VSRS Sodba I Ips 27119/2014

Jedro

Z objavo komentarja na javno dostopnem spletnem portalu se je obsojenka zavestno odpovedala svoji zasebnosti, zato tudi podatek o IP naslovu ni užival varstva z vidika komunikacijske zasebnosti.

Do kršitve ustavne pravice do komunikacijske zasebnosti v obravnavanem primeru glede na okoliščine, naravo in vsebino komunikacije ni prišlo, zato za pridobitev podatka o IP naslovu naprave, preko katere je bil oddan sporni komentar, odločba sodišča, ki jo sicer za posege v komunikacijsko zasebnost zahteva 37. člen Ustave, ni bila potrebna.

Do kršitve določbe ZEPT je v konkretnem primeru prišlo s strani zasebnika - ponudnika portala in ne s strani države. V tem primeru je po presoji Vrhovnega sodišča treba opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obsojenkinega položaja, na eni strani, in pravicami oškodovanca, v katere je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, ter njegovemu interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic, na drugi strani.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je obsojeno M. K. s sodbo z dne 30. 3. 2015 spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena istega zakona in ji na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom istega zakona izreklo denarno kazen, in sicer 40 dnevnih zneskov po 26,66 EUR, skupaj 1.066,66 EUR, ki jo je obsojenka dolžna plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojenki sodišče naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, in sicer sodno takso v višini 210,00 EUR ter morebitne priglašene stroške in nagrado pooblaščenca oškodovanca. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 1. 2016 pritožbo zagovornika obsojenke zavrnilo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenki naložilo plačilo sodne takse v višini 315,00 EUR.

2. Zagovornik obsojenke je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V uvodu zahteve kot sodbo, ki jo izpodbija, sicer navaja zgolj sodbo sodišča druge stopnje, vendar iz nadaljevanja zahteve izhaja, da izpodbija tudi prvostopenjsko sodbo. Zatrjuje kršitev pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave. Meni, da je tudi IP naslov uporabnika treba hraniti v skladu z Ustavo in da se ga brez odločbe sodišča drugim osebam ne sme posredovati, oziroma da za pridobitev takega naslova daje podlago le ZKP. Pri tem se sklicuje na pojasnilo informacijskega pooblaščenca z dne 21. 3. 2014, iz katerega izhaja, da mora ponudnik spletne strani v skladu z Zakonom o elektronskem poslovanju na trgu (v nadaljevanju ZEPT) imeti ustrezno pravno podlago, da sme podatke sporočiti posameznim osebam. Če ponudnik poseduje IP naslov, ga je dolžan razkriti pod pogoji iz četrtega odstavka 8. člena ZEPT, to je na zahtevo pristojnega organa, izdano v ustreznem postopku. Odvetnik pa ne spada med pristojni organ po določbah ZEPT, zato mu spletni portal „www.pomurec.com“ ne bi smel posredovati podatka o IP naslovu uporabnice. S posredovanjem IP naslova oškodovančevemu odvetniku je prišlo do kršitve komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave in bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Identiteta obsojenke je bila namreč razkrita prav na podlagi IP naslova in začasne odredbe Okrajnega sodišča v Lendavi. Zagovornik nadalje meni, da spletni portal sploh ne bi smel hraniti IP številke, ampak bi jo moral takoj po komentarju izbrisati, saj za njeno hrambo, zlasti ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS U-1-65/13 z dne 3. 7. 2014, ni imel pravne podlage.

