VSRS Sodba in sklep I Up 291/2016

Jedro

Izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na določbi 12. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala (drugi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III). Iz ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi izhaja in ni sporno, da sta tožnika (državljanka Sirije in državljan Egipta) v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi.

Po mnenju Vrhovnega sodišča tožniki niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti niso zatrjevali, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen. Tudi SEU je v Sodbi navedlo, da v obravnavanem primeru niti iz predložene odločbe niti iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem, zlasti kar zadeva dostop do zdravstvenega varstva, niti tega tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne trdijo.

Je pa SEU v Sodbi opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija. Navedlo je tudi, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti.

V obravnavani zadevi pa je očitno, da niti trditve niti predloženi dokazi ne kažejo na to, da bi zdravstveno stanje tožnice sploh ustrezalo tako opredeljenemu pojmu posebej hude (duševne) bolezni, posledično pa tudi ne kažejo na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Tudi ob sprejetju resničnosti dejstev, ki izhajajo iz tedaj obstoječih in s strani pritožnice predloženih dokazov, dejstva, ki bi bila glede na citirana stališča iz Sodbe pomembna za presojo Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi (posebej resna bolezen tožnice, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine) ne izhajajo niti iz trditev tožnice niti iz predloženih dokazov.

Vrhovno sodišče tudi ni sledilo stališčem Ustavnega sodišča glede uporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, ki so nasprotna Sodbi. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč že iz smisla te določbe ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca da se na njo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti (in ne obveznost), da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. SEU je v Sodbi izrecno zapisalo, da člena 17(1) te uredbe v povezavi s členom 4 Listine ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 755/2016-5 z dne 1. 6. 2016 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

III. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi tožnikov ugodilo, sklep tožene stranke, št. 2142-123/2015/28 (1313-05) z dne 5. 5. 2016, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka združila upravne zadeve C. K., H. F. in mld. A. S. v en postopek (1. točka izreka sklepa) ter odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njihovih prošenj za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavo njihovih prošenj (2. točka izreka). S sklepom (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) pa je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo tako, da je izvršitev izpodbijanega sklepa tožene stranke odložilo do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje tožnikom, da v ponovljenem postopku tožena stranka ni spoštovala napotkov Upravnega sodišča iz sodbe I U 204/2016-5 z dne 2. 3. 2016, s katero ji je bilo ob upoštevanju stališč Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi Tarakhel proti Švici naloženo, da še pred predajo tožnikov Republiki Hrvaški pridobi od pristojnih hrvaških organov konkretno zagotovilo, kam bodo tožniki nastanjeni (glede na to, da je v družini novorojenček - otrok je bil rojen 20. 11. 2015) in da bodo v nastanitvenem centru imeli ustrezno zdravstveno oskrbo, tako da položaj tožnikov na hrvaškem glede zdravstvene oskrbe ne bo slabši. Tako zagotovilo tudi v ponovljenem postopku ni bilo pridobljeno, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja le, da je tožena stranka prejela odgovor pristojnih organov Republike Hrvaške, ki zagotavlja, da bodo imeli tožniki v Republiki Hrvaški zagotovljeno odgovarjajočo nastanitev in skrb, vključno z zdravstvenim varstvom odraslih in otrok. Tožena stranka tako ni pridobila konkretnega zagotovila pristojnih hrvaških organov kje točno bodo tožniki nastanjeni v primeru predaje Republiki Hrvaški. Ker torej ni ravnala po danih napotilih sodišča, kar je lahko povzročilo zmotno uporabo materialnega prava, je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Ugodilo pa je tudi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pritožili tožniki, ki v pritožbi najprej opozarjajo, da bi bilo morebitno zanikanje pravnega interesa za izpodbijanje sodbe nesprejemljivo in bi pomenilo nedopustno formalističen pristop. Sodba je tožbi sicer formalno res ugodila, ignorirala pa je zahtevano sojenje v polni jurisdikciji. Odlaganje odločitve se približuje nedopustni psihični torturi, zato je bila s tožbo predlagana odločitev oziroma sojenje v sporu polne jurisdikcije, za kar ni nobenih pravnih ovir, so pa podani humanitarni pogoji. V zvezi z namestitvijo na Hrvaškem poudarjajo, da ko bo Hrvaška recimo sporočila neke konkretne naslove, ali naj potem tožniki (ki so brez sredstev) sami organizirajo in plačajo raziskovanje, kakšne naj bi bile pričakovane razmere na tistih konkretnih naslovih. Treba je pridobiti točen kraj nameravane nastanitve. Predvsem pa se tožena stranka ni opredelila do sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, ki so jih zatrjevali tožniki, od te lastne zahteve se je tudi sodišče umaknilo. Hrvaška se za sprejem tožnikov ni aktivno potegovala, saj na prvo zahtevo celo nekaj mesecev sploh ni odgovorila in je bila šele kasneje prisiljena podrediti se določbam Uredbe.

4. Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo se je pritožila tudi tožena stranka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da tožbo zoper sklep zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim poudarja, da je v ponovljenem postopku v skladu z napotilom Upravnega sodišča iz sodbe I U 204/2016-5 z dne 2. 3. 2016 in sodbo ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici pred predajo tožnikov Republiki Hrvaški dne 30. 3. 2016 poslala dopis, v katerem je pristojne organe v Republiki Hrvaški zaprosila za konkretno zagotovilo, kam bodo nastanjeni glede na to, da je v družini otrok in da bodo imeli ustrezno zdravstveno oskrbo tako, da njihov položaj na Hrvaškem glede zdravstvene oskrbe ne bo slabši. Dne 7. 4. 2016 je prejela odgovor Republike Hrvaške, ki zagotavlja, da bodo imeli zagotovljeno odgovarjajočo nastanitev in skrb, vključno z zdravstvenim varstvom odraslih in otrok, ki je predpisano v 57. členu Hrvaškega zakona o mednarodni in začasni zaščiti. Prav tako je že 21. 5. 2015 pridobila opis razmer v Republiki Hrvaški v zvezi z zdravstveno oskrbo v nastanitvenih objektih za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito s strani UNHCR ter poročilo ECRCE iz oktobra 2014, ki razmere opisujeta kot dobre. Zato meni, da bosta tako prosilka kot otrok tudi na Hrvaškem imela enako oskrbo, kot jo imata v Sloveniji. Praviloma so vse družine, ki zaprosijo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, nastanjene v oddelku za družine v nastanitvenem centru v Kutini, kjer prebivajo skupaj z ostalimi ranljivimi kategorijami prosilcev. V Republiki Hrvaški tudi ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (tako tudi Upravno sodišče v sodbi I U 165/2015 z dne 3. 2. 2015). Sodišče prve stopnje je tako napačno ugotovilo, da v ponovljenem postopku niso bili spoštovani napotki iz sodbe z dne 2. 3. 2016, saj je tožena stranka pridobila potrebna zagotovila. V zvezi s sodbo Tarakhel proti Švici pa še poudarja, da je ESČP sprejelo dokazno oceno, da če se na podlagi Dublinske uredbe Italiji kot odgovorni državi članici predaja družino, potem se mora od italijanskih državnih organov pridobiti posebno zagotovilo, da bo družina nastanjena v sprejemnem centru, ki je prilagojen otrokom, ter da družine ne bodo ločili. Tudi Evropska Komisija je obravnavala razmere v Italiji v povezavi s to sodbo. Na sestanku je bilo poudarjeno, da so trenutne razmere v Italiji take, da se transferji v Italijo lahko izvajajo normalno, ko pa gre za družine z majhnimi otroki oziroma posebej ranljive skupine prosilcev, pa je treba pred izvedbo transferja od Italije pridobiti individualne garancije, da bodo te ranljive skupine in družine nastanjene v skladu z duhom sodbe. Tožena stranka je pridobila s strani Republike Hrvaške podobno zagotovilo, kot je bilo predvideno v sodbi Tarakhel proti Švici in v skladu z mnenjem kontaktnega komiteja Evropske Komisije in EASO, zato je zahtevam sodbe ugodila.

5. Vrhovno sodišče je o pritožbah odločilo s sodbo I Up 183/2016 z dne 29. 5. 2016 in sicer je pritožbo tožnikov zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in izpodbijano sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 755/2016-5 z dne 1. 6. 2016 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo in potrdilo sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj tožnikov za mednarodno zaščito, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavo njihovih prošenj. Odločitev tožene stranke namreč temelji na določbi drugega odstavka 12. člena Uredbe št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev, v nadaljevanju Uredba Dublin III). Ta med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi nesporno izhaja, da sta tožnika v evropski prostor vstopila z veljavnima hrvaškima vizuma (z letalom sta z veljavnimi dokumenti prispela na letališče v Zagrebu; v Slovenijo pa sta nato vstopila na mejnem prehodu Gruškovje, oba s ponarejenimi osebnimi dokumenti) in zato je za obravnavo njunih prošenj odgovorna Republika Hrvaška. Njej je bila 28. 8. 2015 tudi posredovana prošnja v obliki standardnega obrazca in 14. 9. 2015 je bil prejet odgovor Republike Hrvaške, da je na podlagi 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje prošenj tožnikov.

6. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča I Up 183/2016 z dne 29. 5. 2016 so tožniki vložili ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije(v nadaljevanju Ustavno sodišče).

7. Ustavno sodišče je s svojo odločbo Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 citirano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo in posredovalo zadevo Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje ter mu naložilo upoštevanje stališč iz te odločbe.

8. V obrazložitvi je Ustavno sodišče sicer pritrdilo Vrhovnemu sodišču, da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja, čemur tožniki v ustavni pritožbi tudi niso nasprotovali. Vendar pa je zavzelo stališče (14. točka obrazložitve), da to ne pomeni, da prosilci domnevo o varnosti držav članic EU lahko izpodbijajo zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici.(1) V 32. uvodni izjavi Uredbe Dublin III je namreč izrecno navedeno, da glede obravnavanja oseb, za katere se uporablja ta uredba, države članice zavezujejo njihove obveznosti iz instrumentov mednarodnega prava, vključno z ustrezno sodno prakso ESČP in v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je urejena le ena okoliščina, zaradi katere predaja prosilca v drugo državo članico EU ne bi bila dopustna. Države članice EU pa so dolžne spoštovati tudi druge mednarodne obveznosti, dolžne so spoštovati zahteve načela nevračanja, ki so določene v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP, bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi predaja prosilca drugi državi članici EU torej pomenila kršitev načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III za državo obvezna. Iz tega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo pristojni organi in sodišča upoštevati tudi zdravstveno stanje prosilca. Pri tem morajo upoštevati prosilčevo osebno situacijo v Republiki Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja. Ugotovilo je, da so tožniki zatrjevali, da bi ponovna selitev tožnice lahko neugodno vplivala na njeno zdravstveno stanje, negativno bi vplivala na potek depresije, in da obstaja nevarnost heteroagresivnega in avtoagresivnega vedenja in da so priložili zdravstvena mnenja in izvide, s katerimi so te trditve dokazovali. Vrhovno sodišče pa je opisano zdravstveno stanje tožnice in njenega otroka upoštevalo le pri presoji stanja v Republiki Hrvaški - ali jim bo zagotovljena ustrezna zdravstvena oskrba v Republiki Hrvaški, ni pa ovrednotilo ali zavrnilo navedb in dokaznih predlogov tožnikov, s katerimi so utemeljevali nedopustnost same predaje drugi državi, torej ni presodilo, ali bi že sama predaja tožnikov lahko pomenila kršitev 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), niti ni obrazložilo, zakaj zgoraj navedene navedbe ne bi mogle vplivati na odločitev. Glede na navedeno razlago Uredbe Dublin III s strani Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče s tem, ko se ni opredelilo do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja, po mnenju Ustavnega sodišča kršilo pravico tožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, zaradi te pomanjkljivosti pa Ustavno sodišče tudi ne more presoditi, ali bi bil lahko kršen 18. člen Ustave RS.

