VSRS Sodba III Ips 86/2015

Jedro

Določba četrtega odstavka 243. člena OZ, ki predstavlja eno od načel odškodninskega prava, oškodovancu nalaga dolžnost zmanjševanja škode z vsemi razumnimi ukrepi, sicer lahko povzročitelj škode zahteva zmanjšanje odškodnine. Vendar pa to ne pomeni, da povzročitelj škode nima v zvezi z že nastalo ali s še vedno nastajajočo škodo nobenih obveznosti. K njenemu zmanjševanju ali k preprečevanju nadaljnje škode ga zavezuje že splošna prepoved povzročanja škode (10. člen OZ) in prav na tej podlagi (ne na podlagi 243. člena OZ) je povzročitelj škode primarno zavezan ravno k odpravi vzroka za nastajanje škode, v kolikor je to (še) v njegovi moči.

Od oškodovanca se nikoli ne zahtevajo nesorazmerni napori in dodatni stroški. Zlasti pomembna pa je tudi okoliščina, ali je še vedno v moči povzročitelja škode, da sam odpravi vzrok za nastanek škode. To sicer ne pomeni, da bo v primeru, ko bo odprava škodnega vzroka (tudi) v sferi povzročitelja škode, oškodovanec vedno brez nadaljnjega oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode. Ni namreč mogoče izključiti situacije, ko bi taka dolžnost za oškodovanca predstavljala neprimerno manjše breme kot za povzročitelja škode.

Toženka je imela na voljo ukrep, ki je po oceni revizijskega sodišča bistveno enostavnejši in zagotovo manj obremenjujoč od položitve varščine: zahtevo carinskemu organu, naj tožnici izroči sporno blago še pred koncem pravde v zvezi s kršitvijo patenta.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.799,21 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica je s tožbo zahtevala povračilo škode v višini stroškov nakupa blaga (učinkovine A.), ki je bilo na zahtevo toženke v carinskem postopku zadržano na Brniku in kasneje zaradi poteka roka uporabnosti uničeno, ter stroškov skladiščenja in uničenja tega blaga.

2. Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) toženki naložilo plačilo 206.130,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2007 do plačila in plačilo 34.854,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2010 do plačila (I. točka izreka) ter povračilo pravdnih stroškov tožnice (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka) ter odločilo o pritožbenih stroških (II. točka izreka).

4. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Prvenstveno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev sodb obeh sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru glede dela revizije predlagala njeno zavrženje, deloma pa njeno zavrnitev in priglasila stroške revizijskega postopka.

Dejanski okvir spora

6. Za odločitev v zadevi so relevantna sledeča dejstva:

- sporno blago, ki je po naročilu tožnice prispelo v Slovenijo, je carinski organ 4. 4. 2005 na zahtevo toženke zadržal, saj naj bi blago vsebovalo snov, zaščiteno s toženkinim patentom;

- carinski organ je vrednost začasno zadržanega blaga ocenil na 34,511.353,00 SIT (144.013,32 EUR);

- toženka je 18. 4. 2005 zoper tožnico vložila tudi tožbo zaradi kršitve patenta in uničenja zaseženega blaga;

- 5. 5. 2005 je sodišče prve stopnje z začasno odredbo prepovedalo sprostitev zaseženega blaga v promet;

- 15. 1. 2006 je bilo v sodnem postopku zaradi kršitve patenta izdelano izvedensko mnenje, na podlagi katerega je bilo mogoče sklepati, da sporno blago ne krši toženkinega patenta;

- 4. 5. 2006 je sodišče prve stopnje sklep o izdaji začasne odredbe razveljavilo in predlog za njeno izdajo zavrnilo;

- 9. 11. 2006 je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje glede začasne odredbe in predlog za njeno izdajo zavrglo, ker je bil vložen zoper neobstoječo pravno osebo;(1)

- toženka v pravdi zaradi kršitve patenta ni uspela;

- ko je bilo blago ob pravnomočnosti odločitve v pravdi zaradi kršitve patenta sproščeno iz zadržanja, je bil njegov rok uporabnosti (ki je znašal dve leti) že pretečen in je bilo blago za tožnico neuporabno.

