VSRS Sklep VIII Ips 230/2016

Jedro

Dokler razmerje, ki naj bi imelo vse značilnosti delovnega razmerja, traja, lahko delavec skladno s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 od delodajalca pisno zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja. Če delodajalec tega v osmih dneh ne stori oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v 30 dneh zahteva sodno varstvo pred sodiščem. Če razmerje, ki je imelo vse značilnosti delovnega razmerja, ne traja več, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice (tretji odstavek 200. člena ZDR-1).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožnika z dne 20. 1. 2016, s katero je zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženki v času od 1. 7. 1992 do 31. 12. 1997 ter da ga toženka za navedeno obdobje prijavi v socialna zavarovanja in zanj plača prispevke od izplačanih plač v višini 800,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da mu povrne stroške sodnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 in nadalj.) in zmotne uporabe materialnega prava. Sodiščema očita, da se do njegovih navedb nista opredelili in da izpodbijani drugostopenjski sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in nasprotujejo vsebini listin v spisu. Navaja, da mu je bila z izpodbijanim sklepom kršena ustavna pravica do sodnega varstva, saj so bile v konkretnem primeru izpolnjene vse procesne predpostavke za obravnavanje zadeve. Sodiščema očita, da se neutemeljeno oziroma napačno sklicujeta na prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) oziroma na 80. in 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), saj se navedena zakonska določila nanašajo na povsem drugačno pravno in dejansko situacijo, kot pa je podana v konkretni zadevi. Pojasnjuje svoje stališče in navaja, da je imel s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in je svoje obveznosti po tej pogodbi izpolnil, toženka pa zanj ni plačevala prispevkov, kar je izvedel šele, ko je bil pravnomočno zaključen socialni spor V Ps 846/2014 med njim in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) zaradi priznanja lastnosti zavarovanca. Za izid postopka v socialnem sporu je izvedel konec leta 2015, zato ne drži stališče izpodbijanega sklepa, da je tožbo vložil po preteku vsakega razumnega roka. Navaja, da zakoni ne določajo roka za sprožitev sodnega spora, je pa takšne roke določila sodna praksa, na katero se sodišči v izpodbijanih sklepih sploh nista sklicevali. Sodiščema očita še, da nista upoštevali posebnosti razmerja med tožnikom in toženko - med profesionalnim športnikom in športnim društvom, saj večina teh namreč nima ustrezno organiziranega varstva pravic delavcev. Navaja, da njegova tožba sploh ni bila vročena v odgovor toženki, ki tudi sicer ne zanika obstoja razmerja med njo in tožnikom, kar brez dvoma predstavlja kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sta se sodišči sklicevali na zastaranje kljub temu, da se na zastaranje ni sklicevala toženka. Na koncu opozarja še na določbo 105. člena ZDR-1.

4. Revizija je bila poslana v odgovor toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo oziroma sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da tožba toženki ni bila poslana v odgovor. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila tožba toženki s pozivom, naj nanjo odgovori v 15 dneh, poslana dne 26. 1. 2016, toženka pa jo je prejela 9. 2. 2016, kot to izhaja iz list. št. 4 spisa in s strani toženke podpisane vročilnice. Toženka na tožbo ni odgovorila.

8. Pravilen je zaključek obeh sodišč, da za obravnavanje tožbe, vložene dne 20. 1. 2016, s katero tožnik zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja med 1. 7. 1992 in 31. 12. 1997, niso izpolnjene procesne predpostavke in je zato neutemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi ga sodišči zagrešili z napačnim sklicevanjem na ZDR-1 oziroma ZTPDR. Zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je delovnopravni zahtevek, ki ga ureja delovnopravna zakonodaja. Dokler razmerje, ki naj bi imelo vse značilnosti delovnega razmerja, traja, lahko delavec skladno s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 od delodajalca pisno zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja. Če delodajalec tega v osmih dneh ne stori oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v 30 dneh zahteva sodno varstvo pred sodiščem. Če razmerje, ki je imelo vse značilnosti delovnega razmerja, ne traja več, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Gre tudi za enotno in ustaljeno stališče sodne prakse. Tako določen 30-dnevni rok je materialni prekluzivni rok, na katerega sodišče ves čas postopka pazi po uradni dolžnosti. Zato je neutemeljen tudi revizijski očitek, da sta sodišči upoštevali zastaranje, četudi se toženka nanj ni sklicevala (1). Podobno kot veljavni ZDR-1 je v zvezi z varstvom pravic določal tudi v času sporne pogodbe veljavni ZTPDR. V skladu z 80. in 83. členom ZTPDR je moral delavec najprej zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev, nato pa je moral v 15 dneh od odločitve delodajalca o njegovi zahtevi oziroma v 15 dneh po poteku 30-dnevnega roka, v katerem bi moral delodajalec odločiti, zahtevati varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Kot sta ugotovili obe sodišči, tožnik sodnega varstva po ZTPDR oziroma po ZDR-1 ni uveljavljal oziroma ni uveljavljal pravočasno.

