VSRS Sodba VIII Ips 328/2016

Jedro

Tožnik pod revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Po presoji revizijskega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje (ki jo sprejema tudi sodišče druge stopnje) vestna in skrbna ter analitično sintetična in torej skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. V kolikor pa tožnik meni, da je dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva pa s tem v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 3. 2014 in da tožniku delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo ter njegov reparacijski (razen za čas od 25. 9. 2014 do prenehanja delovnega razmerja pri D., d.o.o.) in reintegracijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ki ga je dne 26. 4. 2011 sklenil s prejšnjim delodajalcem A., d.o.o., navidezen, z njim pa naj bi se prikrivala dejanska odpoved o zaposlitvi in ponudba drugega ustreznega dela pri novem delodajalcu, t.j. toženi stranki po 90a. členu Zakona o delovnih razmerjih (1) (v nadaljevanju ZDR). Na ta način naj bi se prekinila kontinuiteta tožnikove delovne dobe, kar naj bi toženi stranki omogočilo, da tožniku - starejšemu delavcu - odpove pogodbo o zaposlitvi brez soglasja. Prejšnjemu delodajalcu pri katerem je bil tožnik zaposlen 15 let naj ne bi bilo treba plačati odpravnine, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pa bi potreboval njegovo soglasje. Sodišče naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljevanju ZPP), v povezavi z 8. členom ZPP, zaradi nevestne in neskladne presoje dokazov, kar naj bi vplivalo na zakonitost sodbe.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko dne 1. 5. 2011 star 55 let in da je bil pred tem zaposlen pri delodajalcu A., d.o.o., pri katerem mu je delovno razmerje prenehalo dne 30. 4. 2011 na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka mu je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala dne 18. 3. 2014. Po presoji sodišč druge in prve stopnje je bil tožnik po 3. alineji drugega odstavka 114. člena ZDR-1 kot delavec pred upokojitvijo izvzet iz varstva pred odpovedjo, saj naj bi že ob sklenitvi pogodbe s toženo stranko dne 1. 5. 2011 užival posebno pravno varstvo pred odpovedjo kot starejši delavec. Tega materialnopravnega zaključka tožnik v reviziji ne izpodbija, zato revizijsko sodišče pravilnosti in zakonitosti sodbe sodišča druge stopnje v navedeni smeri ni preizkušalo.

8. Tožnik pod revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog.

9. Revizijski očitek v zvezi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP je neutemeljen. Po presoji revizijskega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje (ki jo sprejema tudi sodišče druge stopnje) vestna in skrbna ter analitično sintetična in torej skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče je svoj zaključek, da je šlo med strankama za sporazum o prenehanju delovnega razmerja in ne za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pri drugem delodajalcu,oprlo na listino iz spisa B20, izpoved stečajnega upravitelja, ki je potrdil sklenitev sporazuma, in izpoved prič B. B. in C. C. Ugotovilo je, da med prejšnjim delodajalcem tožnika in toženo stranko ni obstajal nikakršen dogovor. Sodišče je ugotavljalo tudi resničnost tožnikovih trditev, da sta imeli obe družbi istega lastnika in sta opravljali isto dejavnost, zaradi česar je tožnik le nadaljeval z enakim delom pri toženi stranki. Ugotovilo je, da tožnik za te svoje trditve, ki jih je tožena stranka zanikala, ni predložil nobenih dokazov, priča B. B. pa je izpovedal, da pri družbah A., d.o.o. in tožene stranke ni šlo za povezani osebi, temveč za dva različna subjekta, ki sta bila tudi lastniško ločena, ter da tožena stranka od družbe A., d.o.o., ni prevzemala nobenih delavcev in s tem v zvezi nobenih obveznosti. Glede na izvedene dokaze, je dokazna ocena skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. V kolikor pa tožnik meni, da je dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva pa s tem v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog (3).

10. Ker z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

----

(1) Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 29/99 in nadaljnji.

(3) Sodba VSRS II Ips 298/2003.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 232/2016
• VSRS Sodba VIII Ips 211/2016
• VDSS Sodba in sklep Pdp 159/2023