Zagovornik še meni, da v konkretnem primeru ni podano kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, ki se preganja po uradni dolžnosti, saj se sporni komentar ne nanaša na delo župana Občine O., pač pa na posamezna dejanja, ki jih je oškodovani I. M. opravil kot fizična oseba. Državni tožilec zato v obravnavanem primeru ni bil upravičeni tožilec, saj bi se kazenski pregon moral voditi na zasebno tožbo. Kolikor pa se kritike nanašajo na župana, pa je ta kot javna oseba dolžan trpeti večjo kritiko. Sodiščema prve in druge stopnje očita še, da sta storili bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ker nista upoštevali, da je šlo pri spornih zapisih za resno kritiko dela župana, ki ni bila dana z namenom zaničevanja.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 6. 5. 2016 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. V zvezi s kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitvijo 37. člena Ustave meni, da zatrjevana kršitev ni podana, saj se sodba ne opira na dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi ne na dokaz, ki bi bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Stališči sodišč prve in druge stopnje glede vprašanja dopustnosti uporabe podatka o imetniku IP naslova sta skladni z ustavo in zakonom. Pridobitev naslova „operaterja“ ne pomeni posega v nedotakljivost zasebnosti in svobode komuniciranja posameznika. S tem, ko je bil nadaljnji podatek, ki je omogočil identifikacijo obsojenke, pridobljen na podlagi sodne odločbe, tajnost pisem in drugih občil ni bila kršena. Sicer pa je v tem primeru sklicevanje na tajnost komuniciranja brezpredmetno, saj je šlo za komuniciranje preko ponudnika spletnih storitev ravno z namenom, da bi bili tudi ostali uporabniki seznanjeni z vsebino objavljenega, zaradi česar obsojenka ni mogla upravičeno pričakovati zasebnosti. Izpostavljeno vprašanje nedopustnosti hrambe podatkov, ob dejstvu, da že sam ZEPT določa dolžnost sporočanja podatkov, pa je za presojo uporabnosti in dopustnosti dokaza nepomembno. Glede vprašanja, ali se vsebina žaljivega pisanja nanaša na opravljanje županske funkcije, vrhovni državni tožilec navaja, da to sodi v območje dejanskega stanja, ki ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti. Sicer pa je že iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da se očitki obsojenke nanašajo na opravljanje županske funkcije. Ali so podane okoliščine, ki izključujejo kaznivost, pa je prav tako vprašanje dejanske narave. Poleg tega pa ta vprašanja niso bila izpostavljena v predhodnem postopku.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. V slednjem primeru mora vložnik zahteve utemeljiti, kje prepoznava kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

6. Zagovornik v zahtevi najprej uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Sodišče naj bi jo zagrešilo s tem, ko je sodbo oprlo na podatek o IP naslovu računalnika, ki ga je od predstavnika spletne strani „www.pomurec.com“ pridobil oškodovančev odvetnik, ne da bi za hrambo in posredovanje tega podatka obstajala pravna podlaga. Po oceni zagovornika je bila v tem primeru obsojenki kršena pravica do komunikacijske zasebnosti, ki jo zagotavlja in varuje 37. člen Ustave. Meni, da se brez odločbe ustreznega sodišča podatka o IP naslovu ne sme posredovati drugim osebam.

7. V obravnavanem primeru s posredovanjem podatka o IP naslovu oškodovančevemu odvetniku pravica obsojenke do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave ni bila kršena. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, izhaja, da je oškodovanec za potrebe uvedbe kazenskega in civilnega postopka zoper avtorja komentarja po pooblaščenem odvetniku od predstavnika spletne strani „www.pomurec.com“ pridobil podatek o IP naslovu za osebo “gost-občan“, ki je (bil) avtor spornega komentarja. Predstavnik spletne strani mu je 11. 11. 2013 - kar je dobra dva meseca po objavi komentarja - sporočil, da gre za IP naslov YYY, nakar je oškodovanec preko interneta ugotovil, da je imetnik navedene številke prijavljen pri družbi AMIS, d.o.o. Oškodovančev odvetnik je nato pri Okrajnem sodišču v Lendavi podal predlog za zavarovanje dokazov v smeri, da sodišče operaterju družbi AMIS, d.o.o., naloži, da posreduje identifikacijske podatke osebe, ki je imetnik navedenega IP naslova. Okrajno sodišče v Lendavi je predlogu za zavarovanje dokazov ugodilo in operaterju naložilo, da posreduje identifikacijske podatke o nosilcu tega IP naslova. Družba AMIS, d.o.o., je sodišču sporočila, da je imetnica navedenega IP naslova obsojena M. K. Na osnovi tako pridobljenih podatkov je oškodovanec po svojem pooblaščencu zoper obsojenko podal predlog za kazenski pregon. V dokaznem postopku je sodišče nato prebralo izpis spletne pošte spletnega portala „www.pomurec.com“ o IP številki za osebo „gost-občan“ in na njegovi podlagi pridobljene dokaze in nanje tudi oprlo izpodbijano sodbo.

