VSRS Sodba III Ips 152/2015

Jedro

Dogovor o plačevanju na podlagi začasnih situacij je po svoji pravni naravi dogovor o izplačevanju akontacij na račun izvedenih del. Res je, da se posamezne postavke (količine, vrste in cene del) dokončno preverijo šele ob končnem obračunu, to pa še ne pomeni, da je naročnik s plačili na podlagi izstavljenih in potrjenih začasnih situacij podjemniku plačal nedoločljiv del pogodbene cene. Nobenega dvoma ni, da se po začasnih situacijah plačujejo izključno in samo tista dela, ki so zajeta v posamezni situaciji, ne pa katerakoli druga dela, ki se jih je podjemnik zavezal opraviti po podjemni pogodbi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi toženki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 2.566,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, zavrnilo neposredni zahtevek tožnice do prve toženke po podjemni pogodbi v zvezi s podizvajalsko pogodbo (del III. točke izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagala je spremembo izpodbijanih sodb z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Prva toženka je na revizijo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Relevantno dejansko stanje

5. Toženki, druga toženka kot naročnica in prva toženka kot plačnica(1) , sta s stranskim intervenientom (v nadaljevanju glavni izvajalec) v letu 2007 sklenili gradbeno pogodbo. Izvedbo določenih del, ki se jih je glavni izvajalec zavezal opraviti na podlagi gradbene pogodbe, je s podizvajalsko pogodbo prepustil v izvedbo tožnici.

6. Tožnica je prevzeto obveznost v celoti pravilno izpolnila in s tem pridobila terjatev do glavnega izvajalca v višini 330.142,89 EUR. Ker je glavni izvajalec tožnici iz tega naslova plačal (le) 81.521,14 EUR, je ostala tožničina terjatev neporavnana v višini 248.621,75 EUR.

7. Prva toženka (plačnica po gradbeni pogodbi) je glavnemu izvajalcu skladno z določili gradbene pogodbe opravljena dela plačevala na osnovi izstavljenih in potrjenih začasnih situacij. To je storila na način, da je glavnemu izvajalcu plačala 90 odstotkov vsake izdane začasne situacije, preostalih 10 odstotkov pa je zadržala kot nadomestilo za odpravo napak (zaradi neizdaje bančne garancije). Rok, do katerega je prva toženka lahko zadržala ta sredstva (1.013.274,85 EUR(2) ), je potekel 18. 5. 2013.

8. S sodbama sodišč nižjih stopenj je bilo v delu, ki z revizijo ni izpodbijan, prvi toženki naloženo plačilo 10 odstotkov pogodbene vrednosti po podizvajalski pogodbi, to je 33.014,29 EUR.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

9. Sodišče prve stopnje je odločitev o delni zavrnitvi zahtevka utemeljilo z obrazložitvijo, da je s plačilom 90 odstotkov zneska vsake začasne situacije v tej višini prenehala terjatev glavnega izvajalca do prve toženke. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi dela obrestnega dela zahtevka pa se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da se vsebina obveznosti naročnice zaradi podizvajalčevega neposrednega zahtevka ne spreminja, ampak ostane vsebinsko še vedno vezana na pogodbeno razmerje z glavnim izvajalcem.

10. Sodišče druge stopnje je odločitvi prvostopenjskega sodišča pritrdilo z dodatno utemeljitvijo, da bi morala tožnica za uspeh s celotnim zahtevkom skladno s 631. členom OZ zatrjevati in dokazati, da v začasnih situacijah, ki so bile poplačane v višini 90 odstotkov, niso bila zajeta dela, ki jih je opravila na podlagi podizvajalske pogodbe in plačilo katerih zahteva s to tožbo. Tega pa tožnica ni storila. Celo več, tožnica je sama trdila, da so bila v delno plačanih začasnih situacijah zajeta tudi njena dela.

Revizijske navedbe

11. Revidentka z revizijo skozi očitek kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter kršitve razpravnega načela (7. člen ZPP) izpodbija dejansko ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je plačilo prve toženke glavnemu izvajalcu po začasnih situacijah obsegalo tudi 90 odstotkov opravljenih in zaračunanih del podizvajalca. Po prepričanju revidentke je sodišče druge stopnje spregledalo njen pritožbeni očitek, da prva toženka ni (substancirano) prerekala tožničinih trditev, da ni izkazano, katera dela je prva toženka s plačilom 90 odstotkov situacij plačala glavnemu izvajalcu, oziroma da ni izkazano, da bi prva toženka glavnemu izvajalcu s temi plačili plačala ravno dela, ki jih je opravila tožnica.