Nosilni razlogi izpodbijane sodbe

7. Ugoditev tožbenemu zahtevku in zavrnitev toženkine pritožbe temelji na določbah drugega odstavka 74. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti (v nadaljevanju ZICPES)(2) ter 76. člena ZICPES, ki odškodnine za škodo, ki bi utegnila nastati do dokončne odločbe sodišča, ter stroške v zvezi z začasno zadržanim blagom v primeru zavrženja tožbe ali zavrnitve tožbenega zahtevka nalagata imetniku pravice intelektualne lastnine. Toženkin ugovor, da naj bi bila tožnica (kot oškodovanka) v skladu z načelom zmanjševanja škode dolžna po prenehanju veljavnosti začasne odredbe pri carinskem organu položiti varščino in na ta način doseči predčasno prepustitev blaga, je bil zavrnjen z obrazložitvijo, da bi isti rezultat lahko dosegla toženka sama, in to z razumnejšimi ukrepi: 1) z zahtevo carinskemu organu, naj blago izroči tožnici, 2) z umikom tožbe v pravdi zaradi kršitve patenta (saj naj bi bilo očitno, da v pravdi ne bo uspela) ali 3) s položitvijo varščine. K tem ukrepom toženke ni bilo treba posebej pozivati, saj bi se mogla in morala sama zavedati vseh posledic svojega predhodnega ravnanja.

Povzetek revizijskih navedb

8. Revidentka ne oporeka svoji odškodninski odgovornosti, pač pa oporeka odločitvi, ki tožnico v celoti razbremenjuje njene dolžnosti zmanjševanja škode po 243. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po mnenju revidentke bi tožnica lahko sama v celoti preprečila škodo, zato naj bi ji odškodnina ne pripadala. Navedeni člen naj bi ukrepanje v smeri zmanjševanja škode nalagal le oškodovancu, ne pa tudi povzročitelju škode. Stališče sodišč nižjih stopenj, da so bili toženki kot povzročiteljici škode na voljo razumnejši ukrepi za zmanjševanje škode od tistih, ki bi se jih lahko poslužila tožnica kot oškodovanka, naj bi bilo zato ne le napačno, pač pa tudi nerelevantno, saj toženka sploh ni imela dolžnosti zmanjševanja in preprečevanja škode. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, na katero sta se oprli sodišči nižjih stopenj, naj bi izhajalo kvečjemu stališče, da oškodovanca dolžnost zmanjševanja škode ne zadane le takrat, ko je povezana z daljnosežnimi in zanj zelo obremenjujočimi bremeni. V obravnavani zadevi pa bi bila položitev varščine v nekem za tožnico „nepomembnem znesku denarja, ki bi ga nato v celoti dobila vrnjenega nazaj“ povsem enostavna in zagotovo manj obremenjujoča od možnosti, ki so bile na voljo toženki. Toženkina dolžnost umakniti tožbo v pravdi zaradi kršitve patenta zgolj zaradi določenih slabih obetov tekom pravde bi bila v nasprotju s pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva. Enako naj bi veljalo za njeno dolžnost zahtevati od carinskega organa predčasno sprostitev blaga, saj bi bila s tem relativizirana njena pravica do odstranitve blaga, ki krši patent, iz trgovinskih tokov in do njegovega uničenja. Nenazadnje pa toženka niti ni bila obveščena, da s sproščanjem blaga obstajajo kakršni koli problemi.

9. Revidentka izpodbijani sodbi očita tudi neobrazloženost (in s tem absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) glede tega, zakaj naj bi bili ukrepi, ki so bili na voljo toženki, bolj razumni od ukrepov, ki so bili na voljo tožnici.

Presoja dovoljenosti revizije

10. Tožnica v odgovoru na revizijo oporeka dovoljenosti revizije glede dela zahtevka, ki se nanaša na plačilo 34.854,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Revizija je v gospodarskih sporih dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega 200.000,00 EUR (490. člen ZPP). Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe pa se (ne glede na pravilo iz 41. člena ZPP) ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke (peti odstavek 367. člena ZPP).

12. Iz tožbenih navedb(3) izhaja, da znesek 206.130,70 EUR predstavlja seštevek stroška nakupa blaga in zakonskih zamudnih obresti od dneva plačila računa za blago do vložitve tožbe ter stroškov skladiščenja in zakonskih zamudnih obresti od dneva plačila računov za skladiščenje do vložitve tožbe. Iz navedb v prvi tožničini pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2010, s katero je bil tožbeni zahtevek razširjen za znesek 34.854,87 EUR, pa je razvidno, da se navedeni znesek nanaša na stroške skladiščenja blaga, ki so nastali po vložitvi tožbe, na zakonske zamudne obresti od dneva plačila računov za skladiščenje, na stroške uničenja blaga, na stroške plačila DDV, naknadno obračunega od blaga, ter na zakonske zamudne obresti od dneva plačila DDV.

