VSRS sodba II Ips 308/2015

Jedro

Namen obličnosti pri poroštveni izjavi je varstvo poroka in ne upnika pred nepremišljenostjo; poroštvena pogodba namreč obremenjuje samo poroka, pri čemer porok za svoje poroštvo ne prejme plačila. Ker porok torej neodplačno jamči za tujo obveznost, ga zakonska določba varuje pred prenagljeno odločitvijo prav s tem, da zahteva njegovo pisno izjavo in ne tudi upnikovo, čigar položaj se s poroštvom olajšuje. Gre za „hibriden“ nastanek pogodbenega razmerja, kot kombinacije pisne in ustne izjave oziroma izraza pogodbenih volj pogodbenih strank.

Revidenta ni mogoče „cepiti“ kot individuuma na fizično osebo in na njegov pravni status kot zastopnika glavnega dolžnika ter izključiti njegovo vlogo fizičnega subjekta kot poroka, na način kot to meni revident. Navedena okoliščina njegove dvojne vloge namreč ne pomeni, da ni podpisal poroštvenih izjav kot fizična oseba, kot poskuša v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč, ki slonita na jasnih zapisih poroštvenih izjav, kjer je kot porok naveden in podpisan toženec kot fizična oseba, prikazati še v reviziji.

Materialno pravo sta sodišči pravilno uporabili tudi z odgovorom na vprašanje ali je bila v poroštvenih izjavah vselej dovolj natančno oziroma v zadostni meri identificirana obveznost glavnega dolžnika. Temu pravnemu standardu je bilo zadoščeno že zgolj s sklicevanjem na določno opredeljene kreditne pogodbe, s katerimi je bil toženec že predhodno seznanjen in z navedbo zneskov obveznosti v samih poroštvenih izjavah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 103714/2013 z dne 21. 6. 2013 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.449.466,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2013 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. V presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.449.366,30 EUR od 12. 3. 2013 do 16. 6. 2013 je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v višini 12.885,00 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po preteku petnajstdnevnega paricijskega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga revizijo toženec. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Sklicuje se na določbo 1012. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri se s poroštveno pogodbo porok zavezuje nasproti upniku, da bo izpolnil zapadlo obveznost glavnega dolžnika. Člen 1013 OZ določa, da poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če je poroštvena izjava dana pisno. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo sodne prakse v zvezi z obličnostjo poroštvene pogodbe, po kateri se zahteva pisna oblika pogodbe in ne samo pisna oblika poroštvene izjave. Sklicuje se na sodbo (VSL I Cp 1832/2011 z dne 23. 11. 2011). Tudi če velja pisna oblika samo za poroštveno izjavo, tožeča stranka ni dokazala, da je bila med pravdnima strankama sklenjena poroštvena pogodba. Ni podlage v procesnem gradivu za zaključek sodišča druge stopnje, da ni dvoma v tem, da je tožeča stranka podala ustno izjavo volje, naslovljeno na toženca kot poroka, torej ne samo na zakonitega zastopnika dolžnika. Tožeča stranka je ves čas sklepanja kreditne pogodbe sodelovala le z dolžnikom družbo A., d. o. o., katere zakoniti zastopnik je toženec. Tožeča stranka ne zatrjuje in ne dokazuje, da se je o poroštvu dogovarjala s tožencem kot fizično osebo. Iz navedb in dokazov tožeče stranke izhaja nasprotno, in sicer, da se je z zakonitim zastopnikom dolžnika dogovorila, da bo za zavarovanje kredita predložila poroštvene izjave toženca. Dejstvo, da je zakoniti zastopnik dolžnika in porok ista oseba, ne pomeni, da je bila sklenjena poroštvena pogodba z dogovarjanjem o kreditni pogodbi med tožečo stranko in zakonitim zastopnikom dolžnika, saj tako dogovarjanje ni moglo pripeljati do sklenitve poroštvene pogodbe. Toženec je izrazil voljo kot zakoniti zastopnik dolžnika in ne kot porok. S tem, ko je dolžnik A., d. o. o., prevzel obveznost, da bo predložil poroštveno izjavo poroka B.B. (točka 3 — zavarovanja v vseh teh kreditnih pogodbah), ni prišlo do sklenitve poroštvenih pogodb med tožečo stranko in tožencem kot porokom. Toženec je poroštvene izjave sicer podpisal, ni pa sklenil poroštvenih pogodb s tožečo stranko ne ustno ne pisno. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Da bi se pravdni stranki sploh dogovarjali o vsebini poroštvene pogodbe, tožena stranka ni dokazala. Sodišče se je postavilo na stališče, da je toženec že s podpisom poroštvene izjave izrazil voljo za sklenitev poroštvene pogodbe. Takšno stališče je napačno in v nasprotju z določbo 18. člena OZ. Navedeno določilo sicer omogoča oblikovanje pogodbene volje strank tudi na podlagi konkludentnih ravnanj, vendar samo izjemoma, pri čemer mora biti volja izražena jasno, očitno in nedvoumno (sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 173/2014). Sodišče je štelo, da je za sklenitev poroštvene pogodbe dovolj predložitev in sprejem poroštvene izjave. Iz dejstev, da je toženec podpisal poroštvene izjave in iz dejstev, da je tožeča stranka izjave akceptirala, ne izhaja, da sta stranki dosegli soglasje o bistvenih sestavinah poroštvene pogodbe. Kakšen pomen se lahko predpiše ravnanju, ki lahko pomeni voljo za sklenitev pogodbe, je odvisno predvsem od okoliščin, ki spremljajo to ravnanje, na primer, ali je stranka pred tem (s konkludentnim ravnanjem) prejela ponudbo in od vsebine te ponudbe (sklicuje se na Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, I. knjiga, str. 219). Nesporno take ponudbe tožeče stranke, na katero bi se odzvale s podpisom poroštvene izjave, toženec ni prejel, zato podpisa in akceptirane poroštvene izjave ni mogoče opredeliti kot soglasje volje obeh strank za sklenitev poroštvene pogodbe. Sodišče se ni opredelilo do toženčevih navedb, da poroštvene izjave niso vsebovale vseh bistvenih modalitet obveznosti glavnega dolžnika (nesporno ne vsebujejo zapadlosti in podatkov o obrestih). Stališče sodišča, da je toženec kot zastopnik dolžnika vedel za vsebino obveznosti glavnega dolžnika, zato so pomanjkljivosti v poroštveni izjavi dopustne, je napačno; z vsebino obveznosti glavnega dolžnika je bil namreč seznanjen kot zakoniti zastopnik in ne kot porok. Kot zakoniti zastopnik je tudi izrazil voljo za sklenitev kreditnih pogodb. Dejstvo, da je toženec zakoniti zastopnik dolžnika, ne more zmanjšati pravic toženca, ki jih ima po določilih OZ za poroštvo, oziroma ne more imeti manj pravic kot porok, ki ni istočasno tudi zakoniti zastopnik glavnega dolžnika. Gre namreč za popolnoma ločeno subjektiviteto: izjava volje in vedenje, ki ga pridobi zakoniti zastopnik dolžnika, ne pomeni hkrati tudi izjave volje in vedenja toženca kot fizične osebe. Zato je napačno uporabljeno materialno pravo in kršena toženčeva ustavna pravica do enakega varstva pravic. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev, stroškov ne priglaša.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija izpostavlja dvoje spornih materialnopravnih vprašanj: 1.) ali so bile poroštvene izjave veljavna oziroma ali so bile sploh sklenjene pogodbe o poroštvu med pravdnima strankama v zvezi s posameznimi kreditnimi pogodbami, in 2.) ali so v poroštvenih izjavah navedene vse bistvene obveznosti glavnega dolžnika.

