<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 238/2016

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.238.2016
Evidenčna številka:VS3007116
Datum odločbe:21.03.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 963/2015
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:elementi delovnega razmerja - študentsko delo - samostojni novinar - izpolnjevanje predpisanih pogojev za zasedbo delovnega mesta

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZDR-1 mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa tako kot ni mogoče šteti, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev, ki jih je delodajalec določil za opravljanje dela, tudi ni možno šteti, da ne obstoji delovno razmerje, čeprav so bili ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, zgolj zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela. V obeh primerih je delodajalec tisti, ki se odloči, da bo s takšnim delavcem kljub neizpolnjevanju pogojev sklenil pogodbo o zaposlitvi (v prvem primeru) oziroma drugo pogodbo civilnega prava, čeprav so podani elementi delovnega razmerja (v drugem primeru).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 793,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 10. 2011 dalje in da ji je pogodba o zaposlitvi 16. 8. 2013 nezakonito prenehala, zavrnilo pa je, kar je tožnica zahtevala drugače, to je ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas. Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do 26. 2. 2015; pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo na dan 26. 2. 2015. Toženi stranki je naložilo, da tožnici vzpostavi delovno razmerje za čas od 1. 10. 2011 do 26. 2. 2015 in ji za ta čas v ustrezne evidence vpiše delovno dobo, na neto plačila za čas od 1. 10. 2011 do 31. 7. 2013 obračuna in odvede davke in prispevke, ki se plačujejo od plač, ter ji obračuna in plača razliko v plači glede na pripadajočo mesečno plačo v višini 1.514,63 EUR bruto. Za čas od 1. 8. 2013 do 26. 2. 2015 je toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna mesečno nadomestilo plače v višini 1.514,63 EUR bruto, od tega zneska plača davke in prispevke ter tožnici plača neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti posameznega zneska. Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo v višini 1.414,36 EUR. Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več oziroma drugače. Zahtevku je ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica delo za toženo stranko sicer opravljala na podlagi napotnic študentskega servisa in avtorske pogodbe, vendar so bili podani vsi elementi delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami oziroma ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), takšno „faktično“ delovno razmerje pa je tožnici nezakonito prenehalo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) naj bi bila podana, ker je sodba sodišča druge stopnje obrazložena le na nivoju splošnosti, tako da je ni možno preizkusiti, posledično je prišlo tudi do kršitve 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP je podana, ker je bilo odločeno mimo tožbenega zahtevka, kakršnega je tožnica nazadnje postavila 20. 4. 2015. Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta tudi v nasprotju z določbo 7. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo, katero delo v on-line redakciji bi bilo najbližje sistemiziranemu delu pri toženi stranki, za kar ni bilo nobene trditvene podlage. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sta sodišči ugotovili, da je tožnica pravočasno vložila tožbo, ker je bila vložena v roku 30 dni po prejemu odpovedi, čeprav je tožena stranka uveljavljala, da je rok za vložitev tožbe začel teči 20. 2. 2013, ko je bila zavrnjena zahteva tožnice za zaposlitev, posledično sta bili nepravilno uporabljeni določbi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi zato, ker je sodišče tožnici priznalo delovno razmerje, čeprav ne izpolnjuje pogojev, ki jih je za zasedbo delovnega mesta določila tožena stranka. Z odločitvijo sodišča je kršeno načelo pravne varnosti oziroma zaupanja v pravo, kot eno izmed načel 2. člena URS. Sodba neposredno krši 14. člen URS, saj je tožnica privilegirano obravnavana. Sodba krši drugi odstavek 13. člen ZDR-1 v zvezi z 21. členom Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed, Ur. l. RS, št. 35/2001 s spremembami), saj je za novinarje določena izjema, da se z njimi lahko sodeluje s sklepanjem pogodb civilnega prava. Sodišče je delovno razmerje vzpostavilo v nasprotju z moralnimi načeli in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Takšno delovno razmerje nima zakonite kavze, zato je v skladu z 39. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) tovrstna pogodba nična. Kršitev tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je podana, ker sodišče odpovedi avtorske pogodbe ni razveljavilo, čeprav jo je štelo kot odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, kar pomeni, da ta odpoved še vedno učinkuje. Sodbi neposredno kršita določbi 4. in 5. člena Konvencije MOD št. 29 o prisilnem ali obveznem delu in smiselno enake določbe 4. člena EKČP. Sodba pomeni kršitev določbe 1. člena Konvencije MOD št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih. Zmotno je bila uporabljena določba 50. člena OZ v zvezi s 13. členom ZDR-1. Določbe prvega odstavka 4. člena ZDR-1, 18. člena ZDR-1 in 13. člena ZDR-1 so v nasprotju z 2., 14., 49., 50., 51. in 74. členom URS. Navedene določbe so protiustavne tudi zaradi tega, ker ne upoštevajo volje pogodbenih strank. Navedene določbe kršijo načelo sorazmernosti in toženi stranki oziroma delodajalcu zapovedujejo s kom mora sodelovati v delovnem razmerju, čeprav za to ni ne potrebe ne volje, in tožnica za takšno sodelovanje tudi ne izpolnjuje pogojev. Načelo sorazmernosti in načelo pravne države krši tudi uveljavljanje takšnih zahtevkov za pet let nazaj. Gre za neposredno kršitev 2. člena URS, saj je načelo sorazmernosti sestavni del načela pravne države.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje do te mere splošna, da je sploh ni možno preizkusiti. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti. Obrazložitev izpodbijane sodbe je sicer res dokaj splošna, vendar pa kljub temu njen preizkus ni onemogočen. Sodišče druge stopnje je v celoti pritrdilo dejanskim ugotovitvam in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča (oboje je v prvostopenjski sodbi vzorno obrazloženo). V takšnem primeru je, kot utemeljeno opozarja tožnica v odgovoru na revizijo, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za prvostopenjsko sodbo. Izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge glede tega, zakaj sodišče druge stopnje šteje, da je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožnica na podlagi študentskih napotnic in avtorske pogodbe opravljala delo, ki ima vse elemente delovnega razmerja, in zakaj šteje, da je tožnici takšno faktično delovno razmerje nezakonito prenehalo.

8. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker izpodbijana sodba nima razlogov glede zatrjevanja tožene stranke, da je tožba prepozna, ker je 30-dnevni rok za njeno vložitev začel teči, ko je tožnica prejela zavrnitev njene zahteve za zaposlitev. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana, če izpodbijane sodbe sploh ne bi bilo možno preizkusiti, ker ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, v zvezi s pravočasnostjo tožbe. Izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge o tem, da je tožba pravočasna, ker je bila v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 vložena v 30 dneh od prenehanja dela pri toženi stranki. Tožena stranka v zvezi z navedenim niti ne uveljavlja obstoja kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP, češ da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, če je tožnica v zvezi s predlogom za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi zahtevala, da se ugotovi, da je delovno razmerje trajalo do 26. 2. 2015, sodišče prve stopnje pa je izrek oblikovalo tako, da je ob navedeni ugotovitvi dodalo še stavek, da se pogodba o zaposlitvi razveže na dan 26. 2. 2015. S tem sodišče tožnici ni dosodilo nekaj drugega, kot je zahtevala, in tudi ne več od vtoževanega. Prav tako ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, ker je sodišče toženi stranki naložilo plačilo prikrajšanja pri plači od neto plače, izračunane iz pripadajoče bruto plače 1.514,63 EUR (namesto od neto plače v znesku 1.373,00 EUR, kot je zahtevala tožnica), saj s tem tožnici ni dosodilo več oziroma nekaj drugega kot je zahtevala, temveč je le upoštevalo, da ob izreku sodbe neto zneski še niso znani, zaradi česar se izrek pravilno oblikuje tako, da se zavezancu naloži izplačilo neto zneskov, izračunanih o višini opredeljenih bruto zneskov.

10. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče brez trditvene podlage ugotavljalo, da je bilo delo v on-line redakciji najbližje delu na sistemiziranem delovnem mestu redaktorja prevajalca. Trditvena podlaga tožbe je bila, da je tožnica opravljala novinarsko delo, to je, da je že od marca 2008 (obstoj delovnega razmerja ji je bil dosojen od 1. 10. 2011 dalje) pisala novinarske prispevke za toženo stranko. Ugotovitev sodišča, da je tožnica v času, ko je delala v on-line redakciji opravljala delo primerljivega delovnega mesta (ali delovnega mesta novinarja poročevalca, ali pa delovnega mesta redaktorja prevajalca, pri čemer je za obe delovni mesti določena enaka plača), je tako še vedno v okviru trditvene podlage tožbe.