13. Za odločitev v zadevi (tako glede plačila 206.130,70 EUR kot tudi glede plačila 34.854,87 EUR) je odločilen odgovor na pravno vprašanje, ali je bila tožnica dolžna zmanjšati oziroma preprečiti škodo tako, da bi s položitvijo varščine dosegla predčasno prepustitev blaga. Dovoljenost revizije se zato presoja po skupnem znesku, ugotovljenem s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov.

14. Tožnica navaja, da se stroškom skladiščenja v času veljavnosti začasne odredbe ne bi mogla izogniti, saj takrat predčasna prepustitev blaga ni bila mogoča niti proti plačilu varščine, zato naj bi v tem delu ne šlo za pravno vprašanje, skupno vsem zahtevkom. Vendar pa pri tem spregleda, da so stroški skladiščenja, ki so vsebovani v zahtevku za plačilo 34.854,87 EUR, nastali šele po vložitvi tožbe v obravnavani zadevi in ne v času veljavnosti začasne odredbe.

15. Ker seštevek vrednosti posameznih zahtevkov presega revizijski prag, je revizija dovoljena tudi v delu, ki se nanaša na plačilo 34.854,87 EUR s pripadki.

Presoja utemeljenosti revizije

16. Revizija ni utemeljena.

17. Revizijsko izhodišče, da se četrti odstavek 243. člena OZ (v povezavi s petim odstavkom istega člena, ki določbo vsebinsko razširja tudi na nepogodbene odškodninske obveznosti, za kakršno je šlo v obravnavani zadevi) nanaša na dolžnosti oškodovanca in ne povzročitelja škode, je sicer pravilno. Ta določba, ki predstavlja eno od načel odškodninskega prava, oškodovancu nalaga dolžnost zmanjševanja škode z vsemi razumnimi ukrepi, sicer lahko povzročitelj škode zahteva zmanjšanje odškodnine. Vendar pa to ne pomeni, da povzročitelj škode nima v zvezi z že nastalo ali s še vedno nastajajočo škodo nobenih obveznosti. K njenemu zmanjševanju ali k preprečevanju nadaljnje škode ga zavezuje že splošna prepoved povzročanja škode (10. člen OZ) in prav na tej podlagi (ne na podlagi 243. člena OZ) je povzročitelj škode primarno zavezan ravno k odpravi vzroka za nastajanje škode, v kolikor je to (še) v njegovi moči. Tudi sicer pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja izrecno stališče, da revidentkina dolžnost sprejetja določenih ukrepov temelji na 243. členu OZ. Sodišče druge stopnje je zgolj pretehtalo razumnost dolžnih ravnanj obeh pravdnih strank, ki bi pripeljala do preprečitve oziroma zmanjšanja škode.

18. Obseg oškodovančeve dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode oziroma razumnost ukrepov, ki jih je dolžan sprejeti, se presoja upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Od oškodovanca se nikoli ne zahtevajo nesorazmerni napori in dodatni stroški. Zlasti pomembna pa je tudi okoliščina, ali je še vedno v moči povzročitelja škode, da sam odpravi vzrok za nastanek škode. V zvezi s tem je bilo v sodbi v zadevi III Ips 98/2004 z dne 7. 3. 2006, ki sta jo vzeli v obzir tudi sodišči nižjih stopenj, zavzeto stališče, da kršiteljica pogodbe, ki lahko sama v celoti prepreči nastajanje škode, ne more pričakovati od pogodbi zveste stranke ukrepanja v svojo korist, še zlasti pa ne k tako daljnosežnemu bremenu, kot je odstop od pogodbe.(4) Tako načelno stališče sicer ne pomeni, da bo v primeru, ko bo odprava škodnega vzroka (tudi) v sferi povzročitelja škode, oškodovanec vedno brez nadaljnjega oproščen svoje dolžnosti zmanjševanja oziroma preprečevanja škode. V tem pogledu ima revidentka prav. Ni namreč mogoče izključiti situacije, ko bi taka dolžnost za oškodovanca predstavljala neprimerno manjše breme kot za povzročitelja škode. Kljub temu pa v konkretnem primeru, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, temu ni bilo tako.

19. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče druge stopnje opravilo tehtanje med razumnostjo oziroma bremenom ukrepov, ki so bili na voljo tožnici, in ukrepov, ki so bili na voljo toženki, ter presodilo, da bi bili slednji razumnejši. Pri tem ni utemeljen revizijski očitek, da izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena. Obrazložitev zadostuje, če je mogoče stališča sodišča druge stopnje, ki so izražena bodisi izrecno bodisi implicitno, dovolj jasno razbrati in je s tem omogočen preizkus njihove pravilnosti.

20. Prva okoliščina, ki že uvodoma nagne tehtnico v prid tožnice, je v tem, da je sama imela na voljo zgolj en ukrep (položitev varščine), medtem ko je imela toženka po oceni pritožbenega sodišča na voljo tri: položitev varščine (enako kot tožnica), umik tožbe v pravdi zaradi kršitve patenta ali zahtevo carinskemu organu, naj tožnici izroči sporno blago. Po oceni revizijskega sodišča to sicer ne drži v celoti.

21. Če toženka lahko doseže sprostitev blaga že s samo izjavo carinskemu organu, nima posebnega smisla, da bi se enak učinek poskušal doseči s položitvijo varščine. Namen varščine, ki naj jo položi nasprotna stranka, je namreč prav v varstvu njenih interesov in ne interesov carinskega organa. Položitve varščine imetnika pravice intelektualne lastnine zato nista predvidevala niti ZICPES ali Uredba Sveta (ES) št. 1383/2003(5) (četudi je izrecno nista izključila, kot navaja pritožbeno sodišče).

22. Sprostitev blaga bi toženka lahko dosegla z umikom tožbe v pravdi zaradi kršitve patenta. Carinski organ namreč v nasprotnem primeru zaseženo blago zadržuje do pravnomočnosti odločitve sodišča v zvezi s tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. To je s spremembo prvega odstavka 74. člena ZICPES izrecno določila novela ZICPES-A,(6) vendar je enaka posledica nedvomno izhajala že iz drugega odstavka 74. člena ZICPES pred omenjeno spremembo zakona.(7) Po stališču sodišča druge stopnje umik tožbe ne bi posegel v toženkino ustavno pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva, saj naj bi bilo očitno, da v pravdi ne bo uspela. Na to naj bi kazalo neugodno izvedensko mnenje in vmesno zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe v isti zadevi, ker je bil (enako kot tožba) vložen zoper neobstoječo pravno osebo.(8) Revizijsko sodišče ne soglaša s stališčem, da bi bil umik tožbe (kljub slabim izgledom v pravdi) a priori manj obremenjujoč ukrep od položitve varščine. Revidentka utemeljeno izpostavlja, da je izvedensko mnenje (četudi neugodno) še vedno predmet dokazne ocene, podvrženo pa je tudi morebitnim ugovorom strank v zvezi s samo izdelavo mnenja. Ravno tako obširna obrazložitev odločitve sodišča glede zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe (in kasneje tožbe) kaže na to, da ni šlo zgolj za enostavno procesno odločitev, katere izid bi bil že vnaprej povsem jasen.

23. Če bi bil to edini ukrep, ki bi bil še na voljo toženki, bi bila odločilna še nadaljnja presoja, kako obremenjujoča bi bila položitev varščine za tožnico, upoštevaje vse okoliščine v zvezi z njeno odmero in plačilno zmožnostjo tožnice. Vendar pa natančna presoja teh okoliščin v konkretnem primeru niti ni bila potrebna, saj je imela toženka na voljo še en ukrep, ki je po oceni revizijskega sodišča bistveno enostavnejši in zagotovo manj obremenjujoč od položitve varščine: zahtevo carinskemu organu, naj tožnici izroči sporno blago še pred koncem pravde v zvezi s kršitvijo patenta. Ni videti razloga, da ji taka možnost ne bi bila na voljo, saj carinski organ v primeru pravde zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine sporno blago začasno zadržuje izključno v interesu imetnika pravice intelektualne lastnine. Revidentka navaja, da bi bila s tem prizadeta njena pravica do odstranitve blaga, ki krši patent, iz trgovinskih tokov in do njegovega uničenja. Vendar pa bi do enake posledice prišlo tudi v primeru, za katerega se zavzema revidentka sama, torej če bi predčasno prepustitev blaga dosegla tožnica s položitvijo varščine. Interesi imetnika pravice intelektualne lastnine bi bili v obeh od navedenih situacij pač varovani finančno - bodisi z varščino bodisi z odškodninsko odgovornostjo imetnika blaga, če bi se izkazalo, da blago res krši pravice intelektualne lastnine. Pri tem revizijsko sodišče še dodaja, da v konkretni zadevi slabi izgledi v pravdi zaradi kršitve patenta morebiti res niso a priori utemeljevali revidentkine dolžnosti za umik tožbe, zagotovo pa bi jih morala upoštevati pri odločitvi, ali bo še pred koncem pravde ukrepala vsaj v smeri, da se blago predčasno prepusti njegovi imetnici.

