VSRS sodba II Ips 254/2016

Jedro

Ob ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbe ZN, ko sta ugotovili, da pri sestavljanju spornega sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju niso bila prekršena obličnostna pravila. Bistveni razlogi v obeh sodbah so razumljivi, si ne nasprotujejo in omogočajo preizkus zakonitosti in pravilnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 4. 4. 2013 od sodišča primarno zahtevala, naj ugotovi, da je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, sestavljen v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 131/11 z dne 3. 3. 2011, ničen, podrejeno pa, naj ta sporazum razveljavi. Navedla je, da zaradi nepoznavanja slovenskega jezika ni razumela sporazuma, pri podpisu pa ni bilo tolmača, prav tako ob podpisu nista bili prisotni zapisni priči. Pokojni oče naj bi ravnal nemoralno, ker jo je zavedel, da je sporazum podpisala.

2. Sodišče prve stopnje je tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da niso podani razlogi za ničnost niti izpodbojnost sklenjenega sporazuma.

3. Sodišče druge stopnje je na podlagi navedb v pritožbi štelo, da tožnica s pritožbo izpodbija le zavrnitev primarno postavljenega tožbenega zahtevka. Pritožbo je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Uvodoma navaja, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni odločalo o njeni pritožbi v celoti. Poudarja, da je v pritožbi navedla, da vlaga pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru in tudi predlagala, naj sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je v točki I pritožbe le podrobno pojasnila, iz katerih razlogov izpodbija odločitev o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, kar pa ne pomeni, da ne izpodbija odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku. Tožnica tudi meni, da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Navaja, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi notarke in zaključilo, da je tožnica slovenski jezik razumela, ni se pa spustilo v vprašanje, zakaj sta pokojni oče in notarka tožnici obrazlagala sporazum v srbskem oziroma hrvaškem jeziku. Poudarja, da v primeru, če podpisnik notarskega sporazuma razume slovensko, ni potrebno prevajanje, če pa ne razume uradnega jezika, pa morajo pri podpisu sodelovati tudi tolmač in dve zapisni priči. V kolikor bi notarka ugotovila, da tožnica ne razume uradnega jezika, bi narok za podpis sporazuma morala prekiniti ter zagotoviti tolmača, prevajanju pa bi morali prisostvovati tudi priči. Meni, da bi sodišče moralo pri dokazni oceni bolj upoštevati izpovedi tistih prič, ki so potrdile, da tožnica slovenskega jezika ne razume. Tako vztraja pri svoji trditvi, da sporni notarski zapis ne ustreza obličnostni zahtevi iz 51. člena Zakona o notariatu (ZN). Tožnica tudi opozarja, da sodišče druge stopnje napačno razlaga 54. člen ZN, da prisotnost zapisnih prič ob branju notarskega zapisa ni nujna, če udeleženci nato izjavijo, da jim je vsebina notarskega zapisa v celoti poznana in se ujema z njihovo voljo. Tožnica pa tudi meni, da je napačna dokazna ocena izpovedi prič, saj se priči A. in B. nista spomnili konkretnega primera, ampak sta le opisovali reden način sklepanja notarskih zapisov. Tožnica zato meni, da njunih izjav ni mogoče upoštevati kot dokaz, da sta sodelovali pri podpisu. Opozarja tudi na nelogičnost zapisa sodišča, da je pokojni oče tožnice razpolagal z več odpravki sklenjenega sporazuma.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je neutemeljen očitek tožnice, da sodišče druge stopnje ni odločilo o pritožbi v celoti. Tožnica je namreč v uvodu pritožbe v drugem odstavku pod točko I. izrecno zapisala: „Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper primarni tožbeni zahtevek zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vse kakor sledi v nadaljevanju.“ Sodišče druge stopnje tako ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je pravilnost in zakonitost odločbe sodišča prve stopnje preizkusilo le v tem obsegu.

8. Po 3. točki 47. člena ZN mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa. Po 51. členu ZN morata pri sestavljanju tega notarskega zapisa sodelovati dve zapisni priči. V 54. členu ZN je določeno, da morajo biti zapisne priče oziroma drugi notar navzoče najkasneje takrat, ko notar bere udeležencem vsebino notarskega zapisa in ko ga le ti podpisujejo. Če udeleženci pravnega posla izrecno zahtevajo in če zapisni priči nista potrebni iz razlogov po 2. (če kateri od udeležencev pravnega posla ne obvlada uradnega jezika) oziroma 3. točki (če je kateri od udeležencev pravnega posla slep, gluh, nem ali gluhonem) prvega odstavka 51. člena ZN, se smeta zapisni priči odstraniti za čas, ko se notarski zapis bere; v tem primeru morajo udeleženci podpisati notarski zapis v pričo zapisnih prič in izrecno izjaviti, da jim je njegova vsebina v celoti znana in da se ujema z njihovo voljo. Vse to je treba v notarskem zapisu posebej navesti. Če pri sestavi notarskih zapisov niso izpolnjene vse obličnostne zahteve, potem sporna pogodba ni sklenjena v obliki notarskega zapisa in je nična (48. člen ZN).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva:

- iz notarske listine izhaja, da je tožnica od očeta že za časa življenja dobila premoženje, med drugim hišo v Somboru v Republiki Srbiji;

- da je tožnica to pred notarko potrdila, da je notarka pogodbenikoma pred zapisnima pričama sporazum prebrala, ju poučila o vseh pravnih posledicah sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju in da je tožnica pred pričama potrdila, da vsebino sporazuma razume in da ne potrebuje tolmača za srbski jezik;

- da je vse to navedeno tudi v notarskem zapisu, ki ga je tožnica podpisala.

10. Tožnica skuša z večino revizijskih navedb izpodbiti te ugotovitve, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob tako ugotovljenih pravno pomembnih dejstvih pa sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili zgoraj navedene določbe ZN, ko sta ugotovili, da pri sestavljanju spornega sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju niso bila prekršena obličnostna pravila. Bistveni razlogi v obeh sodbah so razumljivi, si ne nasprotujejo in omogočajo preizkus zakonitosti in pravilnosti.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

12. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

----

Datum zadnje spremembe:

24.05.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 219/2007
• VSL Sklep II Cp 1318/2019
• Sodba II Ips 491/2004