VSRS Sklep III R 2/2017

Jedro

ZPP v 63. členu določa, da je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom, izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek. Iz te določbe izhaja, da isto (okrožno) sodišče vodi stečajni postopek in odloča v sporih v zvezi s tem postopkom. Okoliščina, da naj bi sodišče prve stopnje presojalo očitek zlorabe stečajnega postopka, ki teče pred istim sodiščem, tako ne predstavlja okoliščine, ki bi sama po sebi vzbujala dvom v objektivno nepristranskost sojenja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo, s katero zahteva razveljavitev pogodbe o prodaji poslovnega deleža, ki sta jo sklenili prva toženka (stečajna dolžnica) in druga toženka, ter naložitev sklenitve pogodbe pod enakimi pogoji s tožečo stranko kot predkupno upravičenko, podrejeno pa ugotovitev ničnosti pogodbe.

2. V prvem sojenju je sodišče druge stopnje s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi je ob sklicevanju na sklep VS RS III Ips 22/2012 z dne 28. 1. 2014 zapisalo, da ne glede na jasno določbo petega odstavka 342. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki preprečuje posege v pravice kupca (ki je na podlagi javne dražbe, zbiranja ponudb ali neposrednih pogajanj kupil določeno premoženje stečajnega dolžnika v okviru stečajnega postopka), je treba v sodnem postopku, v katerem uveljavlja tretja oseba (npr. predkupni upravičenec) zahtevek za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, vendarle upoštevati navedbe tožeče stranke o zatrjevanem obstoju okoliščin, ki kažejo na zlorabo prodaje v okviru stečajnega postopka s strani toženk.

3. Tožeča stranka je nato vložila predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča, da postopa v tej zadevi. Izpostavlja, da naj bi glede na obrazložitev sklepa sodišča druge stopnje moralo sodišče prve stopnje ocenjevati stečajni postopek nad prvo toženko (stečajno dolžnico), ki teče pred istim sodiščem. To pa naj bi zbujalo dvom v objektivno nepristranskost sodišča.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Po določbi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Drug tehten razlog v smislu te določbe je lahko zahteva po objektivni nepristranskosti sodišča, ki mora izključiti vsak dvom, ki bi omajal zaupanje strank v odločanje sodišča.

6. ZPP v 63. členu določa, da je za sojenje v sporih, ki nastanejo med stečajnim postopkom ali v zvezi s stečajnim postopkom, izključno krajevno pristojno sodišče, ki vodi stečajni postopek. Iz te določbe izhaja, da isto (okrožno) sodišče vodi stečajni postopek in odloča v sporih v zvezi s tem postopkom. Okoliščina, da naj bi sodišče prve stopnje presojalo očitek zlorabe stečajnega postopka, ki teče pred istim sodiščem, ter posplošena navedba tožeče stranke, da naj bi se sodniki vseh oddelkov sodišča prve stopnje verjetno osebno poznali, bili kolegi, tudi prijatelji, tako ne predstavlja okoliščine, ki bi sama po sebi vzbujala dvom v objektivno nepristranskost sojenja. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da se zlorabo stečajnega postopka očita toženkama.

7. Tudi zatrjevano nezadovoljstvo tožeče stranke z delom sodnika sodišča prve stopnje in njeno sklepanje, da bi lahko tudi preostali sodniki sodišča prve stopnje postopali na enak način, ne predstavlja razloga za delegacijo pristojnosti. V primeru morebitnih nepravilnosti pri delu sodišča oziroma sodnikov imajo stranke namreč možnost vložitve pravnih sredstev.

8. Ker uveljavljane okoliščine ne utemeljujejo delegacije pristojnosti, je Vrhovno sodišče predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

23.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep I R 71/2014
• VSRS sklep I R 113/2014
• Sklep I R 64/2008