9. Vrhovno sodišče je menilo, da je s sprejetim stališčem Ustavno sodišče razlagalo Uredbo Dublin III in posledično bi moralo kot sodišče, zoper katerega odločitve ni pravnih sredstev, predložiti vprašanje razlage Uredbe Dublin III v odločanje Sodišču Evropske unije (v nadaljevanju SEU), še posebej ob dejstvu, da svojo odločitev Ustavno sodišče utemeljuje z navedbo, da je dolžnost presoje, ali je že sama predaja prosilcev lahko kršitev 3. člena EKČP, dolžnost držav članic EU (14. točka obrazložitve). Iz utemeljitve pa izhaja, da je vsebino obveznosti iz diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III razlagalo avtonomno ob upoštevanju določb Ustave, EKČP in Ženevske konvencije. Da tega ni štelo za razlago prava EU, pa je razvidno tudi iz tega, da ni utemeljilo, zakaj kljub vzpostavitvi takega razumevanja Uredbe Dublin III niso izpolnjeni pogoji, v katerih nastopi obveznost postavitve predloga za predhodno odločanje, čeprav je taka utemeljitev za najvišje sodišče v državi sicer v Republiki Sloveniji priznana kot obveznost, ki izhaja iz pravic strank do učinkovitega sodnega varstva (tako v zadevi Up-797/14 z dne 12. 3. 2015). Tako je bilo v nadaljevanju postopka Vrhovno sodišče soočeno z vprašanjem, ki ga - drugače kot Ustavno sodišče - razume kot uporabo prava Evropske unije, kar izhaja tudi iz dosedanje prakse tega sodišča, ki uporabo navedene diskrecijske klavzule šteje za vprašanje uporabe prava Evropske unije (npr. v zadevi N.S. proti Secretary of State for the Home Department, C-411/10 in C 493/10, 65. točka obrazložitve, ter zadeva Puid, C-4/11, 24. - 29. točka obrazložitve). Glede na navedeno je Vrhovno sodišče menilo, da je treba za zagotovitev spoštovanja Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU) s strani Republike Slovenije, konkretno tretjega odstavka 267. člena PDEU, vprašanja razlage prvega odstavka 17. člena in drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 4. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) predložiti v predhodno odločanje SEU.

10. Zato je vrhovno sodišče v ponovljenem postopku s sklepom I Up 291/2016 z dne 28. 10. 2016 sklenilo, da SEU predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi 3. člena in prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III (I. točka izreka) ter postopek prekinilo do določitve SEU (II. točka izreka) na podlagi drugega in tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS).

11. V predlogu za predhodno odločanje je Vrhovno sodišče med drugim navedlo, da je podlaga za odločanje pristojnih upravnih organov in sodišč Uredba Dublin III, torej neposredno zavezujoč predpis prava Evropske unije, ki je sestavni del enotnega sistema na področju mednarodne zaščite. Kolikor je mogoče razumeti in povzeti razlogovanje Ustavnega sodišča, je treba zavrniti predajo prosilca drugi državi v okviru postopkov po tej uredbi tudi na podlagi posebne razlage oziroma obvezne uporabe diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III, ne glede na to, da bi bili vsi pogoji za predajo odgovorni državi članici, vključno s pogojem presoje sistemskih pomanjkljivosti iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, izpolnjeni. Navedeno izhaja iz izhodiščnega stališča Ustavnega sodišča, da je sicer varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 3. člena EKČP in 18.člena Ustave (ki sta po vsebini enakovredna 4. členu Listine) v okviru Uredbe Dublin III pomanjkljivo in neustrezno, saj se presoja le ena okoliščina, zaradi katere predaja prosilca v drugo državo članico EU ne bi bila dopustna in Ustavno sodišče je glede 3. člena in prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III zavzelo stališče, ki do sedaj ni bilo prisotno v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča.

12. Tako je Vrhovno sodišče SEU postavilo vprašanja:(1.) Ali je razlaga pravil o uporabi diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III glede na naravo te določbe taka, da je v končni pristojnosti sodišča države članice oziroma, da odvezuje sodišče, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva, da zadevo predloži Sodišču po tretjem odstavku 267. člena PDEU?(2.) Ali presoja okoliščin iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III (v primeru kot je predloženi primer) zadošča za zagotovitev zahtev 4. člena oziroma drugega odstavka 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s 3. členom EKČP ter 33. členom Ženevske konvencije?(3.) Ali iz razlage prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III izhaja, da je uporaba diskrecijske klavzule s strani države članice, zaradi zagotovitve učinkovitega varstva pred kršitvijo pravice iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v primerih, kot je predloženi primer, obvezna in preprečuje predajo prosilca za mednarodno zaščito pristojni državi članici, ki je svojo pristojnost sprejela skladno s to Uredbo? in če je odgovor na slednje vprašanje pozitiven(4.) Ali daje diskrecija klavzula iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III podlago, da se na njeno uporabo sklicuje prosilec za mednarodno zaščito oziroma druga oseba v postopku predaje na podlagi te Uredbe,o kateri morajo presoditi pristojni upravni organi ter sodišča države članice oziroma, ali so navedeni državni organi in sodišča države članice navedene okoliščine dolžni ugotavljati po uradni dolžnosti? Predlagalo pa je tudi uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja po 107. členu Poslovnika Sodišča Evropske unije.

