VSRS Sklep X Ips 281/2016

Jedro

Določba 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 vrednosti spornega predmeta ne določa kot pogoja za dovoljenost revizije v upravnem sporu.

Revizijo zaradi neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje je mogoče dovoliti le, če revident izkaže neenotno sodno prakso glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Zato tega pogoja ni mogoče izkazati s sklicevanjem na odločbe, ki se nanašajo na pravna vprašanja, ki za obravnavano zadevo niso relevantna in ki temeljijo na povsem drugačni dejanski in pravni podlagi.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnic zoper sklep Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 007-1/2015-4 z dne 20. 5. 2015. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ najprej združil v skupno obravnavo in nato zavrgel vloge tožnic naslovljene „ Poziv za izdajo upravnega akta po pozivu za pričetek izplačevanja ustreznega dela vodnih povračil za vodna dovoljenja v Občini ..., Občini ... in Občini ..., oziroma podrejeno, poziv za ustrezno ureditev pravne podlage za takšno izplačevanje“. V obrazložitvi je pojasnil, da ni stvarno pristojen za izdajo akta, ki ga zahtevajo tožnice, ter da ne more ugotoviti, da bi bil za izdajo takšnega akta pristojen kakšen drug državni organ. Pojasnil je še, da je na podlagi 12. člena Uredbe o vodnih povračilih sicer pristojen za izdajo odločb o odmeri vodnih povračil, ne pa tudi za odločanje oziroma izdajo akta o tem, da se del teh povračil, ki so dohodek Sklada za vode, izplača občinam. Pritožbeni organ je pritožbo tožnic zavrnil kot neutemeljeno z odločbo, št. 3555-36/2015/2 z dne 16. 9. 2015.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožnice (v nadaljevanju revidentke) dne 29. 7. 2016 vložile pravočasno revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujejo s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Podrejeno predlagajo prekinitev revizijskega postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, zaradi ugotovitve obstoja nedopustne pravne praznine, glede izplačila dela zneska vodnega povračila občinam. Zahtevajo vračilo stroškov revizijskega postopka. Po izteku roka, dne 17. 2. 2017, pa so vložile še vlogo v revizijskem postopku. Te vloge Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi se izpodbijani akt (zavrženje vlog) ne glasi na denarno vrednost, saj v tem aktu pravica oziroma obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska in pri obveznosti plačati določen znesek. Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen.(1) Na drugačno odločitev ne vpliva sklicevanje revidentk na v tožbi označeno vrednost spornega predmeta in njihovo pojasnilo o načinu določitve te vrednosti. Določba 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 namreč vrednosti spornega predmeta ne določa kot pogoja za dovoljenost revizije v upravnem sporu.

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

8. V okviru citirane določbe ZUS-1 revidentke uveljavljajo dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja in neenotne sodne prakse sodišč prve stopnje. Navajajo vprašanja: „ali so do vodnega povračila upravičene že na podlagi Ustave Republike Slovenije (9. in 140. člen) in ali nesprejem izvedbene uredbe predstavlja ustavno nedopustno povzročeno pravno praznino (lacunae legis)“ ter „ ali ima lahko država od ustavno nedopustno povzročene pravne praznine korist oz. ali je lahko zaradi tega neopravičeno obogatena“. Neenotno sodno prakso sodišč prve stopnje pa utemeljuje s tem, da naj bi sodišče prve stopnje v zadevi III U 213/2015, ko je odločalo o dolžnosti plačila vodnega povračila, odločilo drugače kot v zadevah II U 387/2014 in III U 9/2013.

9. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazana neenotna sodna praksa izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča.(2) Revidentke teh zahtev niso izpolnile. Vprašanja, ki jih navajajo, namreč niso pomembna za rešitev te zadeve, kjer je ključno le vprašanje, ali gre za upravno zadevo, v kateri je treba izdati upravni akt in s tem povezano vprašanje stvarne pristojnosti. Glede na vsebino te zadeve zato vprašanja o pravni praznini, o upravičenosti do plačila dela vodnega povračila in o koristih oziroma neopravičeni obogatitvi države niso relevantna. Ob tem pa je treba revidentkam pojasniti, da razporejanje proračunskih sredstev (vodno povračilo je namreč v svojem bistvu namenski proračunski dohodek, s katerim razpolaga v ta namen ustanovljeni Sklad za vode, ki je proračunski sklad, kot to določa drugi odstavek 162. člena Zakona o vodah), kar je bistvo njihove zahteve, ni nujno povezano z odločanjem v upravnem postopku in z izdajo upravnega akta.

10. Revizije tudi ni mogoče dovoliti zaradi zatrjevane neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje. To revidentke utemeljujejo s sklicevanjem na tri odločbe sodišča prve stopnje, ki pa se nanašajo na povsem drugačno pravno in dejansko stanje, kot obravnavana zadeva. Ker je revizijo iz tega razloga mogoče dovoliti le, če revident izkaže neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, tega pogoja ni mogoče izkazati s sklicevanjem na odločbe, ki temeljijo na povsem drugačni dejanski in pravni podlagi ter se nanašajo na pravna vprašanja, ki za obravnavano zadevo niso relevantna.

11. Glede na obrazloženo pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

12. Zaradi zavrženja revizije se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do predloga za prekinitev revizijskega postopka.

K II. točki izreka:

13. Revidentke z revizijo niso uspele, zato same trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Enako sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in drugi.

(2) Primerjaj s sklepi VSRS: X Ips 286/2008, X Ips 189/2009, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013, X Ips 360/2013 in X Ips 86/2015.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X Ips 249/2016
• Sklep X Ips 269/2009
• VSRS Sklep X Ips 324/2016