VSRS Sklep I Up 328/2016

Jedro

Ker izrek ukrepa, ki ga je sodišče prve stopnje izreklo nasprotni stranki kot ponudniku storitev informacijske družbe, od nje terja zgolj to, da omeji dostop do spletne strani, na kateri se prirejajo nedovoljene igre na srečo, so njene navedbe, da gre za ukrep, ki bo prekomerno prizadel zavezanca, ki prireja nedovoljene igre na srečo, ker mu bo dejansko zasegel spletno domeno v Republiki Sloveniji, vključno z onemogočenjem dostave spletne pošte na njegov spletni naslov, rezultat napačnega razumevanja vsebine izreka in s tem brezpredmetne. Poleg tega s temi navedbami nasprotna stranka ne varuje svojega, temveč interes zavezanca iz odločbe o prepovedi, torej tuj interes. Kot je Vrhovno sodišče odločilo že v zadevi I Up 54/2012 z dne 16. 2. 2012 pa ponudnik storitev informacijske družbe te pravice nima oziroma s takšnimi navedbami ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Nasprotna stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu Finančne uprave Republike Slovenje, ki je po 107. členu Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS) pristojna za nadzor nad prirejanjem iger na srečo (v nadaljevanju nadzorni organ) tako, da je nasprotni stranki, ki je ponudnik storitev informacijske družbe, odredilo: I. da mora v roku 15 dni od pravnomočnosti tega sklepa omejiti dostop do spletne strani X., in sicer s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima ponudnik storitev informacijske družbe v lasti ali v upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova X. v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani Y.; II. da mora v roku 8 dni po omejitvi dostopa do spletne strani predlagatelju poslati poročilo o izvedbi naloženega ukrepa z navedbo imen in IP naslovov DNS strežnikov, na katerih je nasprotna stranka izvršila naloženi ukrep preusmeritve.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je nadzorni organ na podlagi četrtega odstavka 107. člena ZIS družbi A. dne 9. 8. 2016 izdal odločbo, ki je postala pravnomočna 2. 9. 2016, s katero ji je prepovedal prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji. Igre na srečo je navedena družba prirejala prek spletne strani X. oziroma www.X., ne da bi za to imela dovoljenje oziroma koncesijo vlade, kar je po 3a. členu ZIS pogoj za izvajanje spletnih iger na srečo v Republiki Sloveniji. Ker družba odločbe ni izvršila sama, je nadzorni organ na podlagi 107a. člena ZIS sodišču prve stopnje predlagal sprejetje ukrepa z zgoraj navedeno vsebino, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo. Po oceni sodišča prve stopnje je predlagani ukrep nujno potreben, način izvršitve za nasprotno stranko pa najmanj obremenjujoč in ima najmanj stranskih učnikov. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi, da nasprotna stranka v odgovoru na predlog nadzornega organa ni navedla, da ukrepa tehnično ni mogoče izvesti ali da bi bil zanjo kak drug ukrep manj obremenjujoč ali z manj stranskimi učinki. Njene navedbe, da bo z izvršitvijo predlaganega ukrepa moten tudi promet elektronske pošte za vse naslove oblike naslov@X. ter da bodo morebitno uničeni katerikoli drugi zapisi za X. za uporabnika DNS strežnikov omrežja nasprotne stranke, je zavrnilo kot pavšalne in hipotetične, s katerimi ni izkazala okoliščin, zaradi katerih ji ne bi bilo mogoče naložiti predlaganega ukrepa.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje je nasprotna stranka vložila pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da preusmeritev spletnega naslova X., ki je določena z izpodbijanim sklepom, ne bo preusmerila le prometa do spletne strani, temveč tudi onemogočila dostavo elektronske pošte na ta naslov ter uničila katerekoli druge zapise namenjene X. za uporabnike DNS strežnikov omrežja nasprotne stranke. Z izvršitvijo ukrepa torej ne bo omejila le prirejanja iger na sreč, ampak tudi vso ostalo komunikacijo, kar pomeni, da bo ukrep dejansko zasegel spletno domeno v Republiki Sloveniji. Ukrep po njenem mnenju bistveno presega okvir 107a. člena ZIS, ki dopušča le omejitev dostopa do internetne strani www.X.. Ukrep je nezakonit tudi zato, ker časovno ni omejen, medtem ko veljavnost domene je. Če po poteku registracije sporne domene zavezanec ne bo podaljšal registracije, se bo domena izbrisala, nato pa jo bo lahko registriral kdorkoli. V takem primeru bi ukrep prizadel pravice subjektov, ki sploh niso zavezanci iz odločbe o prepovedi. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, predlagatelju ukrepa pa naloži povračilo stroškov postopka.

4. V odgovoru na pritožbo nadzorni organ prereka navedbe, da je s svojim predlogom presegel zakonske možnosti iz 107a. člena ZIS, saj je v predlogu jasno navedeno, da naj se omeji in preusmeri spletna stran X.. Pritožnik zato neutemeljeno prikazuje izrečeni ukrep kot ukrep za preusmeritev vsega prometa za naslov X.. Sama tehnična izvedba omejitve je prepuščena ponudniku storitev informacijske družbe. Navaja, da ni štel za potrebno, da v predlogu navede tudi privzeti naziv spletnega strežnika (www), do katerega se naj omeji dostop.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZIS v 107a. členu določa, da lahko sodišče, če zavezanec iz odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo te ne izvrši, ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, prek katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade (prvi odstavek); v predlogu nadzornega organa mora biti ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti določen obseg omejitve in način njene izvršitve (tretji odstavek); omejitev dostopa do spletnih strani se lahko izvrši le v obsegu, ki je nujno potreben za izvršitev odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo, in na način, ki je najmanj obremenjujoč za ponudnika storitev informacijske družbe (četrti odstavek).

7. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da 107a. člen ZIS dopušča zgolj omejitev dostopa do spletnih strani, prek katerih se prirejajo nedovoljene spletne igre na srečo, ne pa tudi drugih omejitev, kot je npr. omejitev dostopa do spletne pošte zavezanca. Takšna razlaga izhaja iz besedila navedene določbe, ekstenzivno razlago besedila določbe, po kateri bi bile dopustne tudi druge omejitve uporabe interneta, pa je treba po mnenju Vrhovnega sodišča zavrniti že zato, ker je svoboda interneta izraz svobode izražanja, ki je ustavno zagotovljena pravica (39. člen Ustave), zato mora biti vsakršen poseg vanjo izrecno določen z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave).

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da nadzorni organ vsebino 107a. člena ZIS razume na enak način kot pritožnik, torej tako, da dopušča zgolj omejitev dostopa do spletne strani zavezanca, ki ne upošteva odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo. Glede na navedeno v obravnavanem primeru med strankama ni sporna razlaga 107a. člena ZIS, temveč to, ali je izrek sodišča prve stopnje skladen z navedeno določbo. Medtem ko pritožnik meni, da mu izrek nalaga, da popolnoma onemogoči spletni naslov X., torej omeji tako dostop do spletne strani kot tudi do elektronske pošte s tem spletnim naslovom, nadzorni organ nasprotno meni, da izrek nalaga le omejitev dostopa do spletne strani zavezanca. Gre torej za različno razumevanje vsebine izreka sodišča prve stopnje.

9. Nerazumljivost izreka je v 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) opredeljena kot absolutno bistvena kršitev določb postopka, na te pa mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, kot izhaja iz drugega odstavka 350. člena in prvega odstavka 366. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Vrhovno sodišče se zato opredeljuje tudi do tega vprašanja, kljub temu, da pritožnik s pritožbo izrecno uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialna prava.

10. Po oceni Vrhovnega sodišče besedilo spornega izreka jasno zahteva od nasprotne stranke, da izvede zgolj omejitev dostopa do spletne strani zavezanca, ne pa tudi kakšnih drugih omejitev. Četudi Vrhovno sodišče sprejema navedbe nasprotne stranke, ki nedvomno poseduje strokovno znanje s področja interneta, da je med omejitvijo spletnega naslova X. in omejitvijo spletne strani www.X. bistvena razlika, obenem ugotavlja, da nasprotna stranka tudi jasno ločuje med pojmoma spletna stran in elektronska pošta, zato mora biti tudi njej jasno, da se ukrep, ki izrecno govori o omejitvi dostopa do spletne strani, ne more nanašati tudi na omejitev dostopa do spletne pošte oziroma drugega spletnega prometa. Da bi takšno razumevanje izreka morala deliti tudi nasprotna stranka, izhaja končno tudi iz tega, da ji izrek nalaga, da iskalca spletne strani zavezanca iz odločbe o prepovedi preusmeri na spletno stran nadzornega organa. Elektronske pošte po njenih lastnih navedbah ni mogoče preusmeriti na drugo spletno stran, ampak se z omejitvijo njenega spletnega naslova prepreči oziroma zavrne njena dostava, kar dodatno potrjuje razlago, da ji ukrep nalaga le omejitev dostopa do spletne strani. Vrhovno sodišče zaključuje, da je izrek jasen in razumljiv, zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Ker izrek ukrepa, ki ga je sodišče prve stopnje izreklo nasprotni stranki kot ponudniku storitev informacijske družbe, od nje terja zgolj to, da omeji dostop do spletne strani, na kateri se prirejajo nedovoljene igre na srečo, so njene navedbe, da gre za ukrep, ki bo prekomerno prizadel zavezanca, ki prireja nedovoljene igre na srečo, ker mu bo dejansko zasegel spletno domeno v Republiki Sloveniji, vključno z onemogočenjem dostave spletne pošte na njegov spletni naslov, rezultat napačnega razumevanja vsebine izreka in s tem brezpredmetne. Poleg tega s temi navedbami nasprotna stranka ne varuje svojega, temveč interes zavezanca iz odločbe o prepovedi, torej tuj interes. Kot je Vrhovno sodišče odločilo že v zadevi I Up 54/2012 z dne 16. 2. 2012 pa ponudnik storitev informacijske družbe te pravice nima oziroma s takšnimi navedbami ne more uspeti. Iz podobnih razlogov Vrhovno sodišče kot neupoštevne zavrača tudi navedbe o časovni neomejenosti ukrepa, ki bi potencialno prizadela morebitne nove lastnike spletnega naslova, ki niso zavezanci iz odločbe o prepovedi. Tudi s temi ne varuje svojega, temveč tuj interes.

12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

18.01.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 1530/2018-4
• UPRS Sklep I U 1077/2019-7
• UPRS Sklep I U 2204/2017-5