13. SEU je o zastavljenih vprašanjih za predhodno odločanje (po nujnem postopku) dne 16. 2. 2017 izdalo sodbo (zadeva C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, C-578/16 , v nadaljevanju Sodba). Razsodilo je:

1. Člen 17(1)Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev držav članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva je treba razlagati tako, da vprašanje uporabe „diskrecijske klavzule“ iz te določbe s strani države članice ne spada zgolj v okvir nacionalnega prava in razlage, ki jo v zvezi s tem poda ustavno sodišče te države članice, temveč pomeni vprašanje glede razlage prava Unije v smislu člena 267 PDEU.

2. Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da

- tudi če ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe št. 604/2013 mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena;

- bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja zadevne osebe, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena;

- morajo organi države članice, ki mora opraviti predajo, in glede na okoliščine primera njena sodišča odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe s tem, da sprejmejo potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja te osebe potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja. Če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni zadevnega prosilca za azil sprejetje navedenih preventivnih ukrepov ne bi zadostovalo za zagotovitev, da njegova predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, morajo organi zadevne države članice odločiti izvršitev predaje zadevne osebe za tako dolgo, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo, in

- bi se glede na okoliščine primera države članica, ki je podala zahtevo, če bi ugotovila, da se zdravstveno stanje zadevnega prosilca za azil kratkoročno ne bo izboljšalo ali da bi se zaradi dolgotrajne prekinitve postopka stanje zadevne osebe lahko poslabšalo, lahko odločila, da bo sama obravnavala njeno prošnjo z uporabo „diskrecijske klavzule“ iz člena 17(1)Uredbe št. 604/2013.

Člena 17(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.

14. V navedeni Sodbi je torej potrdilo, da je v predmetni zadevi šlo za vprašanja prava Unije, za katera je pristojno SEU in da tudi vprašanje uporabe diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe ne spada zgolj v okvir nacionalnega prava in razlage, ki jo v zvezi s tem poda ustavno sodišče države članice, temveč pomeni vprašanje, glede razlage prava Unije v smislu 267. člena PDEU. Ker Ustavno sodišče ni ravnalo po pravu Unije, da v danih okoliščinah primera vprašanje razlage vsebine Uredbe Dublin III skladno s PDEU ob prekinitvi postopka prepusti SEU in je ob tem sprejelo tudi stališča, ki so s Sodbo v nasprotju, Vrhovno sodišče pri svojem odločanju v ponovljenem postopku skladno s svojo dolžnostjo po temeljnih načelih Ustave (3. a člen) in prava Unije ni izhajalo iz stališč Ustavnega sodišča, temveč iz stališč, ki jih je SEU postavilo v svoji Sodbi.

K I. točki izreka:

15. Glede na to, da je postopek pred SEU končan, se prekinjeni postopek nadaljuje (tretji odstavek 113.a člena ZS, v zvezi z drugim odstavkom 208. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

16. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

17. Kot že navedeno je bila izpodbijana odločba tožene stranke izdana na podlagi Uredbe Dublin III. V skladu z navedeno uredbo je Republika Slovenija tako kot druge države članice Evropske unije dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določata neposredno učinkujoči in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Ta v drugem odstavku 3. člena med drugim določa, da predaja drugi državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju).

18. Izpodbijana odločitev tožene stranke temelji na določbi 12. člena Uredbe Dublin III. Ta med drugim določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala (drugi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III). Iz ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi izhaja in ni sporno, da sta tožnika (državljanka Sirije in državljan Egipta) v evropski prostor vstopila z veljavnimi hrvaškimi vizumi z letalom sta preko Egipta iz Kaira, kjer sta pridobila hrvaški vizi, letela v Istanbul in potem do Zagreba s svojimi dokumenti, v katerih sta imela vizume; v Slovenijo pa sta vstopila 19. 8. 2015 na mejnem prehodu Gruškovje, kjer sta bila obravnavana zaradi nedovoljenega vstopa, saj sta v Slovenijo vstopila s ponarejenima grškima osebnima izkaznicama, in takrat sta tudi zaprosila za mednarodno zaščito) in da je zato za obravnavo njunih prošenj odgovorna Republika Hrvaška.

19. V 11. členu Uredbe Dublin III pa je med drugim določeno, da kadar več družinskih članov hkrati vloži prošnje za mednarodno zaščito v isti državi članici ali na datume, ki so dovolj blizu, da se lahko postopki določanja odgovorne države članice opravijo skupaj in kadar bi uporaba meril iz te Uredbe pomenila njihovo ločitev, je odgovorna država članica, ki je glede na merila odgovorna za sprejem največjega števila zadevnih oseb. Tožnica, za obravnavo njene prošnje je glede na prej navedeno odgovorna Republika Hrvaška, je namreč v Sloveniji 20. 11. 2015 rodila otroka, za katerega je tudi vložila prošnjo za mednarodno zaščito in tudi za obravnavo te je, glede na 11. člen Uredbe Dublin III, odgovorna država Republika Hrvaška.