7. Izpodbijana materialnopravna presoja je glede obeh vprašanj pravilna. Sodišči prve in druge stopnje sta se glede prvo navedenega vprašanja, oprli na določbo prvega odstavka 51. člena OZ, po katerem se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa. O obliki v zvezi s poroštveno pogodbo je v 1013. členu OZ zgolj določeno, da pogodba zavezuje poroka, če da poroštveno izjavo pisno. OZ torej ne določa, da mora biti pogodba sklenjena v pisni obliki. Obličnost predpisuje le za zavezovanje poroka in ne tudi za izjavo volje upnika. Pogodba pa je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Soglasje je lahko izraženo na različne načine — z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji, pri čemer mora biti izjava volje svobodna in resna (18. člen OZ). Sodišči zato ugotavljata, da je bila poroštvena izjava veljavna, saj je bila pisna in da je tudi tožeča stranka kot upnik k sklenitvi posamezne poroštvene pogodbe podala izjavo volje, kar je storila najmanj s tem, ko je kot upnica akceptirala poroštvene izjave toženca, pri čemer iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje še izhaja, da je bilo v kreditnih pogodbah dogovorjeno, da bo zaradi zavarovanja kreditov toženec podpisal poroštvene izjave, ki so priloga pogodb. Posledično je bila poroštvena pogodba sklenjena v skladu z določbama 1012. in 1013. člena OZ.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili tudi drugi navedeni toženčev ugovor pravne narave. Po dejanskih ugotovitvah sodišč so v njih namreč navedeni zneski kreditov, številke kreditnih pogodb, datumi kreditnih pogodb, iz samih kreditnih pogodb, katerih prejem je porok potrdil, pa izhajajo ostali podatki, in sicer zapadlosti kreditnih obrokov (redne, predčasne) in podatki o obrestih (pogodbenih, zamudnih). Toženec je bil torej nedvomno seznanjen z vsebino glavnih obveznosti, za katere se je zavezal kot porok. To izhaja tudi iz dejstva, da je kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika vedel za glavno obveznost, za katero se je kot fizična oseba zavezal kot porok in zato njegov interes kot poroka ni bil v ničemer prizadet.

