<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 261/2016


pomembnejša odločba

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.261.2016
Evidenčna številka:VS3007049
Datum odločbe:07.03.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 1195/2015
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - nadomestilo plače za praznik - neenakomerno razporejen delovni čas

Jedro

„Fleksibilnost“ razporejanja delovnega časa ni sopomenka za neenakomerno razporejanje delovnega časa. Bistvena lastnost neenakomerno razporejenega delovnega časa je odstopanje od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, da delavec v režimu neenakomerne razporeditve dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd. Vendar je lahko tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv (npr. delo vsak drugi dan, ali določen z letnim oziroma mesečnim razporedom). Če je razporeditev delovnega časa sistemsko jasna in ima vnaprej razviden način razporeditve, se da tudi vnaprej določiti dneve, na katere delavec običajno dela. To je ves čas trdil revident, tožena stranka pa se je branila z argumentom „fleksibilnosti“ glede na sprotne delovne potrebe v času dela prostih dni. Ta argument zaradi tavtologije po presoji revizijskega sodišča ne zdrži, saj tudi pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa na dela proste dneve dela ni in zato enako ni potrebe po delu delavcev pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa.

Z revidentovim stališčem, da bi bilo z drugačno razlago v obravnavani zadevi lahko kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, revizijsko sodišče soglaša. Revident bi bil prikrajšan za nadomestilo za dela proste dneve, zato teh dni ne bi mogel enako uživati kot drugi zaposleni v enakomerni porazdelitvi delovnega časa. Poleg tega bi moral v primeru sprejemanja stališča sodišč nižjih stopenj na letni ravni dejansko opraviti več ur kot nekdo, ki dela v klasični razporeditvi delovnega časa med ponedeljkom in petkom. Razlikovanje je v obravnavni zadevi nerazumno, saj jo tožena stranka utemeljuje z (naknadno) zmanjšanimi potrebami po delu na dela proste dneve, ko njegovo delovno obveznost ukinja s spremenjenim razporedom.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 8 dneh:

- obračunati 82,00 EUR nadomestila plače za 25. 6. 2013, od tega zneska odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2013 dalje;

- obračunati 82,00 EUR nadomestila plače za 1. 11. 2013, od tega zneska odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2013 dalje;

- obračunati 82,00 EUR nadomestila plače za 25. 12. 2013, od tega zneska odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2014 dalje;

- obračunati 82,00 EUR nadomestila plače za 1. 1. 2014, od tega zneska odvesti davke in prispevke in izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2014 dalje;

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 218,75 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače za dneve praznikov, ki so bili dela prosti, za 8 delovnih ur dnevno za dneve 25. 6. 2013, 1. 11. 2013, 25. 12. 2013 in 1. 1. 2014. Tožniku je naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke. Ugotovilo je, da je imel tožnik v letih 2013 in 2014 neenakomerno razporejen delovni čas. Na sporne praznične dni ni imel predvidenih delovnih obveznosti, delovni čas je bil spremenjen tako, da se je delo zaključilo pred začetkom dela prostega dne. Ker delo za te dneve ni bilo predvideno, ni upravičen do nadomestila plače po določbi 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Dneve, v katerih je tožnik delal v turnusu preko noči (od 18.00 ure do 7.00 ure) je tožena stranka štela kot opravljanje dela na prvi dan.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da delo v turnusu praviloma zajema dva koledarska dneva (od 18.00 ure prvega dne do 7.00 ure drugega dne), v času praznikov pa se delo zaključi ob koncu predprazničnega dela ob uri 0.00. Različna razporeditev dela je dopustna razlikovalna okoliščina pri drugačnem obračunu plač.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 62/2016 z dne 12. 6. 2016 na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je glede na okoliščine tega primera delavec upravičen do plačila nadomestila za praznik po drugem in devetem odstavku 137. člena ZDR-1 v zvezi s 1. členom Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji (ZPDPD, Ur. l. RS, št. 26/91 in naslednji) takrat, ko bi v primeru, da praznika ne bi bilo, očitno delal v naprej določenem turnusu.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da bi na sporne praznike delal od 18.00 ure predprazničnega dne do 7.00 ure na dan praznika. Meni, da je neenakopravno obravnavan z ostalimi zaposlenimi, ki delajo polni delovni čas, vendar z enakomerno porazdelitvijo. Za dela proste dneve v času praznikov se spremeni delovnik vsem zaposlenim, ki ostanejo zaradi praznika doma, ne samo tožniku, ki se mu je po ugotovitvah sodišča delovnik spreminjal prav zaradi praznika. Poleg tega tožena stranka evidentira delovni dan le za začetni dan opravljanja turnusa, ki se sicer razteza čez dva dneva. Tožniku so bile kršene tudi ustavne pravice do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic.

5. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je glede na prakso Ustavnega sodišča odločitev sodišč ustavno skladna. Tožnik je prejel nadomestilo za druge praznične dni, ko bi sicer moral delati po razporedu.