20. Dejansko stanje v zadevi izhaja iz izpodbijanega sklepa tožene stranke, sodbe sodišča prve stopnje in predloženih upravnih spisov. Ni sporno, da sta (polnoletna) tožnika prišla v evropski prostor z veljavnimi hrvaškimi vizumi in zato je Slovenija Hrvaški 28. 8. 2015 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca. Dne 14. 9. 2015 je pridobila odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu z drugim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje prošenj tožnikov. Na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III je bil 15. 12. 2015 s tožnikoma opravljen osebni razgovor, na katerem sta v zvezi s predajo Republiki Hrvaški povedala, da so bili v Republiki Hrvaški vsi, s katerimi sta imela stik, zelo rasistični do tujcev. Že ob prihodu na letališče v Zagreb ju je policistka pustila kot zadnja v vrsti, kljub dejstvu, da je bila tožnica noseča. Poniževali so ju v angleškem jeziku in spraševali, kako sta pridobila hrvaški vizi. V hotelu ju je receptor spraševal, ali sta prišla iz Egipta, države, ki kolje naše ljudi. V trgovini se je neka gospa, ko je slišala, da se pogovarjata v arabščini, namerno zaletela v tožničin trebuh. Menita, da se jima v Sloveniji to ne bi zgodilo in zato predlagata obravnavo prošnje v skladu s 17. členom Uredbe Dublin III (diskrecijske klavzule). Navajata še, da tožnica obiskuje psihiatra ter da ima zdravstvene težave od poroda (rana ji krvavi in se gnoji). V zvezi s tem je tožena stranka 18. 1. 2016 od pooblaščenca tožnikov pridobila dodatno zdravstveno dokumentacijo, v kateri je opisana tožničina rizična nosečnost in njene težave po porodu (iz Poročila zdravstvene službe z dne 18. 1. 2016 izhaja, da je tožnica rodila 20. 11. 2015 s carskim rezom, da se je slabo celil in ga je bilo potrebno previjati, da je imela po porodu psihične težave, bila 4. 12. 2015 obravnavana pri psihologu in dobila terapijo Paroxat, katere pa ni uživala zaradi dojenja), priložena sta psihiatrična izvida Univerzitetne psihiatrične klinike, Centra za izvenbolnišnično psihiatrijo, z dne 4. 12. 2015 (iz katerega je razvidno mnenje psihiatrinje, da je za tožnico potrebno, da ostane v azilnem domu, saj tako ona kot dojenček potrebujeta oskrbo) in z dne 23. 12. 2015 (iz katerega izhaja, da ima težave z nespečnostjo, navaja negotovost in strah pred prihodnostjo, za nazaj navaja tudi suicidalne misli, ki jih kontrolira, terapija Paroxat).

21. Tožena stranka je 20. 1. 2016 izdala sklep, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje prosilcev, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj. Po vložni tožbi na Upravno sodišče je to s sodbo I U 204/2016 z dne 2. 3. 2016 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v katerem je tožena stranka izdala v tem upravnem sporu izpodbijani sklep, s katerim je (ponovno) odločila, da Slovenija ne bo obravnavala prošnje prosilcev, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj, in sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (ponovno) tožbi tožnikov tudi zoper ta sklep ugodilo, ker naj tožena stranka ne bi sledila napotkom sodišča.

22. Tudi v ponovljenem postopku po odločitvi Ustavnega sodišča in SEU, po ponovni presoji, Vrhovno sodišče meni, da je tožena stranka sledila napotkom sodišča prve stopnje iz prejšnje sodbe in sprejela pravilno odločitev. Od Republike Hrvaške je pridobila ustrezno zagotovilo, da bo tožnikom zagotovljena ustrezna namestitev ter ustrezno zdravstveno varstvo. Po mnenju Vrhovnega sodišča iz 3. člena EKČP namreč ne izhaja zahteva, da bi morala tožena stranka pred odločitvijo od Republike Hrvaške (oziroma katerekoli države) zahtevati podatke, na katerem naslovu bodo prosilci nastanjeni. Tudi sklicevanje na sodba ESČP Tarakhel proti Švici (29217/12) z dne 4. 11. 2014 v obravnavanem primeru ni ustrezno (ob tem, da tudi ta sodba ne daje podlage za razumevanje, da bi morala tožena stranka od Republike Hrvaške pridobiti konkretno zagotovilo, v katerem objektu, na katerem naslovu, bodo tožniki nastanjeni), saj je bila ta sodba izdana na konkretne razmere v Republiki Italiji, ki jih natančno povzema in iz katerih je razvidno, da je imela Italija kot ena tipičnih vstopnih točk v EU za begunce velike težave z navalom beguncev (že pri formalnem registriranju prošenj za azil je prihajalo do večtedenskih zamikov, postopki ugotavljanja države, pristojne za obravnavo prošnje za azil, so bili zelo počasni in so lahko trajali tudi do dveh let, do zamud je prihajalo tudi v fazi od registracije zahteve do odločitve o sami prošnji za azil, predolgo pa so trajali tudi postopki sodnega varstva, težave so bile tudi pri namestitvah in oskrbi). Težave so bile tako dejansko povezane z velikim povečanjem števila azilantov in zato je ESČP poudarilo, da bo prišlo do kršitve 3. člena EKČP, če Švica vrne pritožnike v Italijo, ne da bi od nje prej dobila konkretna zagotovila, da bo za pritožnike poskrbljeno na način, prilagojen starosti otrok, in da bo družina ostala skupaj. V Republiki Hrvaški takih (niti primerljivih) razmer ni (tega ne zatrjujejo niti tožniki). Kot je pravilno poudarila tudi tožena stranka Republike Hrvaške noben organ ni obravnaval v smislu sistemskih pomanjkljivosti v smislu določbe 3. člena Uredbe Dublin III.