9. Odločitvi sodišč sta materialnopravno pravilni, sta tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča in s stališčem teorije(1), po katerih je predpisani obličnosti v skladu z določbo 1013. člena OZ zadoščeno: 1.) če je v pisni obliki dana izjava poroka, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in 2.) če je identificirana obveznost glavnega dolžnika. Namen obličnosti pri poroštveni izjavi je varstvo poroka in ne upnika pred nepremišljenostjo; poroštvena pogodba namreč obremenjuje samo poroka, pri čemer porok za svoje poroštvo ne prejme plačila. Ker porok torej neodplačno jamči za tujo obveznost, ga zakonska določba varuje pred prenagljeno odločitvijo prav s tem, da zahteva njegovo pisno izjavo in ne tudi upnikovo, čigar položaj se s poroštvom olajšuje. Gre za „hibriden“ nastanek pogodbenega razmerja, kot kombinacije pisne in ustne izjave oziroma izraza pogodbenih volj pogodbenih strank. Torej je najprej pravilen pravni zaključek sodišč, da so bile poroštvene pogodbe sklenjene že s sprejemom oziroma potrditvijo pisnih poroštvenih izjav s strani upnika (tožeče stranke). Ob tem revizijsko sodišče upoštevaje dejanske ugotovitve sodišč pripominja, da je tožeča stranka podala ustrezno — celo pisno — soglasje za sklenitev pogodb o poroštvu že s sklenitvijo kreditnih pogodb, v katerih je določeno zavarovanje kredita na podlagi pisnih poroštvenih izjav toženca - kot fizične osebe, in ki predstavljajo priloge h kreditnim pogodbam. Ob opisanem je v vsakem primeru implicite podan soobstoj ponudb in sprejema ponudb za sklenitev poroštvenih pogodb, katerega problematizira revident. Pogodbe o poroštvu so bile torej sklenjene na podlagi ustrezno podanih soglasij volj obeh pravdnih strank. Revident sicer tudi v reviziji vztraja pri zmotnem pravnem stališču, da je podpisoval poroštvene izjave kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika in ne kot fizična oseba; pravno zgrešene so tako njegove revizijske trditve, da se je tožeča stranka z njim dogovarjala o poroštvu kot z zakonitim zastopnikom in ne kot s fizično osebo, zgolj zato ker je kreditne pogodbe podpisoval kot zastopnik glavnega dolžnika. Ni ga namreč mogoče „cepiti“ kot individuuma na fizično osebo in na njegov pravni status kot zastopnika glavnega dolžnika ter izključiti njegovo vlogo fizičnega subjekta kot poroka, na način kot to meni revident. Navedena okoliščina njegove dvojne vloge namreč — prav nasprotno — ne pomeni, da ni podpisal poroštvenih izjav kot fizična oseba, kot poskuša v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč, ki slonita na jasnih zapisih poroštvenih izjav, kjer je kot porok naveden in podpisan toženec kot fizična oseba, prikazati še v reviziji.

10. Materialno pravo sta sodišči pravilno uporabili tudi z odgovorom na vprašanje ali je bila v poroštvenih izjavah vselej dovolj natančno oziroma v zadostni meri identificirana obveznost glavnega dolžnika. Temu pravnemu standardu je bilo zadoščeno že zgolj s sklicevanjem na določno opredeljene kreditne pogodbe, s katerimi je bil toženec že predhodno seznanjen in z navedbo zneskov obveznosti v samih poroštvenih izjavah. Že zgoraj navedena okoliščina izpostavljena v reviziji, da je bil toženec obenem tudi podpisnik kreditnih pogodb kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika, dopolnilno potrjuje pravilni stališči obeh sodišč, da je bil seznanjen še z vsemi natančneje opredeljenimi obveznostmi glavnega dolžnika - pravne osebe, katere zakoniti zastopnik je bil (datumi zapadlosti kreditnih obveznosti glavnega dolžnika, višino obresti). Tudi pri presoji vprašanja njegove vednosti o elementih njegove poroštvene obveznosti namreč toženca ni mogoče ločevati na fizično osebo in na njegovo pravno vlogo zakonitega zastopnika oziroma zaradi takšnega njegovega statusa izključiti njegov istočasni nujni obstoj kot telesnega posameznika, kot zmotno izhaja iz revizijskih očitkov - tisto kar je „izvedel kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika“, je namreč logično nujno izvedel tudi kot fizični posameznik.

11. Tudi ni izkazana vsebinsko očitana procesna kršitev, da se namreč sodišči nista opredelili do toženčevih trditev o tem, da poroštvene izjave niso vsebovale vseh bistvenih modalitet obveznosti glavnega dolžnika. Kot že zgoraj pojasnjeno, je ta procesni očitek v nasprotju z opisanimi razlogi obeh sodišč, zato kot na dlani ni podana vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

12. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na

podlagi 378. člena ZPP.

----

(1) Na primer: sklep II Ips 232/2005 z dne 18. 1. 2007, sodba II Ips 969/2007 z dne 16. 12. 2010, sodba II Ips 135/2008 z dne 31. 3. 2011; v teoriji glej: V. Kranjc, „Obligacijski zakonik s komentarjem, IV. knjiga“, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 1034 do 1035.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 1021/2016
• VSL sodba II Cp 2815/2015
• VSL sodba II Cp 4504/2008