VSRS Sodba VIII Ips 227/2016

Jedro

Tudi če je bila tožena stranka prepričana, da je tožnik nastopil letni dopust brez odobritve in se tudi po pozivu direktorja ni vrnil na delo, to samo po sebi ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Zavrnitev prihoda na delo po razgovoru z direktorjem tudi ne pomeni, da se je tožnik na ta način odpovedal pravici do zagovora. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena in bi bil zagovor sam sebi namen, na to pravico ne more in ne sme vplivati. Z navedbo, da tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel doseči drugačne odločitve delodajalca, se revizija zavzema ravno za to, da za opustitev pravice do zagovora zadošča že samo dejstvo kršitve. Tudi prepričanje delodajalca, da se delavec zagovora ne bo udeležil, ni utemeljen razlog, zaradi katerega delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora. Dejstvo, da je pri toženi stranki majhen kolektiv in ima lahko zato kršitev vpliv na preostale zaposlene, ni odločilno v okoliščinah konkretnega primera.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 534,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku (1) ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 7. 2013, tožniku priznalo delovno razmerje za čas od 26. 6. 2013 do 25. 3. 2014 (skupaj s pravicami iz delovnega razmerja) in toženi stranki naložilo obračun denarnega povračila namesto reintegracije v višini 3.300,00 EUR (tri povprečne mesečne plače) ter v presežku zavrnilo reintegracijski zahtevek. Presodilo je, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga po 2. in po 4. alineji prvega odstavka 110. člena (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe). Poleg tega tožniku ni vročila pisne seznanitve z očitanimi kršitvami, niti mu ni omogočila zagovora, čeprav niso obstajale opravičljive okoliščine za opustitev zagovora. Tudi zaradi kršitve pravice do zagovora je presodilo o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje pritožbenih navedb ni vsebinsko obravnavalo. Ni se opredelilo do očitka, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedenih dokazov in navedb tožene stranke oziroma jih je celo prezrlo in s tem toženi stranki onemogočilo dokazovanje. Po njenem prepričanju tožnik ni podal relevantnega obvestila o razlogih za odsotnost v smislu 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Listka na tipkovnici direktorja tožene stranke v mesecu aprilu 2013 ni mogoče šteti kot obvestila delodajalcu, saj je časovno oddaljen in ne vsebuje opravičljivega razloga za odsotnost. To pomeni, da je tožnik izostal z dela brez obvestila toženi stranki o razlogih za odsotnost in je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zaključek sodišča, da je bil tožnik v dobri veri, da je opravil vsa potrebna dela pred nastopom dopusta in mu zato ni mogoče očitati hude malomarnosti, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Meni, da glede na podane okoliščine tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora. Zagovor bi bil sam sebi namen in ne bi spremenil ugotovitev tožene stranke.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu prodajalec. Tožena stranka mu je dne 3. 7. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je bil od 26. 6. 2013 do 3. 7. 2013 neprekinjeno odsoten z dela in za odsotnost ni imel opravičenega razloga. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je tožnik toženo stranko zgodaj spomladi obvestil o dopustu tako, da je na direktorjevo pisalno mizo odložil listek s predvidenim datumom koriščenja letnega dopusta. Ker je v letu 2013 prišlo do spremembe davčnih stopenj, je to terjalo dodatna opravila v trgovini in v zvezi z odpremo artiklov. Zato sta se tožnik in direktor tožene stranke dogovorila, da bo tožnik lahko nastopil letni dopust le v primeru, da bodo delovne naloge v zvezi s spremembo davčne stopnje končane pred 1. 7. 2013, oziroma da bo lahko dopust nastopil po končanju dodatnih opravil, pri čemer so se dovolilnice za dopust praviloma podpisovale za nazaj. Nato sta se dne 21. 6. 2013 dogovorila, da bo tožnik delal 24. 6. 2013 in 25. 6. 2013 in v teh dneh opravil vse potrebne naloge. Ker je bil tožnik prepričan, da je opravil vse naložene delovne naloge, povezane s spremembo davčne stopnje, je dne 26. 6. 2013 nastopil letni dopust.

8. Sodišči nižje stopnje sta presodili, da je bila tožena stranka obveščena o nameravanem koriščenju letnega dopusta s strani tožnika in zato ni podan odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Prav tako ni podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker tožniku ni mogoče očitati, da je iz hude malomarnosti ali naklepoma kršil temeljno delovno obveznost prihajanja na delo. Tožnik je bil namreč v dobri veri, da je opravil naloženo dodatno delo vezano na uveljavitev nove davčne stopnje. Zato sta ugotovili nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ker ni podan utemeljen odpovedni razlog).

