VSRS Sklep X Ips 372/2014

Jedro

Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 je bilo ugotovljeno, da ureditev 347. člena ZBan-1 v delu, v katerem imetnikom izbrisanih ali konvertiranih finančnih instrumentov ne priznava pravice, da v upravnem sporu izpodbijajo odločbo Banke Slovenije, pač pa jim daje drugačno sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe, pomeni način izvrševanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (drugi odstavek 15. člena Ustave). S tem je bila razrešena dilema, ali je bila specialna ureditev udeležbe v postopku nadzora po 352. členu ZBan-1 in v zvezi s tem ureditev vročanja odločbe o izrednih ukrepih po tretjem odstavku 353. člena ZBan-1, ki glede na drugi odstavek 330. člena ZBan-1 izključuje uporabo splošne ureditve udeležbe po ZUP, skladna z Ustavo.

Če ni bila v neskladju z Ustavo zakonska ureditev v 347. členu Zban-1, ki imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic ni omogočala, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali (v upravnem sporu nastopali kot tožniki) dokončno odločbo Banke Slovenije, taka ni mogla biti niti ureditev, ki jim ni dajala pravice do udeležbe v postopku izdaje odločbe o izrednem ukrepu in do vročitve odločbe.

Izrek

I. Revizijski postopek se nadaljuje.

II. Revizija se zavrže.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov (v nadaljevanju revidenti) zoper sklep Banke Slovenije, št. 26.00-0011/14 z dne 14. 1. 2014. Toženka je s tem sklepom med drugim zavrgla zahteve revidentov za dovolitev udeležbe v postopkih izdaje odločb o izrednih ukrepih v petih bankah (v nadaljevanju banke): Novi Ljubljanski banki, d. d., Ljubljana OHB 24.20-021/13-010; Novi Kreditni banki Maribor, d. d., Maribor PHB 24.20-022/13-009; Abanki Vipa, d. d., Ljubljana, PHB 24.20-023/13-009; Probanki d. d., Maribor PBH 24.20-029/13-009 in Factor banki, d. d., Ljubljana PHB 24.20-030/13-009, vse z dne 17. 12. 2013, in za vročitev odločb, s katerimi je toženka omenjenim bankam na podlagi določb Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) izrekla izredne ukrepe, s katerimi so prenehale vse kvalificirane obveznosti navedenih bank.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so revidenti vložili revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujejo na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

K I. točki izreka:

3. Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 288/2014-25 z dne 15. 3. 2016 prekinilo postopek in z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti 347. člena ZBan-1. Ker bi moralo Vrhovno sodišče tudi pri odločanju o reviziji v obravnavani zadevi uporabiti navedeni člen ZBan-1, je v skladu z drugim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) prekinilo tudi ta revizijski postopek. Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je v 6. točki izreka odločbe U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 med drugim presodilo, da 347. člen ZBan-1 ni bil v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), zato je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 228/2014-32 z dne 28. 10. 2016 zahtevo za oceno ustavnosti, o kateri z navedeno odločbo ni bilo odločeno, umaknilo. S sklepom U-I-57/16 z dne 17. 11. 2016 je Ustavno sodišče postopek za oceno ustavnosti 347. člena ZBan-1 ustavilo. Ker je s tem prenehal razlog za prekinitev postopka po drugem odstavku 23. člena ZUstS, je Vrhovno sodišče postopek v obravnavani zadevi nadaljevalo.

K II. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.(1)

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

7. Revidenti v reviziji kot pomembni izpostavljajo dve pravni vprašanji. Prvo vprašanje je: »Ali je v postopku upravnega spora podana kršitev postopka v primeru, ko sodišče tožeči stranki pred izdajo svoje odločbe ne vroči odgovora tožene stranke na njeno tožbo, in ji tako onemogoči, da se o navedbah in dokazilih v odgovoru na tožbo, izjasni, sodišče pa na navedbe in dokaze iz odgovora na tožbo, kljub temu opira svojo odločitev?«. Sodišče prve stopnje naj bi z opustitvijo vročitve odgovora tožene stranke revidentom odstopilo od prakse Vrhovnega sodišča RS in tudi Ustavnega sodišča RS ter Evropskega sodišča za človekove pravice. Kot drugo pomembno pravno vprašanje pa izpostavljajo: »Ali je v postopku odločanja toženke v posamičnih zadevah, še posebej v postopku nadzora, glede možnosti stranske udeležbe, treba uporabiti relevantna določila ZUP, ki urejajo stransko udeležbo (zlasti 43. člen ZUP), ali pa je uporaba teh določil ZUP na podlagi ZBan-1 kot specialnega predpisa v celoti izključena in stranska udeležba v postopkih odločanja toženke v posamičnih zadevah ni možna?«.

8. Revidenti z drugim vprašanjem v bistvu sprašujejo, kdo je lahko stranka oziroma stranski udeleženec v postopku izdaje odločbe o izrednih ukrepih po ZBan-1(2) , torej v upravnem postopku. Ker presoja pravilnosti vodenja tega postopka glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog, navedeno ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu omenjene določbe 83. člena ZUS-1.

9. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da tudi če je omenjeno mogoče razumeti, da revidenti sprašujejo, ali stališče sodišča prve stopnje o specialnosti ureditve udeležbe v postopku nadzora in vročanja odločbe o izrednem ukrepu po 352. oziroma 353. členu ZBan-1 v razmerju do ZUP pomeni kršitev (predvsem) 22., 23. in 25. člena Ustave, pa tako vprašanje ni (več) pomembno, saj odgovor nanj izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016.

10. Z njo je bilo ugotovljeno, da ureditev 347. člena ZBan-1 v delu, v katerem imetnikom izbrisanih ali konvertiranih finančnih instrumentov ne priznava pravice, da v upravnem sporu izpodbijajo odločbo Banke Slovenije, pač pa jim daje drugačno sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe, pomeni način izvrševanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (drugi odstavek 15. člena Ustave). Ker je imel zakonodajalec za izbiro izpodbijane ureditve razumne razloge, ta ni bila v neskladju z Ustavo.(3) S tem je bila razrešena tudi dilema, ali je bila specialna ureditev udeležbe v postopku nadzora(4) po 352. členu ZBan-1 in v zvezi s tem ureditev vročanja odločbe o izrednih ukrepih po tretjem odstavku 353. člena ZBan-1, ki glede na drugi odstavek 330. člena ZBan-1(5) izključuje uporabo splošne ureditve udeležbe po ZUP(6), skladna z Ustavo. Ureditev aktivne legitimacije po 347. členu ZBan-1 za vložitev tožbe zoper odločbo o izrednih ukrepih je namreč le logičen odsev specialne ureditve udeležbe v postopku izdaje navedene odločbe Banke Slovenije po 352. členu ZBan-1 in v zvezi s tem vročanja odločbe po tretjem odstavku 353. člena ZBan-1. Če ni bila v neskladju z Ustavo zakonska ureditev v 347. členu ZBan-1, ki imetnikom izbrisanih oziroma konvertiranih kvalificiranih pravic ni omogočala, da bi lahko v svojem imenu sodno izpodbijali (v upravnem sporu nastopali kot tožniki) dokončno odločbo Banke Slovenije, taka ni mogla biti niti ureditev, ki jim ni dajala pravice do udeležbe v postopku izdaje odločbe o izrednem ukrepu in do vročitve odločbe.

11. Zaradi zgoraj navedenega ni več pomembno niti prvo zastavljeno vprašanje glede odstopa od ustaljene prakse Vrhovnega sodišča RS in zatrjevane kršitve določil postopka s strani sodišča prve stopnje, ki naj odgovora na tožbo ne bi vročilo revidentom in jim omogočilo, da bi se izjasnili o navedbah in dokazih v odgovoru, pri čemer pa naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev na ta dejstva in dokaze oprlo. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, namreč revidenti v upravnem sporu v nobenem primeru ne bi mogli uspeti.

12. Glede na navedeno v reviziji izpostavljeni vprašanji nista pomembni za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, niti si revidenti ob že danem odgovoru ne morejo izboljšati pravnega položaja.

13. Ker revizija ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (89. člen ZUS-1).

K III. točki izreka:

14. Revidenti z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Prim. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 292/2016 z dne 1. 9. 2016 in X Ips 201/2015 z dne 9. 3. 2016.

(2)

Tudi odločanje o zahtevi za vročitev odločbe po drugem odstavku 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na katerega so revidenti oprli svoj zahtevek za vročitev odločbe, po vsebini pomeni odločanje o tem, ali so v zadevi izpolnjeni pogoji, da se tujega postopka udeležuje oseba, ker bi v njem lahko varovala svoje pravne koristi (43. člen ZUP). Po navedeni določbi 229. člena ZUP je namreč do vročitve odločbe upravičena le oseba, ki bi morala biti v postopku udeležena kot stranka ali stranska udeleženka (ta je oseba iz 43. člena ZUP).

(3) Prim. 115. do 132. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016.

(4) V njem je bilo mogoče banki izreči tudi izredni ukrep prenehanja ali konverzije kvalificiranih obveznosti banke (5. točka drugega odstavka 223. člena v zvezi z 1.a točko prvega odstavka 253. člena ZBan-1).

(5) ZBan-1 je v drugem odstavku 330. člena določal, da se v postopkih, v katerih odloča Banka Slovenije, za postopek odločanja Banke Slovenije uporabljajo določbe ZUP, če ni v ZBan-1 določeno drugače.

(6)

ZUP, ki povezuje pravico do udeležbe v postopku s priznavanjem pravnega interesa določene osebe in s potrebo po varovanju pravnih koristi te osebe, vsebuje splošno ureditev.

Poleg stranke se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (prvi odstavek 43. člena ZUP).

Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist

(drugi odstavek istega člena).

Datum zadnje spremembe:

26.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X Ips 395/2014
• VSRS Sklep I Up 86/2017
• VSRS Sklep X Ips 33/2017