11. Povsem zgrešeno revizija uveljavlja kršitev določb 4. in 5. člena Konvencije MOD št. 29 o prisilnem ali obveznem delu. V skladu z 2. členom te konvencije prisilno ali obvezno delo pomeni vsako delo ali storitev, ki zahteva od posameznika opravljanje dela, za katero se le-ta ni prostovoljno odločil, pod pretnjo kakršnekoli kazni. Subjekt varstva po tej konvenciji je torej posameznik, ki je žrtev prisilnega oziroma obveznega dela, ne pa delodajalec, ki ugovarja priznanju delovnega razmerja osebi, ki delo opravlja na podlagi drugih statusov, čeprav so podani vsi elementi delovnega razmerja. Domneva obstoja delovnega razmerja iz 18. člena ZDR-1 temelji na Priporočilu MOD št. 198 o delovnem razmerju. V 9. točki Priporočila je izrecno določena, da je pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja treba prioritetno upoštevati dejanske okoliščine opravljenega dela in plačila delavca, ne pa, kako je pravno razmerje formalno (morebiti drugače) opredeljeno s strani pogodbenih strank. Izpodbijana sodba tako ni v nasprotju z akti MOD, temveč nasprotno temelji na teh aktih. Izpodbijana sodba tudi ni v nasprotju z v 49. členom URS zagotovljeno svobodo dela. Odločitev ne nasprotuje nobeni od treh samostojnih pravic, ki jih ta člen določa: pravici do proste izbire zaposlitve, pravici do enake dostopnosti vsakega delovnega mesta in prepovedi prisilnega dela.

12. Neutemeljeno je sklicevanje na kršitev določbe 1. člena Konvencije MOD št. 111 o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih. Kot pove že naslov te konvencije je njen predmet določanje okvira nacionalne politike članic na področju odpravljanja vseh oblik diskriminacije pri zaposlovanju. Ni možno šteti, da gre za diskriminacijo, ker se delodajalcu na podlagi zakonske domneve o obstoju delovnega razmerja naloži, da delavcu prizna delovno razmerje, za čas, ko je delavec delo opravljal na podlagi drugih statusov, čeprav so bili podani vsi elementi delovnega razmerja. Navedenega ni možno opredeliti kot drugo razlikovanje, izključitev ali dajanje prednosti z namenom, da se izničijo ali ogrozijo enake možnosti ali postopek pri zaposlovanju, ali poklicih, kot zmotno meni tožena stranka.

13. Ni mogoče slediti revizijskemu zatrjevanju, da izpodbijana sodba pomeni kršitev 2. člena URS, to je kršitev načela varstva zaupanja v pravo. Nasprotno. Ravno načelo zaupanja v pravo zahteva, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja, delo pa se je opravljalo na podlagi študentskih napotnic oziroma avtorske pogodbe. Iz istih razlogov je zgrešen očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom (14. člen URS).

14. Zgrešeno je tudi sklicevanje na kršitev določbe 50. člena URS o pravici do socialne varnosti. Pravica do socialne varnosti je človekova pravica, ki jo imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom. Tožena stranka izhaja iz tega, da je tožnica v času, ko je delo opravljala na podlagi študentskih napotnic oziroma avtorske pogodbe že prejela določene pravice iz naslova socialne varnosti, s priznanjem delovnega razmerja in obračunom prispevkov in davkov od pripadajoče plače pa so ji te pravice znova priznane, le iz drugega naslova. Vendar navedeno ne more pomeniti kršitve človekove pravice do socialne varnosti. Povsem enako velja glede zatrjevane kršitve pravice do zdravstvenega varstva po 51. členu URS.

15. Določba prvega odstavka 74. člena URS o tem, da je gospodarska pobuda svobodna, ne pomeni, da niso dopustne omejitve, ki jih zakon predpiše na področju urejanja delovnih razmerij. V okviru tega spora to še posebej velja za določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 o tem, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Tudi ne gre za nedopusten poseg v pogodbeno svobodo, kot jo opredeljuje 24. člen ZDR-1. Ta sicer res določa, da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, vendar ta določba ne pomeni, da delodajalec, ki je v nasprotju z zakonskimi prepovedmi sklepal civilnopravne pogodbe, čeprav bi moral skleniti pogodbo o zaposlitvi, ob sklicevanju na to določbo lahko prepreči zakonsko domnevo obstoja delovnega razmerja v skladu z 18. členom ZDR-1.