6. Revizija je utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP).

8. Po določbi drugega odstavka 137. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, plačane odsotnosti zaradi osebnih okoliščin, izobraževanja, z zakonom določenih praznikov in dela prostih dni in ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca. V skladu z devetim odstavkom istega člena je delodajalec delavcu dolžan izplačati nadomestilo plače za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Po določbah ZPDPD so prazniki Republike Slovenije dnevi 1. januar, 25. junij, 1. november, ki so hkrati tudi dela prosti dnevi. Dela prosti dan je tudi 25. december.

9. Revident zahteva plačilo nadomestila plače za dneve 25. 6. 2013, 1. 11. 2013, 25. 12. 2013 in 1. 1. 2014, ko so bili državni prazniki oziroma dela prosti dnevi. Te dni bi moral opravljati delo v turnusu od 18.00 ure predprazničnega dne do 7.00 na dan praznika oziroma dela prostega dne. Na podlagi izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno, da dela v neenakomerno razporejenem delovnem času (od 40 do 56 ur na teden), kar se v referenčnem obdobju 12-ih mesecev izravna. Delavci delajo po urnikih, ki so razvidni iz službene razdelitve, ti pa se običajno pred prazniki prilagodijo glede na potrebe delovnega procesa.

10. Materialnopravno zmotno je stališče sodišč nižjih stopenj, ki sta sprejeli pravne razloge tožene stranke, da revident ni upravičen do nadomestila plače za dela proste dneve, ker tedaj ni imel predvidene delovne obveznosti, saj je tožena stranka že tako neenakomerno porazdeljen delovni čas pred samimi dela prostimi dnevi dodatno prilagodila tako, da je upoštevala zmanjšane potrebe po delu na te dni in ni (več) predvidela dela za revidenta. Logično namreč je, da se na dela proste dneve (praviloma) ne dela, logično tudi je, da so tedaj na splošno v gospodarstvu manjše potrebe po delu. Vendar pa splošnih potreb po delu in razporeditve delovnega časa ni mogoče mešati. Revident je ves čas trdil, da bi na sporne dni delal, če ne bi bilo praznika v turnusu od 0.00 do 7.00 (s predhodnim opravljanjem dela na predpraznični dan do 24.00 ure). Tožena stranka se je glede teh trditev branila, da je naknadno - pred dela prostim dnevom - spremenila delovnik zaradi potreb po delu tako, da je revident delal na predpraznični dan po sobotnem urniku ali pa le do 0.00 ure. Iz take argumentacije logično izhaja, da bi revident na sporne dneve delal, če ne bi bili dela prosti dnevi.

11. „Fleksibilnost“ razporejanja delovnega časa ni sopomenka za neenakomerno razporejanje delovnega časa. Bistvena lastnost neenakomerno razporejenega delovnega časa je odstopanje od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, da delavec v režimu neenakomerne razporeditve dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd. Vendar je lahko tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv (npr. delo vsak drugi dan, ali določen z letnim oziroma mesečnim razporedom). Če je razporeditev delovnega časa sistemsko jasna in ima v naprej razviden način razporeditve, se da tudi v naprej določiti dneve, na katere delavec običajno dela. To je ves čas trdil revident, tožena stranka pa se je branila z argumentom „fleksibilnosti“ glede na sprotne delovne potrebe v času dela prostih dni. Ta argument zaradi tavtologije po presoji revizijskega sodišča ne zdrži, saj tudi pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa na dela proste dneve dela ni in zato enako ni potrebe po delu delavcev pri enakomerni porazdelitvi delovnega časa.

12. Z revidentovim stališčem, da bi bilo z drugačno razlago v obravnavani zadevi lahko kršeno načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS, revizijsko sodišče soglaša. Revident bi bil prikrajšan za nadomestilo za dela proste dneve, zato teh dni ne bi mogel enako uživati kot drugi zaposleni v enakomerni porazdelitvi delovnega časa. Poleg tega bi moral v primeru sprejemanja stališča sodišč nižjih stopenj na letni ravni dejansko opraviti več ur kot nekdo, ki dela v klasični razporeditvi delovnega časa med ponedeljkom in petkom. Razlikovanje je v obravnavni zadevi nerazumno, saj jo tožena stranka utemeljuje z (naknadno) zmanjšanimi potrebami po delu na dela proste dneve, ko njegovo delovno obveznost ukinja s spremenjenim razporedom. Ker iz splošne porazdelitve dela izhaja, da bi revident sicer delal na dela proste dni, zadeva ni povsem primerljiva tistim, ki jih je Ustavno sodišče že obravnavalo (U-I-167/96 z dne 13. 2. 1997 in U-I-264/97 z dne 11. 11. 1999), in iz katerih izhaja, da naj pobudniki na dela proste dneve ne bili imeli predvidene razporeditve opravljanja dela.

13. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP revizijsko sodišče ugodilo reviziji in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

14. Glede na spremenjen uspeh v postopku mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Potrebni pravdni stroški tožnika so za postopek na prvi in drugi stopnji znašali 104 EUR za sodne takse. V revizijskem postopku pa so potrebni pravdni stroških 52 EUR za sodno takso in 60 EUR za stroške zastopanja po odvetniku (tar. št. 3300 ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008, 35/2009) in 2,75 EUR administrativnih stroškov. Skupno mora torej tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 218,75 EUR.


Zveza:

ZDR-1 člen 137, 137/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.04.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA0ODM0