9. Ustavno sodišče Republike Slovenije se je že večkrat izrecno in jasno opredelilo do ustavnosti določanja prekluzivnih rokov za vložitev tožbe, ki predstavljajo omejitev pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Določitev takšnih rokov je ustavno dopustna, saj lahko služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti (2). Tožnik ne more uspeti z očitkom, da mu je bila kršena pravica do sodnega varstva, ker sodišče ni vsebinsko odločalo o njegovi (prepozni) tožbi; določitev materialnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe je zaradi varstva pravic iz delovnega razmerja ustavno upravičena v korist načela pravne varnosti. Rok 30 dni za vložitev tožbe je zakonsko določen in glede na namen pravnega varstva v skladu z 200. členom ZDR-1 tudi ni prekratek; kot navedeno ima delavec že pred tem možnost uveljavljanja varstva svojih pravic najprej pri delodajalcu in nato pri sodišču.

10. Tožnik se v reviziji neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi za kršitev toženke izvedel šele konec leta 2015, ko je bil s strani svojega pooblaščenca obveščen o pravnomočnem izidu socialnega spora med njim in ZPIZ o priznanju lastnosti zavarovanca. Kot sta ugotovili sodišči (gre za dokazni zaključek, ki ne more biti predmet revizijske presoje), je tožnik najkasneje ob izdaji prvostopenjske upravne odločbe s strani ZPIZ dne 31. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje lastnosti zavarovanca, izvedel za kršitev pravic. Tudi iz dopisa toženke z dne 15. 10. 2010 in z dne 30. 9. 2013, na katera se sklicuje v reviziji in iz katerih izhaja, da toženka ne nasprotuje dejstvu, da je tožnik pri njej opravljal delo po pogodbi, ne moreta privesti do zaključka, da je tožba pravočasna, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, saj sta časovno še bolj oddaljena od dneva vložitve tožbe. Ravno nasprotno kažeta na to, da je tožnik že veliko pred izdajo zavrnilne odločbe ZPIZ z dne 31. 1. 2014 vedel, da je obstoj njegovega delovnega razmerja vprašljiv (3).

11. Prav tako tožnik ne more uspeti z revizijsko navedbo, da je šlo med njim in toženko za posebno razmerje profesionalnega športnika in nogometnega društva. Delovno razmerje namreč ni odvisno od morebitnih posebnosti pogodbenih strank, zato je tudi ugotavljanje obstoja tega razmerja vselej podvrženo določbam zakona, ki ureja delovna razmerja, pri tem pa tudi določbam, ki se nanašajo na roke, v katerih lahko stranka zahteva sodno varstvo pravic iz delovnega razmerja.

12. Neutemeljeno je tudi sklicevanje revizije na 105. člen ZDR-1 (ali določbo prejšnjega zakona), saj se ta nanaša na prisilno poravnavo in ne na roke za vložitev tožbe za ugotovitve obstoja delovnega razmerja.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

----

(1) S tem v zvezi je treba ločevati prekluzivne in zastaralne roke.

(2) Tako Ustavno sodišče Republike Slovenije v sklepu Up-103/99 z dne 29. 11. 2000.

(3) Kot izhaja iz listin v spisu, tožnik s toženko ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, temveč pogodbo o delu. V reviziji ti dve pogodbi neupravičeno izenačuje.

Datum zadnje spremembe:

20.02.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 122/2021
• VDSS sklep Psp 587/2014
• VDSS sklep Psp 81/2015