16. Razlogi, s katerimi tožena stranka uveljavlja neustavnost določb 4., 18. in 13. člena ZDR-1 so vsebinsko enaki kot razlogi, s katerimi je tožena stranka uveljavljala kršitev določb 2., 49. in 74. člena URS, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo zgoraj, oziroma bo glede 14. člena URS to storilo v nadaljevanju, zato ni treba, da bi to storilo še enkrat. Vrhovno sodišče ne soglaša s stališčem tožene stranke o domnevni neustavnosti navedenih določb ZDR-1, zato tudi ni prekinilo postopka in zahtevalo ocene ustavnosti teh določb.

17. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, ker sodišče tožbe ni zavrglo kot prepozne. Celo v primeru, če bi prošnjo za zaposlitev, ki jo je tožnica 19. 2. 2012 naslovila na A. A., šteli za pisno zahtevo, da delodajalec odpravi kršitev (1), tožbe v konkretnem primeru ne bi bilo možno zavreči z utemeljitvijo, da je tožnica ni vložila v roku 30 dni od poteka 8-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Tožnica tožbe namreč ni vložila v času trajanja razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja, temveč po prenehanju tega razmerja, pri čemer je tudi uveljavljala, da ji je to razmerje nezakonito prenehalo. V takšnem primeru pa je v skladu z tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 tožbo, s katero delavec uveljavlja obstoj in nezakonito prenehanje delovnega razmerja, treba vložiti v 30 dneh, odkar je izvedel za prenehanje delovnega razmerja. Tožnica je tako tudi ravnala. Delavec, ki med trajanjem razmerja, ki ima vse elemente delovnega razmerja, pri delodajalcu začne notranjo pot varstva pravic, pa potem v roku iz drugega odstavka 200. člena ZDR-1 ne zahteva sodnega varstva, zaradi tega ne izgubi pravice, da kasneje, ob prenehanju tega razmerja, sodno varstvo zahteva neposredno pred sodiščem na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.

18. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zahtevek zavrniti že na podlagi dejanske ugotovitve, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta, zaradi česar je treba ugotoviti, da tožnica ni bila vključena v organiziran delovni proces. Ugotovitev, da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces pri toženi stranki, je predvsem dejanske ugotovitev, zato drugačne revizijske navedbe pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je navedlo obširne in prepričljive razloge zakaj šteje, da je bila tožnica vključena v organiziran delovni proces, sodišče druge stopnje pa se je s temi razlogi strinjalo.

19. Zmotno uporabo materialnega prava je tožena stranka utemeljevala predvsem z določbo drugega odstavka 13. člena ZDR-1 o tem, da se razen v primerih, ki jih določa zakon, delo ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZDR-1 mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa tako kot ni mogoče šteti, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo delodajalec sklene z delavcem, ki ne izpolnjuje pogojev, ki jih je delodajalec določil za opravljanje dela, tudi ni možno šteti, da ne obstoji delovno razmerje, čeprav so bili ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, zgolj zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela. V obeh primerih je delodajalec tisti, ki se odloči, da bo s takšnim delavcem kljub neizpolnjevanju pogojev sklenil pogodbo o zaposlitvi (v prvem primeru) oziroma drugo pogodbo civilnega prava, čeprav so podani elementi delovnega razmerja (v drugem primeru). Zato bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če bi se delodajalec svojim obveznostim iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma iz faktičnega delovnega razmerja lahko izognil z utemeljitvijo, da delavec ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela, ki jih je določil delodajalec. Pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena kljub neizpolnjevanju v splošnem aktu delodajalca določenih pogojev za opravljanje dela (enako velja glede faktičnega delovnega razmerja) zgolj iz tega razloga ni možno šteti za nično, temveč kljub temu velja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da če dejansko delovno razmerje obstaja, ker so podani elementi delovnega razmerja, delavcu zgolj zato, ker ne izpolnjuje pogojev zahtevane izobrazbe, ni možno odreči varstva ali plačila za opravljeno delo.

20. Glede na navedeno je neutemeljeno revizijsko uveljavljanje kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom iz 14. člena URS. Primer tožnice je treba obravnavati enako kot primer delavca, s katerim delodajalec sklene pogodbo o zaposlitvi, čeprav ne izpolnjuje pogoja zahtevane izobrazbe. V obeh primerih se je delodajalec odločil, da s takšnim delavcem sklene delovno razmerje. Razlika je le v tem, da je šlo pri tožnici za faktično delovno razmerje, pri delavcu, ki ga delodajalec zaposli kljub neizpolnjevanju pogojev, pa gre za pogodbo o zaposlitvi.