8. Predmet varstva pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave so v skladu z ustavnosodno prakso poleg same vsebine posredovanega sporočila tudi t.i. prometni podatki, torej vsa tista dejstva in okoliščine, ki so (po naravi) povezani s komunikacijo. Podatki o prometu so podatki, ki se obdelujejo zaradi prenosa komunikacij v elektronskem komunikacijskem omrežju ali zaradi njegovega obračunavanja.(1) Da je tudi (dinamični) IP naslov prometni podatek, je presodilo že Ustavno sodišče v odločbi Up-540/11-23 z dne 13. 2. 2014. Glede na to, da (poleg vsebine komunikacije) tudi prometni podatki načeloma sodijo v okvir pravice do komunikacijske zasebnosti, je Vrhovno sodišče presojalo, ali sporni komentar, s tem pa tudi IP naslov uporabnika, ki je komentar objavil, sodi v domet pravice iz 37. člena Ustave.

9. Glede pravice do komunikacijske zasebnosti iz 37. člena Ustave velja, da je predmet njenega varstva v skladu s stališči ustavnopravne teorije(2) in ustavnosodne prakse(3) (le) tista komunikacija, na kateri (lahko) posameznik razumno oziroma upravičeno pričakuje zasebnost (t.i. koncept upravičenega ali razumnega pričakovanja zasebnosti, ang. reasonable expectation of privacy). Po navedenem konceptu gre za poseg v zasebnost takrat, ko posameznik pri svoji komunikaciji razumno upravičeno pričakuje, da bo njegova komunikacija nenadzorovana.(4) Obsojenka je žaljiv komentar podala na javno dostopnem spletnem portalu „www.pomurec.com“ kot odgovor na objavljen članek z naslovom „V Pomurju po novem le osem občin? Opozicija močno nasprotuje“. V obravnavanem primeru je šlo za odprto, javno razkrito komunikacijo obsojenke z vnaprej nedoločenim številom oseb, ki so predhodno opravile prijavo (registracijo) za komentiranje na tem portalu, komentarji pa so bili vidni tudi neprijavljenim uporabnikom internetnih storitev, ki so dostopali do tega spletnega portala. Obsojenka je na ta način svoj komentar - komunikacijo zavestno izpostavila javnosti oziroma vnaprej nedoločenemu krogu oseb, zato, še posebej ob upoštevanju same žaljive vsebine komentarja, obsojenkino pričakovanje zasebnosti na tej komunikaciji ni bilo upravičeno. Z objavo komentarja na javno dostopnem spletnem portalu se je obsojenka zavestno odpovedala svoji zasebnosti, zato tudi podatek o IP naslovu ni (več) užival varstva z vidika komunikacijske zasebnosti. Kot je Ustavno sodišče presodilo v odločbi Up-540/11-23 z dne 13. 2. 2014 tisto, kar oseba zavestno izpostavi javnosti, pa čeprav z domačega računalnika in iz zavetja svojega doma, ne more biti predmet varstva 37. člena Ustave. Stališče, da komunikacija na odprtem spletnem forumu ali na odprtem spletnem socialnem omrežju, kot to velja v obravnavani zadevi, ni komunikacija, na kateri lahko posameznik upravičeno pričakuje komunikacijsko zasebnost in zato ne sodi pod okrilje 37. člena Ustave, pa je sicer sprejeto tudi v ustavnopravni teoriji.(5)

10. Do kršitve ustavne pravice do komunikacijske zasebnosti v obravnavanem primeru glede na okoliščine, naravo in vsebino komunikacije ni prišlo, zato za pridobitev podatka o IP naslovu naprave, preko katere je bil oddan sporni komentar, odločba sodišča, ki jo sicer za posege v komunikacijsko zasebnost zahteva 37. člen Ustave, ni bila potrebna. S tem, ko je ponudnik spletnega portala „www.pomurec.com“ oškodovančevemu odvetniku posredoval podatek o IP naslovu, torej ni prekršil obsojenkine pravice do komunikacijske zasebnosti.

