje kot 90 dni v obdobju 180 dni. Toženka ni zatrjevala, da bi se v Sloveniji zadrževal daljše obdobje, kot ga za bivanje brez vizuma dopušča zakon. V času turističnega obiska je iz dolgčasa in dobre volje ter povsem brezplačno priskočil na pomoč A. A. Opozarja na drugo alinejo drugega odstavka 7. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1), po kateri se kratkotrajno delo ne šteje kot zaposlitev na črno. Podjetje A., d. o. o., je tudi pojasnilo, da na naslovu ... v ... ni opravljalo nikakršnih storitev. Zato pritožnik, ki se je spornega dne nahajal na tej lokaciji, ni opravljal dela za račun in po navodilu tega podjetja, ki je globo za prekršek poravnalo samo zaradi uveljavljanja pravice do polovičnega plačila. Toženka je šele v upravnem sporu zatrjevala, da naj bi bilo po razgovoru s fanti na gradbišču ugotovljeno, da naj bi lastnik stanovanjskega objekta najel to podjetje za polaganje keramičnih ploščic. Da je bila glede teh navedb prekludirana, naj bi ugotovilo tudi prvostopno sodišče, saj se do njih sploh ni opredelilo. Pritožnik je bil obtožen za prekršek po drugi alineji drugega odstavka 145. člena ZTuj-2 in po tretji alineji prvega odstavka 24. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb). Plačilni nalog je plačal. Prostovoljno je izpolnil tudi odločbo o vrnitvi, saj se v celoti podreja pravnemu redu RS. Za neprijavo nastanitve tujca ni bil upravičeno kaznovan, saj je to po 10. členu ZPPreb dolžan storiti stanodajalec objekta, v katerem prebiva tujec. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 1410/2012 z dne 6. 2. 2013, da pravnomočna odločba o katerem koli prekršku ne zadostuje avtomatično za obstoj domneve, da se oseba tudi v prihodnje ne bo podrejala pravnemu redu, ampak je to treba presojati glede na konkretne okoliščine posameznega primera. Njegov namen je, da v RS zakonito prebiva in se vključi v organiziran delovni proces. Prvostopni organ bi moral opraviti ustrezno presojo, namesto da je samo na podlagi predkaznovanosti zaključil, da se pritožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 37. člena ZTuj-2 je enotno dovoljenje za prebivanje in delo dovoljenje za začasno prebivanje in delo, ki tujcu omogoča da vstopi, prebiva in dela v RS. V 55. členu tega zakona so taksativno navedeni razlogi, zaradi katerih se tujcu dovoljenja za prebivanje v RS ne izda: med drugim, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (šesta alineja prvega odstavka tega člena). Zakonska ureditev teh razlogov ne določa podrobneje. Ocena je prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti.(1)

7. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, v kateri je sprejelo toženkino odločitev in razloge (pri tem se je pravilno sklicevalo na 71. člen ZUS-1), pravilno presodilo, da je na podlagi pritožnikovega ravnanja mogoče domnevati, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi pritožnik pred vložitvijo prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo obiskal sorodnike oziroma prijatelje v RS. V času obiska je skupaj s A. A., B. B. in C. C. pospravljal gradbišče na naslovu ..., .... Tedaj so ga popisali policisti Policijske postaje .... Obravnavali so ga zaradi dveh prekrškov, med drugim tudi zaradi nezakonitega prebivanja na območju RS po drugi alineji drugega odstavka 145. člena ZTuj-2. Pritožnik ni zanikal, da je v času turističnega (zasebnega) obiska pomagal pri pospravljanju gradbišča na naslovu ..., ... Njegovo ravnanje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča mogoče opredeliti kot delo, ne glede na to, koliko časa ga je opravljal, za koga ga je opravljal (za podjetje A., d. o. o., ali pa kot prijateljsko pomoč), in ne glede na to, da za delo ni prejel plačila. Tujci lahko v RS prosto opravljajo delo samo, če imajo enega izmed dovoljenj za prebivanje, naštetih v 6. členu Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT). Pritožnik ni trdil, da bi imel takšno dovoljenje.

8. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 60. člena ZTuj-2 se med drugim šteje, da tujec nezakonito prebiva v RS, če prebiva v nasprotju z vstopnim naslovom. Ker je pritožnik med turističnim obiskom nesporno opravljal delo na gradbišču brez ustreznega dovoljenja, je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča njegovo prebivanje v RS nezakonito, četudi obisk ni trajal dlje kot 90 dni v obdobju 180 dni. Zato niso upoštevni pritožbeni ugovori, da v RS ni bival dlje, kot je to dovoljeno za turistični obisk, saj to ni bil razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja, temveč je bila zavrnitev posledica pritožnikovega predhodnega bivanja v RS v nasprotju z vstopnim naslovom. Pomembno je tudi, da je pritožnik zaprosil za pridobitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo šele potem, ko so ga zalotili pri delu na gradbišču. Pravnemu redu RS se tako ni podredil prostovoljno, temveč zgolj zato, ker mu je bilo zaradi odločbe o vrnitvi onemogočeno bivanje in delo v RS. Vrhovno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da obstaja razlog za domnevo, da se pritožnik v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu RS, kar je po šesti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 razlog za zavrnitev prošnje za izdajo dovoljenja.

9. Pritožbeni očitki o neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje niso utemeljeni. Sodišče je pravilno uporabilo drugi odstavek 71. člena ZUS-1, po katerem mu ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Niti niso upoštevni pritožbeni ugovori, da je bil neutemeljeno kaznovan za prekršek, ker sam ni bil dolžan prijaviti prebivanja v RS, temveč bi to moral zanj storiti stanodajalec. Predmet tega upravnega spora ni izpodbijanje odločitve prekrškovnih organov, s katero je bila pritožniku naložena globa. Iz odločbe organa prve stopnje izhaja, da njegova odločitev o zavrnitvi izdaje enotnega dovoljenja temelji predvsem na tem, da je pritožnik v času zasebnega obiska v Republiki Sloveniji opravljal delo na gradbišču, čeprav je vedel, da bi za to moral predhodno pridobiti dovoljenje za delo, s čimer je zavestno kršil določbe ZTuj-2. To pa je samo po sebi zadosten razlog za domnevo, da se pritožnik pravnemu redu RS ne bo podrejal.

10. Res pravnomočna odločba o katerem koli prekršku sama po sebi ne zadostuje za obstoj domneve, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS. Vendar je pritožnik ravnal v nasprotju z zakonodajo s področja prava tujcev. S tem je oviral državo pri izvajanju nadzora nad zakonitim priseljevanjem in trgom delovne sile, zagotavljanju varstva delavcev in socialnih pravic ter preprečevanju nelojalne konkurence. Narava pritožnikove kršitve je bila v konkretnem primeru takšna, da utemeljuje zavrnitev dovoljenja za prebivanje.

11. Pravilne so sicer pritožbene navedbe, da toženka v upravnem sporu zaradi učinkov prekluzije ne more dopolnjevati razlogov za svojo odločitev. Vendar je že pritožnik sam ugotovil, da prvostopno sodišče ni upoštevalo toženkinih prepoznih navedb o tem, kaj je bilo ugotovljeno po pogovorih z delavci na gradbišču. Zato sodišče v zvezi s tem ni storilo kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Da so bile toženkine navedbe o pogovorih z drugimi delavci prepozne, pa na samo odločitev ne vpliva. Med strankama namreč ni sporno relevantno dejansko stanje, da je pritožnik tedaj pomagal na gradbišču v ... in da so ga pri tem njegovem opravilu zalotili policisti, zato toženki niti ni bilo treba podajati dodatnih navedb v tej smeri.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1).

----

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 123/2016 z dne 18. 5. 2016 ter sodbo in sklep X Ips 316/2013 z dne 20. 12. 2013.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 222/2016
• UPRS sodba I U 94/2016
• UPRS sodba I U 1756/2015