12. Nadalje revidentka sodišču druge stopnje očita še zmotno uporabo 631. člena OZ, in sicer da s plačilom določenih situacij glavnega izvajalca, katere vsebujejo tudi dela, ki jih je izvedel podizvajalec, preneha pravica podizvajalca, da plačilo svojih del zahteva neposredno od naročnika na podlagi 631. člena OZ. Revidentka stoji na stališču, da je prva toženka s plačili situacij glavnemu izvajalcu sukcesivno, v več delih plačevala pogodbeno ceno iz 7. člena Pogodbe, ne pa posameznih del iz posamezne situacije. Vsebina začasne situacije naj bi bila tako pomembna samo v zvezi z ugotavljanjem, ali je terjatev glavnega izvajalca za dela, katerih plačilo vtožuje podizvajalka, naročnica pripoznala, nikakor pa vsebina začasne situacije ne more biti podlaga za ugotavljanje, ali je naročnica dela, ki jih vtožuje podizvajalka, že plačala.

13. Na koncu revidentka graja še odločitev glede zamudnih obresti. Trdi, da ji gredo zamudne obresti tako, kot če bi jih terjala od glavnega izvajalca.

O neutemeljenosti revizije

14. OZ v 631. členu določa, da se lahko sodelavci za svoje terjatve do podjemnika obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim jih izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.

15. Eden izmed pogojev, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za ugoditev podizvajalčevemu direktnemu zahtevku do naročnika, je obstoj terjatve podjemnika (glavnega izvajalca) do naročnika. Ker sta sodišči presodili, da je bila terjatev glavnega izvajalca do naročnice za dela, ki jih je opravil podizvajalec, delno že plačana, torej da v pretežnem delu ne obstaja več, sta tožbeni zahtevek delno zavrnili. V zvezi s tem je pravilno stališče sodišč nižjih stopenj, grajano z revizijo, da je trditveno in dokazno breme glede obstoja terjatve glavnega izvajalca do naročnika (v zvezi z deli, katerih plačilo zahteva podizvajalec direktno od naročnika) na podizvajalcu. Tožnica bi za popoln uspeh s tožbenim zahtevkom morala trditi in dokazati, da v začasnih situacijah glavnega izvajalca njena dela po podizvajalski pogodbi niso bila zajeta in da zato tudi plačila prve toženke glavnemu izvajalcu, opravljena po izdanih in potrjenih začasnih situacijah, ne obsegajo plačila njenih del.

16. Iz 9. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da je tožnica celo sama trdila, toženki pa tega nista prerekali, da je prva toženka glavnemu izvajalcu že plačala 90 odstotkov izdanih začasnih situacij, v katerih so bila zajeta tudi dela, ki jih je tožnica opravila na podlagi podizvajalske pogodbe. Revizijske trditve, s katerimi skuša revidentka te ugotovitve izpodbiti, niso utemeljene. Te trditve, ki naj bi jih podala že pred prvostopenjskim sodiščem in na katere se ponovno sklicuje v reviziji (IV. točka), so zgolj hipotetične in niso konkretizirane do te mere, da bi lahko pomenile prevalitev trditvenega (in dokaznega) bremena na prvo toženko.

17. Za obravnavani primer se nadalje kot pomembna izkaže pravna narava začasnih situacij in na njihovi podlagi opravljenih plačil. Revidentka zastopa stališče, da je prva toženka s plačili situacij glavnemu izvajalcu sukcesivno, v več delih plačevala pogodbeno ceno iz 7. člena gradbene pogodbe, ne pa posameznih del iz posamezne situacije, zato je upravičena do vtoževanega plačila iz zadržanih sredstev.