23. Res je ESČP v več svojih sodbah navedlo, da domneva, da vse države članice, ki so vključene v dublinski sistem, spoštujejo temeljne pravice, ni neizpodbojna, vendar tožniki s svojimi izjavami (kot so povzete v 8. točki te obrazložitve) po mnenju Vrhovnega sodišča niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, niti niso zatrjevali, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR azilni sistem na Hrvaškem obravnaval kot kritičen. V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožniki sicer še navajajo, da če sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o razmerah na Hrvaškem, to še ne pomeni, da pomanjkljivosti ni, vendar za potrditev svojih trditev ne navedejo ničesar, niti ne predložijo dokazov, ki bi kazali na pomanjkljivosti azilnega sistema. Kot že navedeno po presoji Vrhovnega sodišča s tem tožniki niso izkazali obstoja utemeljenih domnev, da obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem.

24. Tudi SEU je v Sodbi navedlo, da v obravnavanem primeru niti iz predložene odločbe niti iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem, zlasti kar zadeva dostop do zdravstvenega varstva, niti tega tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne trdijo. Nasprotno, iz odločbe izhaja, da je na Hrvaškem med drugim v mestu Kutina sprejemni center, ki je namenjen ranljivim osebam in v katerem imajo te dostop do zdravstvenega varstva, ki ga zagotavlja zdravnik in v nujnih primerih lokalna bolnišnica ali bolnišnica v Zagrebu (71. točka).

25. Je pa SEU v Sodbi opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 4. člena Listine ustreza tisti iz 3. člena EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s tretjim odstavkom 52. člena Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija (67. točka). Iz sodne prakse ESČP v zvezi s 3. členom je razvidno, da je lahko trpljenje zaradi telesne ali duševne bolezni, ki je nastopila naravno, zajeto s 3. členom EKČP, če se zaradi ravnanja, ki je posledica pripornih razmer, izgona ali drugih ukrepov, za katere je mogoče odgovornost pripisati oblastem, stopnjuje ali obstaja tveganje, da se bo stopnjevalo, in to pod pogojem, da trpljenje, ki iz tega izvira, dosega minimalno resnost, ki se zahteva s tem členom. Pri tem se je sklicevalo na zadevo Paposhvili proti Belgiji (68. točka). Navedlo je tudi, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v odgovorni državi članici. Navedeno pomeni, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine. Če prosilec za azil predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno s sodišči, tega ne smejo zanemariti (73. do 75. točka).

26. SEU je glede na pravna stališča, podana v Sodbi, navedlo, da je izhajajoč iz njih za odločitev v predmetni zadevi skladno s pravom Unije treba preveriti, ali je zdravstveno stanje tožnice tako resno, da obstajajo pomisleki, da bi njena predaja zanjo pomenila dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine (90. točka).

27. V zvezi s tem Vrhovno sodišče poudarja, da v skladu s Sodbo (druga alineja 2. točke izreka, 68. točka in 72. do 75. točka) in sodbo ESČP v tam citirani zadevi Paposhvili(2) (174. točka obrazložitve) kot upoštevna v okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine v obravnavani zadevi ne šteje vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“, in da je posebna resnost njegovega zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil (75. točka). Tudi v zadevi Paposhvili je poudarjeno, da 3. člen EKČP zagotavlja varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe (183. točka obrazložitve).

28. V obravnavani zadevi pa je očitno, da niti trditve niti predloženi dokazi ne kažejo na to, da bi zdravstveno stanje tožnice sploh ustrezalo tako opredeljenemu pojmu posebej hude (duševne) bolezni, posledično pa tudi ne kažejo na dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje take bolezni. Tudi ob sprejetju resničnosti dejstev, ki izhajajo iz tedaj obstoječih in s strani pritožnice predloženih dokazov, dejstva, ki bi bila glede na citirana stališča iz Sodbe pomembna za presojo Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi (posebej resna bolezen tožnice, kritično poslabšanje tega stanja ob predaji Republiki Hrvaški s posledico trpljenja v smislu 4. člena Listine) ne izhajajo niti iz trditev tožnice niti iz predloženih dokazov.