11. Zagovornik v zahtevi problematizira tudi upravičenost hrambe podatka o IP naslovu s strani ponudnika spletnega portala „www.pomurec.com“ ter neobstoj zakonske podlage za posredovanje podatka o IP naslovu oškodovančevemu odvetniku.

12. Vrhovno sodišče ne pritrjuje stališču zagovornika, da ponudnik spletnega portala „www.pomurec.com“ ni imel pravne podlage za hrambo podatka o IP naslovu obsojenke. Pravne podlage za obdelovanje osebnih podatkov v zasebnem sektorju določa 10. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). V skladu s prvim odstavkom tega člena se osebni podatki v zasebnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo osebnih podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon ali če je za obdelavo določenih osebnih podatkov podana osebna privolitev posameznika. Ne glede na prvi odstavek tega člena pa se lahko v zasebnem sektorju obdelujejo osebni podatki, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki (tretji odstavek 10. člena ZVOP-1). Po določbah tretjega odstavka 8. člena ZEPT, na katerega se v zahtevi sklicuje zagovornik, ponudnik storitev (informacijske družbe), kamor se uvršča tudi zadevni spletni portal, ni dolžan nadzirati ali hraniti podatkov, ki jih pošilja ali hrani, ali dejavno raziskovati okoliščin, nakazujočih na protipravnost podatkov, ki jih zagotavlja prejemnik storitve. Ponudnik storitev v skladu s citirano določbo torej ni dolžan hraniti podatkov o prejemnikih storitev, vendar to ne pomeni, da za obdelavo in s tem tudi hrambo podatkov (tudi podatkov o IP naslovu uporabnikov njegove spletne strani), nima pravne podlage. Da je hramba podatkov, ki se nanašajo na prejemnike storitev, s strani ponudnikov teh storitev dopustna, izhaja že iz naslednjega (četrtega) odstavka 8. člena ZEPT, na katerega se v zahtevi izrecno sklicuje zagovornik. Ta določa, da morajo ponudniki storitev vsem pristojnim organom na njihovo zahtevo najkasneje v roku treh dni od njenega prejema sporočiti podatke, na podlagi katerih je mogoče identificirati prejemnike njihove storitve (ime in priimek, naslov, firma, elektronski naslov). Navedene podatke morajo ponudniki storitev sporočiti zaradi odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj na podlagi odredbe sodišča, brez odredbe sodišča pa, če tako določa področni zakon. Iz navedenega izhaja zakonska dolžnost ponudnikov storitev, da pristojnim organom z namenom odkrivanja in preprečevanja kaznivih dejanj sporočijo podatke, na podlagi katerih je mogoče identificirati prejemnike njihovih storitev. Ponudnik spletnega portala „www.pomurec.com“ je torej v navedenih določbah imel pravno podlago za hrambo podatka o IP naslovu uporabnikov. Upravičenost do hrambe teh podatkov je mogoče utemeljiti ravno v namenih odkrivanja in preprečevanja kaznivih ravnanj, storjenih pri uporabi internetnih storitev, kot to velja tudi v (konkretnem) primeru objave žaljivega komentarja na spletnem forumu, kakor izrecno izhaja iz določbe četrtega odstavka 8. člena ZEPT. Razlaga, da ponudniki storitev sploh ne smejo hraniti podatkov o uporabnikih njihovih storitev, bi pomenila, da sta tretji in četrti odstavek 8. člena ZEPT v medsebojnem protislovju. Brez (predhodne) hrambe podatkov namreč tudi njihovo (kasnejše) posredovanje (pristojnim organom) že pojmovno ne bi bilo mogoče. Za kaj takšnega pa se tudi zagovornik v zahtevi ne zavzema, saj izrecno navaja, da bi portal „www.pomurec.com“ smel sporočiti podatek o obsojenkinem IP naslovu le pristojnim organom po določbah ZEPT, s čimer smiselno pritrjuje takšni razlagi določb glede upravičenosti hrambe podatkov o uporabnikih storitev spletnega portala.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je spletni portal „www.pomurec.com“ torej smel hraniti podatek o obsojenkinem IP naslovu, ki ga je po približno dveh mesecih od objave spornega komentarja nato posredoval oškodovančevemu odvetniku. Zagovornik se v zahtevi v zvezi s hrambo sicer sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, s katero je to razveljavilo posamezne določbe Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) in operaterjem iz 163. člena ZEKom-1 naložilo uničenje vseh podatkov, ki jih hranijo na podlagi izpodbijanih določb, vendar zagovornik z ničemer ne pojasni, v čem in kako naj bi ta odločitev vplivala na vprašanje upravičenosti hrambe podatka o IP naslovu v konkretnem primeru, ko ne gre za vprašanje upravičenosti hrambe podatkov s strani operaterjev komunikacijskega omrežja. Gre torej za povsem nekonkretizirane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče glede na načelo dispozitivnosti niti ne more preizkusiti oziroma se do njih opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