21. Vrhovno sodišče je sicer že večkrat zavzelo stališče, da je pri presoji, ali je nastopila zakonska domneva obstoja delovnega razmerja po 18. členu ZDR-1 oziroma 16. členu ZDR, ker obstajajo elementi delovnega razmerja, treba poleg teh elementov dokazovati tudi izpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta (2). Res pa je, da v nobenem od navedenih primerov Vrhovno sodišče ni odločilo, da je zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja neutemeljen, ker delavec ni izpolnjeval pogojev za zasedbo delovnega mesta, bodisi za to, ker je delavec izpolnjevanje pogojev dokazal, bodisi za to, ker je šlo za razveljavitvene sklepe. Ne glede na navedeno Vrhovno sodišče meni, da je ob upoštevanju argumentov, ki so navedeni v prejšnji točki obrazložitve v primeru, kakršen je ta, treba odstopiti od stališča, da je v primeru spora o obstoju delovnega razmerja treba dokazati tudi izpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, saj gre za pogoje, ki jih je delodajalec sam določil, obenem pa se je tudi sam odločil, da teh pogojev ne bo upošteval pri konkretnem razmerju, ki ima sicer vse elemente delovnega razmerja.

22. Revizija neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, češ da sodišče ni upoštevalo, da je z 21. členom ZMed določena izjema od prepovedi sklepanja pogodb civilnega prava v smislu drugega odstavka 13. člena ZDR-1, zaradi česar bi bilo tožničin zahtevek potrebno zavrniti že na tej podlagi. Revizijsko sodišče je že večkrat zavzelo stališče (3), da se formalni status samostojnega novinarja in delavca v delovnem razmerju ne izključujeta, saj tega ne preprečuje posebna ureditev položaja samostojnih novinarjev. Ta status zato ni ovira za priznanje delovnega razmerja, saj veljavna zakonodaja tega ne prepoveduje. Nasprotno. ZDR oziroma ZDR-1 celo vzpostavljata domnevo obstoja delovnega razmerja, če so podani elementi delovnega razmerja. Določbe prvega odstavka 21. člena ZMed o tem, da je novinar po tem zakonu oseba, ki se ukvarja z zbiranjem, obdelavo, oblikovanjem ali razvrščanjem informacij za objavo prek medijev in je zaposlena pri izdajatelju, ali pa samostojno kot poklic opravlja novinarsko dejavnost (samostojni novinar), ni mogoče razumeti kot opredelitve izjeme iz 13. člena ZDR-1, ki dopušča, da se z zakonom določijo primeri, ko se delo sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, čeprav obstajajo elementi delovnega razmerja. Da bi šlo za takšno izjemo, bi to moralo biti v ZMed posebej določeno, česar pa zakonodajalec ni storil v 21. in ne v 22. členu tega zakona, ki sicer določa postopek pridobitve statusa samostojnega novinarja. Določba 21. člena ZMed tako pomeni zgolj možnost, da se delo novinarja opravlja tudi s statusom samostojnega novinarja, ne pomeni pa ovire, da oseba, ki je delo opravljala kot samostojni novinar, v primeru obstoja vseh elementov delovnega razmerja, ne bi mogla uveljavljati domneve iz 18. člena ZDR-1.

23. Podobno velja tudi za ugovor, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker sodišče ni upoštevalo določbe prvega odstavka 69. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/93 s spremembami), ki določa, da imajo študenti pravico do zdravstvenega varstva in drugih pravic in ugodnosti, če niso v delovnem razmerju. Ta določba ne pomeni, osebi, ki je imela status študenta v visokošolskem zavodu, za obdobje, ko je uživala ta status, ni možno priznati obstoja delovnega razmerja, če so podani vsi štirje elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. O tem vprašanju se je Vrhovno sodišče že izreklo v sklepu VIII Ips 129/2006 z dne 18. 12. 2007, ko je zavzelo stališče, da se status študenta v visokem šolstvu in delavca v delovnem razmerju pojmovno ne izključujeta. Pri tem je Vrhovno sodišče neposredno po citiranju zgoraj povzete določbe prvega odstavka 69. člena ZVis navedlo, da zakon tudi v drugih določbah ne izhaja iz tega, da študent (tudi redni) ne bi mogel biti v delovnem razmerju oziroma, da bi bilo to razmerje ovira za študij. Določba prvega odstavka 69. člena ZVis tako sicer res pomeni, da bi bila tožnica zavarovana le kot delavka, če bi se v času študija zaposlila pri toženi stranki. Vendar pa to hkrati ne pomeni, da je njen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v obdobju, ko je bila študentka, neutemeljen zgolj zato, ker je bila v tistem času zavarovana na podlagi statusa študentke, za isto obdobje pa sedaj zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, kar posledično pomeni tudi obračun prispevkov za zdravstveno zavarovanje. V istem sklepu je Vrhovno sodišče tudi zavzelo stališče, da za odločitev o obstoju ali neobstoju delovnega razmerja ni bistvena ureditev zavarovanja študentov po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) in Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami), saj priznanje delovnega razmerja ni odvisno od zavarovanja.

24. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da bi tožnica lahko prejela samo neto vrednost plačil iz delovnega razmerja, češ da je bruto vrednost pravic in obveznosti že izkoristila po drugih zavarovalnih statusih (tožnica je bila, v času, ko je delo opravljala na podlagi študentskih napotnic, zavarovana kot družinski član). Kadar sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja za čas, ko je delavec delo opravljal na podlagi študentskih napotnic ali pogodb civilnega prava, je delavec upravičen do celotne bruto plače, ki mu pripada na podlagi splošnih aktov oziroma kolektivne pogodbe za delovno mesto, za katerega je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja, zmanjšane za že prejete neto zneske in obračunane in plačane davke ter prispevke.

25. Revizijske navedbe o tem, da tožnica dela ni opravljala nepretrgano, da ni imela določene norme oziroma, da ni imela določene količine dela, ki ga mora opraviti, da bi prejela plačilo in da ni bila v odvisnem razmerju, pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, vendar revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

26. Na podlagi ugotovitve, da so v obdobju od 1. 10. 2011 do 16. 8. 2013, ko je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi študentskih napotnic in avtorske pogodbe, bili podani vsi štirje elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR oziroma ZDR-1, ter da je tožnici 16. 8. 2013 faktično delovno razmerje prenehalo nezakonito, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanju na 16. člen ZDR oziroma 18. člen ZDR-1 ugotovilo obstoj delovnega razmerja za obdobje od 1. 10. 2011 do 26. 2. 2015. V skladu s citirano določbo se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

27. Zmotno je revizijsko stališče, da bi sodišče ob pravilni uporabi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 tožbo moralo zavrniti, ker tožnica ni zahtevala razveljavitve odpovedi avtorske pogodbe, zaradi česar naj bi ta odpoved še vedno učinkovala. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici na podlagi odpovedi civilnopravne pogodbe ni moglo zakonito prenehati delovno razmerje, ki se domneva na podlagi 18. člena ZDR-1. Tožnici v delovnem sporu ni bilo treba zahtevati razveljavitve odpovedi avtorske pogodbe, temveč je povsem zadoščalo, da je zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja in ugotovitev, da ji je 16. 8. 2014 delovno razmerje nezakonito prenehalo. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici priznalo pravice iz delovnega razmerja tudi za čas takšnega nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi vse do sodne razveze pogodbe.

28. Podlaga za ugoditev zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je zakonska domneva iz 16. člena ZDR oziroma 18. člena ZDR-1 o obstoju delovnega razmerja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Zato je povsem zgrešeno revizijsko zavzemanje, da bi to delovno razmerje (revizija uporablja izraz pogodba o zaposlitvi) v skladu z 39. členom OZ šteli za nično, ker nima kavze.

29. Tožnici tudi ni možno očitati ravnanja v nasprotju z moralo ter načeli vestnosti in poštenja, če s tožbo zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ki se domneva že na podlagi zakona.

30. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

31. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, tožnici dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo.

----

(1) Navedene vloge ni možno šteti za zahtevo za odpravo kršitev v smislu določbe prvega odstavka 204. člena takrat veljavnega ZDR, saj tožnica v njej navaja zgolj to, da se prijavlja na delovno mesto novinarja, opisuje svoje dosedanje izkušnje, ter izraža upanje, da bo prošnja odobrena.

(2) Glej VIII Ips 337/2006 z dne 15. 1. 2008, VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009, VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2013, VIII Ips 291/2015 z dne 17. 5. 2016.

(3) Glej VIII Ips 321/2009 z dne 6. 9. 2011, VIII Ips 266/2009 z dne 5. 9. 2011.


Zveza:

ZDR-1 člen 4, 18, 22.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2NTk2