29. Iz zgoraj povzetih mnenj (20. točka te obrazložitve), ki jih je sicer upoštevala že tožena stranka, očitno ne izhaja, da bi bilo zdravstveno stanje tožnice resno v smislu posebej hude bolezni, ki ustreza minimalnim standardom 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP), v zvezi s tem pa tudi ne, da bi s predajo lahko prišlo do znatnega poslabšanja take bolezni zaradi predaje Hrvaški. Prav tako je očitno, da to tudi ne izhaja iz listin, ki so jih tožniki v zvezi s tožničinim zdravstvenim stanjem priložili k tožbi (zapisi - rokopisi specialista psihiatrije z dne 1. 4. 2016, 15. 4. 2016, 22. 4. 2016, 29. 4. 2016, 6. 5. 2016 in 13. 5. 2016 - priloge A2-A5). Gre za več z roko pisanih strani, ki jih je podpisal specialist psihiatrije. Drugih dokazov oziroma navedb o zdravstvenih težavah drugih družinskih članov v postopku ni bilo predloženih. Tudi če Vrhovno sodišče sprejeme kot dokazana dejstva, ki so v njih navedena, pa iz navedenih dokazil izhaja le, da je bila v prvih izvidih za tožnico postavljena diagnoza „F. 32.11 Depresivna epizoda v poporodnem obdobju“, v posledici katere je bila s tožnico dogovorjena prekinitev dojenja ter predpisana terapija z antidepresivom. Iz dokazil tudi izhaja, da je tožnica že ob pregledu 1. 4. 2016 zanikala samomorilske misli, prav tako pa tudi niso bile ugotovljene heteroagresivne misli. Ob tem pa je zavrnila tedaj ponujeno bolnišnično zdravljenje, ocenjeno pa je bilo, da tako zdravljenje brez privolitve pacientke ni nujno. V navedenem dokazilu je bilo dodano, da bi bilo glede na psihično stanje tožnice „čim prej smiselno urediti status pacientke, ponovna selitev v drugo državo tačas ne bi ugodno vplivala na pacientkino psihično stanje in bi utegnila privesti do ponovnih samomorilnih razmišljanj ali dejanj“. Enaka diagnoza je bila vsebovana v potrdilu dne 22. 4. 2016, iz dokazila z dne 29. 4. 2016 pa izhaja, da je pritožnica pogovorljiva, bistre zavesti, povečane anksioznosti, ne navaja PPS, heteroagresivnih ali avtoagresivnih misli. V dokazilu z dne 6. 5. 2016 je navedeno, da je pogovorljiva, bistre zavesti, čustveno slabše razgibana, ne navaja pa PPS in zanika suicidalne misli, prav tako pa tudi heteroagresivne misli. Slednje je bil tudi zadnji pregled pritožnice pri navedenem specialistu psihiatrije, saj iz potrdila z dne 13. 5. 2016 izhaja, da se je na pregled oglasil le mož (z navedbo da se tožnica slabo počuti zaradi prejetja sklepa, da morajo na Hrvaško) in tako zdravstveni pregled tožnice sploh ni bil opravljen. Tedaj je bila v zvezi s tem podana le splošna ocena, da se mora v primeru dodatnega slabšanja psihičnega stanja tožnice opraviti urgenten pregled pri zdravniku. Dokazila o tem, da je po tem času kadarkoli prišlo do poslabšanja stanja oziroma urgentnega pregleda, pa tožnica ni predložila.

30. Takih okoliščin pa ni tožnica zatrjevala ali izkazala niti v pripravljalni vlogi, ki jo je vložila po prejemu Sodbe, ko je bila torej že seznanjena z zahtevami oziroma stališčem SEU. Prav tako v tej vlogi ni drugih navedb ali dokazil o zdravstvenem stanju oziroma eventualnih zdravstvenih težavah katerega koli od družinskih članov (otroka ali moža).

31. Zatrjevana dejstva v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnice torej niti ob prvem odločanju Vrhovnega sodišča v tej zadevi 29. 6. 2016 ob tedaj upoštevnem dejanskem stanju očitno niso dosegala pravno opredeljenega pojma posebej hude (duševne) bolezni (in možnosti njenega znantnega in nepopravljivega poslabšanja), kot ta izhaja iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Zato tudi niso bila bistvena za odločanje v zadevi, saj na odločitev niso mogla vplivati. To dejansko stanje je bilo enako tudi ob odločanju Ustavnega sodišča 28. 9. 2016, ki samo drugačnega dejanskega stanja ni ugotavljalo. Zato - ob upoštevanju razlage evropskega prava v citirani Sodbi - Vrhovno sodišče zavrača očitek neustrezne obrazložitve svoje sodbe z dne 29. 6. 2016 v nasprotju z 22. členom Ustave, saj ob takem dejanskem stanju sploh ni bilo ne navedb in ne dejstev, ki bi kot bistvene z vidika ocene nevarnosti kršitve 4. člena Listine (oziroma 3. člena EKČP) morale biti presojane v konkretni zadevi. Do nebistvenih dejstev pa se po ustaljeni praksi sodišč, pa tudi Ustavnega sodišča, ni treba posebej opredeljevati.

32. Vrhovno sodišče tudi ni sledilo stališčem Ustavnega sodišča glede uporabe diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III, ki so nasprotna Sodbi. Prvi odstavek 17. člena namreč določa, da z odstopanjem od člena 3(1)se lahko vsaka država članica odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo v njej vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tudi če tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč že iz smisla te določbe ne more izhajati obveznost njene uporabe, še manj pa pravica prosilca da se na njo sklicuje oziroma zahteva njeno uporabo. Gre za pravico države, ki temelji na njeni suverenosti (in ne obveznost), da se odloči za obravnavo prosilca, tudi če to ni njena obveznost glede na določbe Uredbe Dublin III. SEU je v Sodbi izrecno zapisalo, da člena 17(1) te uredbe v povezavi s členom 4 Listine ni mogoče razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, državo članico zavezuje, da navedeno klavzulo uporabi.

33. Glede na zgoraj navedeno so tako v celoti neutemeljene navedbe tožnikov v pripravljalni vlogi, ki so jo naslovili na Vrhovno sodišče po prejemu Sodbe, da okoliščine konkretnega primera nedvomno utemeljujejo uporabo diskrecijske klavzule iz 17. člena Uredbe Dublin III.

34. Prav tako so neutemeljeni tožbeni predlogi (oziroma z njimi povezane pritožbene navedbe tožnikov), da bi moralo sodišče odločiti o tožbi meritorno, v sporu polne jurisdikcije, in da drugačno odločanje pomeni nedopustno odlaganje ter psihično torturo.