14. Kar pa se tiče samega posredovanja podatka o IP naslovu, je pritrditi zagovorniku obsojenke, da ponudnik spletnega portala po določbah 8. člena ZEPT ni imel izrecne podlage, da ta podatek sporoči oškodovančevemu odvetniku, saj odvetnika ne moremo uvrstiti pod pojem „pristojni organ“ iz četrtega odstavka 8. člena ZEPT, ki ponudnikom nalaga obveznost sporočanja podatkov o njihovih uporabnikih pristojnim organom zaradi preprečevanja in odkrivanja kaznivih dejanj. Kot je pojasnjeno že zgoraj, glede na to, da sporni komentar ni užival varstva iz 37. člena Ustave, sodna odredba za pridobitev podatka o IP naslovu ni bila potrebna. Za pridobitev tega podatka bi tako po ZKP zadoščala že zahteva policije kot pristojnega organa v smislu določb četrtega odstavka 8. člena ZEPT, utemeljena z obstojem razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Ponudnik spletnega portala „www.pomurec.com“ je s tem, ko je podatek o IP naslovu uporabnika njegovih storitev, za katerega se je kasneje izkazalo, da pripada obsojenki, sporočil oškodovančevemu odvetniku, prekršil citirano zakonsko določbo četrtega odstavka 8. člena ZEPT. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča kršitev te zakonske določbe, upoštevajoč vse relevantne okoliščine konkretnega primera, zlasti dejstvo, da za posredovanje podatka ni bila potrebna sodna odredba, ne more prevladati nad pravicami in interesi oškodovanca, v katere je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, ki po presoji Vrhovnega sodišča in concreto prevladajo nad težo in pomenom te kršitve. Do kršitve citirane zakonske določbe je v konkretnem primeru prišlo s strani zasebnika - ponudnika portala in ne s strani države. V tem primeru je po presoji Vrhovnega sodišča treba opraviti tehtanje med pomenom in resnostjo kršitve z vidika obsojenkinega položaja, na eni strani, in pravicami oškodovanca, v katere je bilo poseženo s kaznivim dejanjem, ter njegovemu interesu po učinkoviti zaščiti in varstvu lastnih pravic, na drugi strani.

15. Kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, se v primeru, ko je storjeno proti državnemu ali občinskemu ali pokrajinskemu organu ali proti uradni ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem njune službe v tem organu, preganja po uradni dolžnosti, pri čemer se pregon v skladu z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 začne na predlog oškodovanca. Gre za t.i. predlagalni delikt, kar pomeni, da je predlog oškodovanca (nujna) procesna predpostavka, da lahko državni tožilec sploh začne in (nato) vztraja pri kazenskem pregonu. Po prvem odstavku 52. člena ZKP je treba za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog, predlog podati v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Navedeni trimesečni subjektivni rok, ki se računa od dneva, ko oškodovanec (kumulativno) izve za kaznivo dejanje in storilca, je prekluziven in pri njegovi zamudi vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča. S potekom tega roka oškodovanec izgubi pravico do kazenskega pregona zoper storilca. Predlog za pregon se v skladu s prvim odstavkom 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 147. člena ZKP poda pri pristojnem državnem tožilcu.

16. V obravnavanem primeru so se očitki in vsebina žaljivega komentarja nanašali na delo župana Občine O., I. M. V skladu z zgoraj navedenimi določbami kazenskega zakona in ZKP je bil oškodovanec tisti, ki je moral podati ustrezen predlog za kazenski pregon. Temu namenu je služila tudi pridobitev podatka o IP naslovu avtorja komentarja, za katerega je oškodovančev odvetnik zaprosil ponudnika spletnega portala, nakar je na podlagi tega podatka z izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja dokazov dosegel razkritje identitete uporabnika naprave, s katere je bil poslan sporni komentar. Ker je iz pridobljenih podatkov izhajalo, da je uporabnica tega IP naslova obsojenka, je zoper njo nato podal predlog za pregon na Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti. Oškodovancu je torej šele pridobitev podatka o IP naslovu in nato razkritje identitete uporabnika naprave omogočilo vložitev predloga za začetek pregona zoper obsojenko.

17. Z žaljivim komentarjem, objavljenim na spletnem portalu, je obsojenka posegla v ustavne pravice oškodovanca, zlasti v pravico do osebnega dostojanstva, duševno celovitost ter čast in dobro ime. V skladu s 34. členom Ustave ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva, 35. člen Ustave pa zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Oškodovanec je po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru, ko so obstajali razlogi za sum, da je bilo na njegovo škodo storjeno kaznivo dejanje, imel upravičen interes, da pridobi podatke, potrebne za identifikacijo osebe, ki je s kaznivim dejanjem posegla v njegove pravne dobrine, in da nato s podajo predloga za pregon v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZKP, ki je (bil) v tem primeru procesna predpostavka za uvedbo postopka, zaščiti in zavaruje svoje pravice znotraj kazenskega postopka.(6) Učinkovita zaščita in varstvo oškodovančevih ustavnih pravic in njegov interes, da se identificira osebo, ki je posegla v njegove pravno zavarovane dobrine, v (konkretnem) primeru, ko je začetek kazenskega pregona odvisen od tega, ali bo oškodovanec podal predlog, pretehta nad pomenom in težo kršitve določbe ZEPT, ki izvira iz ravnanja ponudnika spletnega portala „www.pomurec.com“, ki po določbi četrtega odstavka 8. člena ZEPT resda ni imel podlage za posredovanje podatka oškodovančevemu odvetniku. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšno ravnanje ponudnika spletnega portala, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, manjšega pomena in teže v primerjavi s ciljem in interesom oškodovanca, da izve za identiteto storilca, ki je posegel v njegove ustavne pravice, saj je bilo na njem, da poda ustrezen predlog za pregon storilca, podatek o IP naslovu pa je bil zanj neobhodno potreben na poti do identifikacije storilca. Pri tehtanju je Vrhovno sodišče dalo prednost varovanju ustavnih pravic oškodovanca, v katere je bilo poseženo z ravnanjem obsojenke, in s tem povezani pravici do učinkovite zaščite njegovih pravic in pravnega položaja v kazenskem postopku. Kot bistveno pri presoji teže in pomena kršitve je Vrhovno sodišče pri tem upoštevalo, da s posredovanjem podatka o IP naslovu v konkretnem primeru ni prišlo do s strani zagovornika zatrjevane kršitve obsojenkine pravice do komunikacijske zasebnosti, saj ta podatek ni užival varstva iz 37. člena Ustave in zato zanj sodna odredba ni bila potrebna. Prav tako je upoštevalo tudi, da IP naslov kot (tehnični) podatek, izražen v nekajmestni številki, sam po sebi (niti) še ni omogočal identifikacije obsojenke, pač pa je bila ta razkrita šele z dodatnimi informacijami, s katerimi je razpolagal operater spletnega omrežja. Do podatka o identiteti uporabnika tega IP naslova (obsojenke) pa je oškodovanec prišel šele preko sodne odredbe Okrajnega sodišča v Lendavi.

18. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP glede na vse navedeno ni podana, saj izpis spletne pošte portala „www.pomurec.com“ o IP številki in na njegovi podlagi pridobljeni dokazi po presoji Vrhovnega sodišča niso nedovoljeni dokazi, na katere se sodba ne bi smela opirati.

19. Z navedbami, da v konkretnem primeru ni podano kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, češ da se komentar ne nanaša na delo odranskega župana, pač pa na dejanja, ki jih je oškodovanec storil kot fizična oseba, zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa sta sodišči prve (točki 6 in 24 obrazložitve) in druge stopnje (točka 8 obrazložitve) navedli razumne razloge, zakaj ocenjujeta, da oškodovanec v spornem komentarju ni bil napaden kot fizična oseba, pač pa kot uradna oseba. Zatrjevana kršitev, ker naj obtožnice ne bi smel zastopati državni tožilec, zato ni podana.

20. Po oceni zagovornika naj bi bila podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker naj sodišči ne bi upoštevali, da je šlo v obravnavanem primeru za resno kritiko dela župana, ki je kot javna oseba dolžan trpeti večjo kritiko, dejanje pa ni bilo storjeno z namenom zaničevanja. Po zagovornikovi oceni naj bi torej v konkretnem primeru obstajale okoliščine, ki v skladu s tretjim odstavkom 158. člena KZ-1 izključujejo protipravnost. Zagovornik s tem po vsebini ne uveljavlja zatrjevanega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pač pa nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s čimer pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspeti. Obramba se pred prvostopenjskim sodiščem ni sklicevala, da naj bi šlo pri objavi komentarja za resno kritiko in da pri podaji komentarja obsojenka ni imela zaničevalnega namena. Pritrditi je stališču sodišča druge stopnje, da bi se morala obsojenka pred sodiščem prve stopnje sklicevati na to, da je bil komentar podan kot resna kritika, v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ker pa se obsojenka na to ni sklicevala, sodišče prve stopnje tega niti ni moglo ugotoviti. Kdaj je izključena protipravnost po tretjem odstavku 158. člena KZ-1, namreč ugotavlja sodišče, če se storilec sklicuje na eno od v citirani določbi navedenih okoliščin, ki ob odsotnosti zaničevalnega namena izključuje protipravnost (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 27/2003 z dne 3. 7. 2003).

C.

21. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

22. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenke, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

----

(1) G. Klemenčič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 531.

(2) Gl. prav tam, str. 537, 538.

(3) Odločba Ustavnega sodišča Up-540/11-23 z dne 13. 2. 2014.

(4) G. Klemenčič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 538.

(5) Gl. prav tam, str. 547.

(6) V sodbi K.U. proti Finski z dne 2. 12. 2008 je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) presodilo, da je Finska odgovorna zaradi kršitve 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, z utemeljitvijo, da država, ki ne zagotovi možnosti za ugotovitev identitete osebe, ki je z uporabo internetnih storitev posegla v zasebno in družinsko življenje posameznika, tudi v primerih, ko je pregon storilca v rokah prizadetega posameznika in ne države, ne zagotavlja učinkovitega pravnega sredstva. Kot je ESČP poudarilo v tej zadevi, tako javni interes kot potreba po zaščiti interesov žrtve zahtevata dostopnost ustreznega sredstva, ki omogoča identifikacijo dejanskega storilca in možnost uvedbe sodnega postopka zoper njega.

Datum zadnje spremembe:

02.02.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 139/2007
• VSL Sklep V Kp 27797/2017
• VSL Sklep V Kp 23043/2018