9. Tožena stranka je že v odpovedi navedla, da tožniku ni vročila pisne obdolžitve, niti mu ni omogočila zagovora, ker naj bi obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da mu zagovor omogoči. Sodišči nižje stopnje sta presodili, da za opustitev zagovora niso obstajale opravičljive okoliščine in je tožena stranka s tem kršila tožnikovo pravico do zagovora, zaradi česar je odpoved nezakonita. Tožena stranka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede presoje, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora. Očitek ni utemeljen.

10. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku (2), ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Kot je že pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Gre za izjemo od zakonskega pravila, ki jo je treba razlagati restriktivno. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora le v izjemnih primerih (3).

11. Tožena stranka je opustitev pravice do zagovora utemeljevala z dejstvom, da je tožnik v telefonskem razgovoru z direktorjem tožene stranke zavrnil prihod na delo, čeprav naj bi mu slednji s telefonskim klicem omogočil, da sanira očitano kršitev. Na ta način naj bi se tožnik po prepričanju tožene stranke celo odpovedal pravici do zagovora in naj bi bilo njegovo samovoljno ravnanje dovolj tehtna okoliščina za opustitev pravice do zagovora.

12. Po presoji revizijskega sodišča v obravnavanem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Tudi če je bila tožena stranka prepričana, da je tožnik nastopil letni dopust brez odobritve in se tudi po pozivu direktorja ni vrnil na delo, to samo po sebi ni upravičen razlog za opustitev vabila na zagovor. Zavrnitev prihoda na delo po razgovoru z direktorjem tudi ne pomeni, da se je tožnik na ta način odpovedal pravici do zagovora (kot zmotno uveljavlja tožena stranka). Namen zagovora je zagotovitev pravice, da se delavec do očitanih kršitev opredeli, jih eventualno pojasni ali opraviči. Prepričanje delodajalca, da je kršitev storjena in bi bil zagovor sam sebi namen, na to pravico ne more in ne sme vplivati. Z navedbo, da tožnik s svojim zagovorom ne bi mogel doseči drugačne odločitve delodajalca, se revizija zavzema ravno za to, da za opustitev pravice do zagovora zadošča že samo dejstvo kršitve. Tudi prepričanje delodajalca, da se delavec zagovora ne bo udeležil, ni utemeljen razlog, zaradi katerega delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora (4). V obravnavanem primeru bi podaja zagovora glede na to, da je imel tožnik pogojno soglasje za koriščenje letnega dopusta, lahko prispevala k razjasnitvi okoliščin, v katerih je bila očitana kršitev storjena. Dejstvo, da je pri toženi stranki majhen kolektiv in ima lahko zato kršitev vpliv na preostale zaposlene, ni odločilno v okoliščinah konkretnega primera.

13. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, preostale revizijske navedbe, ki se nanašajo na utemeljenost odpovednega razloga in na bistvene kršitve določb postopka oziroma kršitev ustavnih pravic, ki jih revident uveljavlja le s tem v zvezi, na drugačno presojo ne bi mogle vplivati in zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Tožniku se na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS št. 67/2008 in nadaljnji) priznajo stroški odgovora na revizijo v višini 534,36 EUR.

----

(1) Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 27/2015 z dne 24. 3. 2015 razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem se je osrednje vprašanje nanašalo na obstoj dejansko obrazloženega odpovednega razloga v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, revizijsko sodišče pa je v napotkih opozorilo tudi na presojo zakonitosti odpovedi zaradi neomogočenega zagovora tožniku. Tožnik je nezakonitost odpovedi iz tega razloga tudi uveljavljal.

(2) Takšna zahteva izhaja tudi iz 7. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca.

(3) Sodbe VS RS VIII Ips 232/2008 z dne 2. 11. 2009, VIII Ips 430/2007 z dne 26. 5. 2009, VIII Ips 44/2008 z dne 20. 4. 2009, VIII Ips 21/2012 z dne 17. 12. 2012, VIII Ips 12/2013 z dne 14. 5. 2013, VIII Ips 122/2013 z dne 11. 11. 2013, VIII 114/2014 z dne 29. 9. 2014, VIII Ips 81/2015 z dne 8. 6. 2015.

(4) Sodba VS RS VIII 86/2016 z dne 24. 5. 2016 in VIII Ips 106/2016 z dne 11. 11. 2016.

Datum zadnje spremembe:

03.03.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 15/2016
• VDSS sodba Pdp 706/2012
• VSRS Sodba VIII Ips 226/2016