18. Tako začasne kot na koncu še končna situacija se izstavijo na podlagi izvedenih količin pogodbenih del in pogodbenih cen. Z začasnimi situacijami se obračunava vrednost del, izvedenih med gradnjo (uzanca 61 Posebnih gradbenih uzanc, v nadaljevanju PGU). Začasne situacije vsebujejo podatke o količinah in cenah izvedenih del, skupni vrednosti izvedenih del, prej izplačanih zneskih in znesku, ki ga je treba plačati na podlagi izstavljene situacije (četrti odstavekuzance 62 PGU).

19. Dogovor o plačevanju na podlagi začasnih situacij je po svoji pravni naravi dogovor o izplačevanju akontacij na račun izvedenih del.(3) Res je, da se posamezne postavke (količine, vrste in cene del) dokončno preverijo šele ob končnem obračunu (118. uzanca PGU), to pa še ne pomeni, da je naročnik s plačili na podlagi izstavljenih in potrjenih začasnih situacij podjemniku plačal nedoločljiv del pogodbene cene. Nobenega dvoma ni, da se po začasnih situacijah plačujejo izključno in samo tista dela, ki so zajeta v posamezni situaciji, ne pa katerakoli druga dela, ki se jih je podjemnik zavezal opraviti po podjemni pogodbi. V primeru, da bi držalo, kar trdi revidentka, da naročnik s plačilom po začasni situaciji plača nedoločljiv del pogodbene cene, ni videti razumnega razloga, zakaj bi bilo potem takšno plačilo sploh vezano na izstavljeno situacijo. V takšnih primerih bi bilo dogovorjeno plačilo pogodbene cene po obrokih, z vnaprej določenim datumom zapadlosti, neodvisno od opravljenih del. Ostale revizijske trditve o pogoju koneksnosti ob obrazloženem niso pomembne.

20. V primeru, kot je obravnavani, ko se je naročnica zavezala opravljena dela glavnemu izvajalcu plačati na podlagi potrjenih začasnih situacij do višine90 odstotkov pogodbene vrednosti, je edino logično, da se domneva, da je bila s plačilom 90 odstotkov zneskov po začasnih situacijah v tem odstotku plačana vsaka od postavk opravljenih ter v začasni situaciji navedenih in zaračunanih del. Te domneve tožnica ni uspela ovreči.

21. Namen določbe 631. člena OZ je v varstvu podizvajalca, vendar ne na račun oškodovanja naročnika. V primeru, ko je naročnik dela, ki jih je opravil podizvajalec, glavnemu izvajalcu že plačal, določba 631. člena OZ gotovo ne nudi podlage še za direktni zahtevek podizvajalca do naročnika za plačilo teh istih del, saj bi to vodilo do dvojnega plačila za ista dela in s tem posledično do oškodovanja naročnika. Z zakonskim besedilom, da naročnik podizvajalcem na podlagi direktnega zahtevka terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, je razumeti vsoto, ki jo za dela, ki jih je za podjemnika po podizvajalski pogodbi opravil podizvajalec, naročnik dolguje podjemniku.

22. Neutemeljene so tudi revizijske trditve glede odločitve v obrestnem delu zahtevka. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, ki mu je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, da naročnikov položaj v primeru neposrednega zahtevka podizvajalca do naročnika, ne sme biti slabši, kot ga ima v razmerju do podjemnika.

23. Po obrazloženem se je izkazalo, da razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O revizijskih stroških

24. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka, dolžna pa je prvi toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Sodišče je prvi toženki na podlagi njenega specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo nagrado za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi v višini 2.546,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT) ter pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), skupaj 2.566,00 EUR.

25. Od priznanih stroškov gredo prvi toženki skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.

----

(1) V nadaljevanju obrazložitve Vrhovno sodišče zaradi jasnosti predvsem pa skladnosti izrazov z besedilom 631. člena OZ izraz naročnica uporablja za prvo toženko.

(2) Med prvo toženko in glavnim izvajalcem je bila 25. 3. 2014 sklenjena delna sodna poravnava, s katero se je prva toženka zavezala glavnemu izvajalcu plačati znesek 645.222,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 dalje do plačila.

(3) Tako N. Plavšak v Gospodarske pogodbe (prva knjiga), Gospodarski vestnik, 1993, str. 240.

Datum zadnje spremembe:

20.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 240/2015
• VSL Sodba in sklep I Cpg 85/2019
• Sodba III Ips 181/2007