35. V zvezi s temi ugovori je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da mora sodišče prve stopnje v upravnem sporu celovito obravnavati vsa za odločitev pomembna dejanska in pravna vprašanja ter s tem zagotoviti tožniku pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave), vsem strankam v postopku pa enake pravice v postopku odločanja (22. člen Ustave). Pri tem je v zakonskih okvirih sodišču glede na tako ugotovljeno podlago prepuščena končna odločitev o tem, katero pooblastilo iz ZUS-1 glede posledic odločitve sodišča bo na podlagi odločanja o tožbenem zahtevku uporabilo, da bodo navedeni ustavni cilji tudi najučinkoviteje zagotovljeni. Odprava izpodbijanega akta ter vrnitev v ponovno odločanje s strani sodišča prve stopnje ne pomeni, da tako sodno varstvo v upravnem sporu ni učinkovito, saj je tožena stranka na razlago sodišča glede uporabe materialnega prava in stališča v zvezi z izvedbo upravnega postopka pri svoji odločitvi vezana. Res je sicer, da navedena vezanost ni absolutna (glej npr. sklep VS RS X Ips 169/2010 z dne 25. 5. 2011), vendar pa to ne pomeni, da lahko tožena stranka kadarkoli odstopi od obveznosti upoštevati pravna stališča, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe sodišča v upravnem sporu, saj bi bila taka razlaga ne le v nasprotju z zakonom (64. člen ZUS-1), temveč tudi v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave). Tožena stranka lahko tako od navedene vezanosti odstopi le izjemoma in sicer tedaj, ko se pojavijo za to utemeljene pravne okoliščine, ki so posledica sprejetja drugih pravnih aktov zakonodajalca ali pristojnih sodišč (npr. če je v trenutku ponovnega odločanja s strani upravnega organa treba uporabiti kasneje spremenjen materialni zakon, če je prišlo do razveljavitve zakona s strani Ustavnega sodišča ali če je stališče sodišča prve stopnje v nasprotju s stališčem, ki ga je v zvezi z razlago predpisa evropskega prava zavzelo SEU v postopku predhodnega odločanja ali s kasnejšim stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je sprejelo v bistveno enakem primeru).

36. Odločanje v sporu polne jurisdikcije v smislu določbe prvega odstavka 65. člena ZUS-1 je torej le možnost, ki jo zakon daje sodišču, ne pa absolutna zapoved takšnega načina odločanja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 304/2005 z dne 25. 8. 2005). Za takšno odločanje mora biti vedno najprej izpolnjen pogoj, da narava stvari to dopušča (glej J. Breznik in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 392 in nasl.). Prav tako ni namen sojenja v sporu polne jurisdikcije, da sodišče prevzema vlogo upravnega organa kot odločevalca v upravni zadevi (na prvi stopnji). Sodišče tako samo oceni, ali so izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

37. Vrhovno sodišče tudi poudarja, da je že tožena stranka pridobila med drugim tudi poročilo UNHCR o razmerah na Hrvaškem, na katerega se je sklicevala v izpodbijanem sklepu, in iz katerega izhaja, da so v Republiki Hrvaški razmere dobre, da je Hrvaška ponovno odprla nastanitveni center v Kutini, ki je namenjen ranljivim skupinam prosilcev, sprejme lahko do sto prosilcev, običajno pa jih je nastanjenih 20 – 30, razmere, tudi higienske, so dobre, glede teh med nastanjenimi ni pritožb, zdravnik prihaja enkrat tedensko in v tem času imajo prosilci prost dostop do zdravniške oskrbe, v nastanitveni center prihaja tudi lokalni ginekolog, v urgentnih primerih pa imajo prosilci dostop do lokalne bolnišnice v Kutini ali po potrebi v Zagrebu, vsak dan je prisoten socialni delavec, ki zagotavlja pomoč prosilcem, dvakrat mesečno jim je na voljo pravna pomoč. Glede na to poročilo so tudi po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeni ugovori tožnikov glede razmer in (ne)zagotavljanja zdravstvene oskrbe.

38. Na koncu pa Vrhovno sodišče le še dodaja, da iz Sodbe izhaja tudi razmejitev med nalogami sodišča (v okviru upravnega spora) in upravnih organov (v okviru Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003, ki vsebuje podrobna pravila za uporabo Uredbe Dublin III). V zvezi okoliščinami, v katerih ima prosilec za azil zaradi duševnih težav samomorilske težnje je opozorilo na stališče ESČP, da to, da oseba, katere odstranitev je bila odrejena, grozi s samomorom, države pogodbenice ne zavezuje, da nameravanega ukrepa ne izvrši, če sprejme konkretne ukrepe za preprečitev uresničitve te grožnje (79. točka). Glede preventivnih ukrepov Sodba navaja predajo v sodelovanju z odgovorno državo članico tako, da se zagotovi, da bo prosilcu med predajo in po njej nudena zdravstvena oskrba oziroma da zadevnega prosilca med prevozom spremlja ustrezno zdravstveno osebje z vso potrebno opremo, da se prepreči vsakršno poslabšanje zdravja ali vsakršno njegovo nasilno dejanje proti sebi ali tretjim osebam (80. in 81. točka).

39. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 80. člena ZUS-1 s sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Iz zgornje obrazložitve so razvidni tudi razlogi za zavrnitev vseh relevantnih tožbenih ugovorov.

K III. točki izreka:

40. Ker je sodišče prve stopnje tožbi tožnikov ugodilo, tožniki nimajo pravnega interesa za vložitev pritožbe, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo. V zvezi s pritožbo tožene stranke so svoje interese lahko varovali z navedbami v odgovoru nanjo, na katere pa je Vrhovno sodišče v bistvenem odgovorilo z razlogi te sodbe.

----

(1) Ustavno sodišče se sklicuje na sodbo ESČP Tarakhel proti Švici in sodbo SEU v zadevi Mehrdad Ghezelbash proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, C-63/15.

(2) Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Paposhvili proti Belgiji z dne 13. decembra 2016.

Datum zadnje spremembe:

20.03.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1467/2021-7
• UPRS Sodba in sklep I U 155/2019-8
• UPRS Sodba in sklep I U 734/2023-14