VSRS Sklep VIII Ips 264/2016

Jedro

Glede na jasne zakonske norme 37. člena ZUJPS in 87. in 96. člena ZUP je tožena stranka po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijane odločbe pravilno vročala tožeči stranki na naslovu stalnega prebivališča, ki je bil hkrati naslov za vročanje, in kasneje na naslovu zakonskega prebivališča. Fikcija vročitve nastopi na formalno prijavljenem naslovu in z nastopom fikcije začnejo teči roki. Ker se šteje, da so ji bile dokončne odločbe vročene in ker v roku 30 dni, ki ga določa 72. člen ZDSS-1 ni vložila tožb, so bile te na podlagi 274. člena ZPP pravilno zavržene.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zoper dokončne odločbe tožene stranke z dne 13. 6. 2013, 8. 7. 2013, 18. 6. 2013 in 13. 3. 2014. Z navedenimi odločbami je tožena stranka odločala o pravicah tožeče stranke iz javnih sredstev. Ugotovilo je, da so bile izpodbijane dokončne odločbe tožeči stranki pravilno vročene. Tožba zoper njih je bila vložena prepozno.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da so bile dokončne odločbe tožeči stranki vročene na naslov, ki ga je sama navedla v vlogah in pritožbah pri centru za socialno delo, zato je zavrnilo pritožbo zoper izdani sklep.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev določil pravdnega in upravnega postopka in kršitve ustavnih pravic do učinkovitega sodnega varstva in do pravičnega in poštenega sojenja ter kršitve načela, da je Slovenija socialna država. Sodišči nižje stopnje sta nepravilno zaključili, da je dejanski naslov tožeče stranke za prejemanje odločb tožene stranke P., P. Tožeča stranka se nahaja v težkem socialnem in ekonomskem položaju, kar je logična situacija, da ni imela urejenega dejanskega bivališča. Upravni organ je tožeči stranki odločbe, ki so predmet tega postopka, vročal na dva naslova, in sicer na naslov v P. ter na naslov v Ž. Poleg tega je mati tožeče stranke 27. 3. 2015 seznanila pošto, da tožeča stranka ne prebiva na naslovu v P. Iz navedenih razlogov so zaključki o njenem dejanskem prebivališču v P. protispisni. Po določbi 37.a člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) se odločbe o pravici vročajo z dostavo v hišni predalčnik. V postopku je bilo ugotovljeno, da tega tožeča stranka nima. Zato ji je pošta sporočila o prispelih pismih puščala na navedenem naslovu, kar pa je nepredstavljivo. Tožeča stranka je tožbe vložila po tem, ko so bile izpodbijane odločbe vročene njenemu pooblaščencu. Vložene so bile v roku. Pred tem pa ni imela možnosti za uveljavljanje sodnega varstva, saj so ji upravni organi vročali upravne odločbe na naslov, kjer ni prebivala in nesporno ni imela hišnega predalčnika.

4. Revizija je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku,v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožeča stranka uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine oziroma, ko sodišče listinam pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Te kršitve vrhovno sodišče ni ugotovilo. Sodišče je podatke iz listin pravilno povzelo in med podatki in obrazložitvijo ni nasprotij.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) v 3. členu določa, da imajo pravico do denarne socialne pomoči državljani in državljanke, ki imajo v Sloveniji urejeno stalno prebivališče. Stalno prebivališče, njegovo prijavo in odjavo ureja Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb, Ur. l. RS, št. 9/01 s spremembami). Po 2. členu tega zakona mora posameznik prijaviti stalno prebivališče in spremembo naslova stanovanja pristojnemu organu, kadar se v nekem naselju stalno naseli ali spremeni naslov stanovanja. Posameznik mora ob prijavi oziroma odjavi stalnega ali začasnega prebivališča oziroma ob prijavi spremembe naslova stanovanja določiti tudi naslov za vročanje. Če ima posameznik v Sloveniji prijavljeno le stalno prebivališče, se naslov stalnega prebivališča šteje za naslov za vročanje (17a. člen). Nadaljnjo pravno podlago predstavlja Zakon o poštnih storitvah (ZPSto, Ur. l. RS, št. 51/2009 s spremembami), ki kot pravilo v 41. členu določa, da se poštne pošiljke dostavljajo v hišni predalčnik ali poštni predal. V 43. členu je določena dolžnost lastnikov stanovanj glede namestitve, označitve in vzdrževanja hišnega predalčnika.

10. O pravicah iz javnih sredstev se na podlagi 34. člena ZUPJS odloča po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), če posamezna vprašanja niso v tem zakonu drugače urejena. Izjemo od pravil vročanja po ZUP določa 37a. člen ZUPJS. Določa, da se odločba, s katero se odloči o pravici po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. Navedeno pomeni, da se odločba vroča z navadno pošiljko skladno z zakonsko določeno izjemo. Na podlagi Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve (Ur. l. št. 31/07) se navadne pošiljke ne evidentirajo pri sprejemu in vročitvi. ZUP v 87. členu ureja ravnanje vročevalca, ko pošiljke ne more vročiti osebno, kar smiselno velja tudi za vročanje navadnih pošiljk. V tem primeru pusti v hišnem predalčniku ali na vratih stanovanja pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Če dokumenta ne prevzame v tem roku, velja vročitev za opravljeno s pretekom roka. V primeru, da stranka nima hišnega predalčnika, vročevalec vrne pošiljko pošiljatelju. ZUP v 96. členu določa, da mora stranka, ki med postopkom spremeni svoje stalno ali začasno prebivališče oziroma naslov, ki ga je navedla na vlogi, o tem obvestiti organ, ki vodi postopek.

11. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka naslovila na Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) več vlog za izredno in redno socialno pomoč ter druge pravice iz javnih sredstev. Vloge je oddala 21. 5. 2012, 5. 6. 2012, 31. 12. 2012 in 12. 3. 2013. V vseh je navedla kot svoj naslov P., P. Na ta naslov ji je tožena stranka poslala odločbe z dne 5. 7. 2012, 6. 7. 2012, 8. 4. 2013 in 9. 1. 2013. Te odločbe je tožeča stranka prejela, saj je zoper njih pravočasno vložila pritožbe. V vseh štirih pritožbah, oddanih 24. 7. 2012, 19. 4. 2013 in 14. 1. 2013 je navedla isti naslov kot v vlogah za uveljavljanje pravic. Tožena stranka je izdala dokončne odločbe, in sicer 13. 6. 2013 in 18. 6.2013, ki sta bili odpremljeni 21. 6. 2013, 8. 7. 2013, ki je bila odpremljena 12. 7. 2013 in 13. 3. 2014, ki je bila odpremljena 18. 3. 2014. Zadnja odločba ji je bila vročena na naslov CSD, kjer je imela od 25. 12. 2013 urejeno zakonsko prebivališče. Ob upoštevanju 37.a člena ZUPJS se šteje, da so ji bile navedene pošiljke vročene 12. 7. 2013, 2. 8. 2013 in 8. 4. 2014. Rok za vložitev tožbe je v prvih dveh primerih potekel 12. 8. 2013, v tretjem primeru 2. 9. 2013 in v četrtem primeru 9. 5. 2014. Da je imela v času od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013 prijavljeno stalno prebivališče ter naslov za vročanje na naslovu P., P., potrjuje odgovor upravne enote z dne 17. 12. 2015. Iz priloženega pregleda podatkov o njenem prebivališču izhaja, da je bila prijavljena na tem naslovu od 28. 9. 2008 do 25. 12. 2013 in da je to tudi hkrati naslov za vročanje. Nadalje iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so se ji sporočila oziroma obvestila o prispelih pismih puščala na tem naslovu.

12. Tožeča stranka je kljub temu, da ni imela hišnega predalčnika, odločbe organa prve stopnje prejela, saj je zoper njih vložila pritožbe in je vedela, da bodo o pritožbah izdane odločbe in je tako odločbe pričakovala. Predložila ali predlagala ni izvedbe nobenega dokaza, da na naslovu, ki ga je sama navajala na vlogah in pritožbah dejansko ne prebiva. Prav tako pristojnim organom ni javila morebitne spremembe stalnega prebivališča ali naslova za vročanje. Zato se ne more uspešno sklicevati na to, da ji odločbe niso bile vročene. Sporočilo mame tožeče stranke 27. 5. 2015, da tožeča stranka ne živi na tem naslovu, na odločitev ne vpliva, saj gre za več kot enoletni časovni zamik.

13. Vrhovno sodišče ne sprejema stališča tožeče stranke, da je glede na brezupno socialno in ekonomsko situacijo logična posledica, da ni imela urejenega prebivališča. Ravno obratno, prav zaradi uveljavljanja določenih pravic, pri katerih je pogoj stalno prebivališče, si posamezniki tega uredijo. Tožeča stranka je navajala, da ni imela hišnega predalčnika in da ni prejela odločb. Zatrjevanje, da ni imela urejenega hišnega predalčnika, ne more spremeniti odločitve, saj je dolžnost stranke postopka, da ravna skladno s predpisi in se zaradi opustitve ravnanja ali ravnanja v nasprotju z njimi izpostavi nevarnosti, da jo doletijo negativne pravne posledice.

14. Glede na jasne zakonske norme 37. člena ZUJPS in 87. in 96. člena ZUP je tožena stranka po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijane odločbe pravilno vročala tožeči stranki na naslovu stalnega prebivališča, ki je bil hkrati naslov za vročanje, in kasneje na naslovu zakonskega prebivališča. Fikcija vročitve nastopi na formalno prijavljenem naslovu in z nastopom fikcije začnejo teči roki. Ker se šteje, da so ji bile dokončne odločbe vročene in ker v roku 30 dni, ki ga določa 72. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. št. 2/2004) ni vložila tožb, so bile te na podlagi 274. člena ZPP pravilno zavržene.

15. Prav tako ne gre za kršitev ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva. Po Ustavi RS je sodno varstvo zagotovljeno tudi zoper odločbe upravnih organov, vendar so za to predpisani določeni postopki in roki. Če procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene zaradi razlogov na strani tožeče stranke, ni mogoče govoriti o kršitvi te pravice, ker gre za kršitev pravil o načinu uresničevanja pravice in ne za omejitev pravice.

16. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani in je zato v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 647/2011
• Sklep I Up 1029/2002
• VSL sodba II Cp 2422/2013