24. Revidentka navaja še, da ji nihče ni sporočil, da s sproščanjem blaga po odpravljeni začasni odredbi obstajajo kakšni problemi, oziroma je ni pozval h kakršnemu koli ukrepanju. Revizijsko sodišče v zvezi s tem pritrjuje sodišču druge stopnje, da kaj takega niti ni bilo potrebno, saj bi se mogla in morala zavedati vseh posledic svojega ravnanja v zvezi z zahtevo za zadržanje blaga in povezano vložitvijo tožbe. Kot je bilo obrazloženo,(9) že iz zakona izhaja, da carinski organ zaseženo blago zadržuje do pravnomočnosti odločitve sodišča v zvezi s tožbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Jasno je bilo torej, da carinski organ blaga ne bo prepustil zgolj zaradi odprave začasne odredbe, brez kakršnih koli nadaljnjih pogojev. Tak nadaljnji pogoj bi tožnica izpolnila s položitvijo varščine, toženka pa z izjavo, da ne zahteva več začasnega zadržanja blaga. Ob tem, da je slednje zagotovo manj obremenjujoče od položitve varščine in da se je toženka morala zavedati tudi, da bo v primeru izgubljene pravde zaradi kršitve patenta lahko odškodninsko odgovarjala, bi tudi na lastno iniciativo in brez zunanjih pozivov lahko ukrepala v smeri preprečevanja in zmanjševanja škode.

Odločitev o reviziji

25. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o revizijskih stroških

26. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije lastne revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je tožnici dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka (III. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003): 3150 točk za odgovor na revizijo (tar. št. 21(3): št. točk po tar. št. 18(1), zvišano za 50 %), povečano za priglašena 2 % materialnih stroškov in za 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR skupaj znaša 1.799,21 EUR. Revizijsko sodišče tožnici ni priznalo priglašenega stroška končnega poročila stranki, saj ne gre za potreben pravdni strošek.

----

(1) Vložen je bil zoper družbo B., d. d., ki je bila že pred tem izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve družbi C., d. d. Pripojitvena družba je kasneje spremenila firmo in se je ob vložitvi tožbe imenovala B., ..., d. d.

(2) Za odločanje se uporablja različica zakona, ki je veljala med 1. 5. 2014 in 19. 12. 2007 (to je pred novelo ZICPES-A).

(3) Toženka zahtevku po višini ni oporekala, zato se sodišči nižjih stopenj s specifikacijo nista ukvarjali.

(4) Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 42/2014 z dne 5. 11. 2015. Revidentka se v podporo svojemu (nasprotnemu) stališču sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 37/2009 z dne 17. 4. 2012, vendar jo napačno povzema. Vrhovno sodišče je v njej sicer res zavrnilo odškodninski zahtevek zaradi oškodovančeve pasivnosti glede zmanjševanja ali preprečevanja škode, pri čemer pa je bila bistvena okoliščina zadeve v tem, da večino časa, za katerega je bila odškodnina zahtevana, povzročiteljica škode ni več imela nobene možnosti več, da bi vplivala na nadaljnje nastajanje škode (in ne, kot napačno navaja revidentka, da bi povzročiteljica škodo lahko sama zmanjšala oziroma preprečila).

(5) 14. člen Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice. Uredba ne velja več od 1. 1. 2014.

(6) V veljavo je stopila 20. 12. 2007.

(7) Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 1364/2005 z dne 5. 11. 2009.

(8) Glej opombo 1 zgoraj.

(9) Glej 22. točko obrazložitve te odločbe.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II Ips 42/2014
• Sodba U 1347/94-6
• VSL sklep III Ip 2446/2016