VSRS Sodba in Sklep VIII Ips 153/2016

Jedro

Ob ugotovitvi nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas pride do transformacije te pogodbe, in sicer tako, da sodišče prizna obstoj tiste pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jo je imel delavec (nazadnje) sklenjeno.

Delavec ima pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno.

Če je kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi tožnica dejansko opravljala drugo, zahtevnejše delo, ji pravic, ki izhajajo iz tega delovnega mesta samo zato, ker ni bila imenovana v naziv, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, ni mogoče odreči.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu druge alineje I. točke izreka (glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za priznanje pravic, vezanih na delovno mesto višji svetovalec, od 13. 5. 2013 dalje) in III. točki izreka (stroški postopka) razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo (pravilno: razveljavilo) sklepa tožene stranke z dne 25. 7. 2013 in 16. 10. 2013, s katerima je odločila o tožničini zahtevi za odpravo kršitve v zvezi z izstavitvijo pogodbe o zaposlitvi, ugotovilo, da ima tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 6. 12. 2006 dalje, da je od 13. 5. 2013 zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec za nedoločen čas ter ji priznalo vse pravice, vezane na to delovno mesto od tedaj dalje. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izstavi pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višji svetovalec in jo imenuje v naziv višji svetovalec III. Kar je tožnica zahtevala več (imenovanje v naziv višji svetovalec I), je zavrnilo. Ugotovilo je, da je imela tožnica od 6. 2. 2006 dalje sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas in več aneksov, s katerimi se je podaljševala veljavnost pogodb o zaposlitvi na delovnem mestu svetovalec. Presodilo je, da so bile te pogodbe sklenjene v nasprotju z zakonom, zato je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, saj tožnica dejansko ni delala na projektu Tehnična pomoč in v pogodbah o zaposlitvi navedeni razlog ni obstajal. Tožnici je priznalo pravice in toženi stranki naložilo izstavitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec, ker je na tem delovnem mestu tudi dejansko delala. Priznalo ji je tudi pravico do imenovanja v naziv višji svetovalec III (in ne I, kot je zahtevala) z obrazložitvijo, da se uradnik vedno imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu. Tožnica doslej ni imela pravic višjega svetovalca, pač pa svetovalca.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na imenovanje v naziv višji svetovalec III. Presodilo je, da tožena stranka tožnice ni imenovala v naziv in da sodišče v delovnem sporu tega ne more nadomestiti. Posledično je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je od 13. 5. 2013 zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec za nedoločen čas, za priznanje vseh pravic, vezanih na to delovno mesto in za izstavitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, ker je imenovanje v naziv eden od pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 8/2016 z dne 9. 3. 2016 revizijo dopustilo glede pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da tožnica nima pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu višji svetovalec, ker še ni imenovana v naziv.

4. Tožnica je vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je imela od 6. 12. 2006 formalno res sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec, da ni bila imenovana v naziv in da je imela priznane tudi vse pravice za delovno mesto svetovalec. Vse to pa zato, ker je bila zaposlena le za določen čas in ji drugačnih pravic po zakonu ni bilo mogoče priznati. Vendar pa je dejansko ves čas delala kot višji svetovalec; za to delovno mesto je izpolnjevala vse pogoje. Delo višjega svetovalca je lahko opravljala na podlagi prvega odstavka 73. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) niso pa ji bile priznane pravice po dejanskem delu, ker je bila zaposlena za določen čas. Ne strinja se tudi z razlago, da sodišče ni pristojno za imenovanje v naziv, ker naj bi to lahko storil le delodajalec. Od njega je to zahtevala, vendar je zahtevo zavrnil, zato meni, da to lahko stori sodišče. Uveljavljala je varstvo pravic po 24. členu ZJU, zato o njenem zahtevku kot pristojno odloča delovno sodišče. Meni, da sklep (oziroma odločba) o imenovanju v naziv ni upravna odločba.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Dopuščena je bila glede pravilne uporabe materialnega prava, in sicer glede pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da tožnica nima pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu višji svetovalec, ker še ni imenovana v naziv. Zato revizijskih navedb, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in odločitev o zavrženju dela tožbe, ni mogoče upoštevati.

7. Kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je tožena stranka s tožnico nezakonito sklenila več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, zato se šteje, da ima od 6. 12. 2006 dalje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pogodbe o zaposlitvi so bile sklenjene za delovno mesto svetovalec. Ker so bile sklenjene za določen čas, tožnica ni bila imenovana v naziv, so ji pa bile v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZJU priznane pravice najprej glede na uradniški naziv svetovalec III, nato svetovalec II in nazadnje svetovalec I. Po prvem odstavku 73. člena ZJU se namreč za pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo pravice in obveznosti javnih uslužbencev, ki sklenejo delovno razmerje za nedoločen čas. Razlika je le v tem, da javni uslužbenci, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas, niso imenovani v naziv, ampak se v pogodbi o zaposlitvi določi, glede na kateri uradniški naziv se določijo pravice oziroma dolžnosti javnega uslužbenca.

8. Revizija neutemeljeno nasprotuje materialnopravni presoji sodišča druge stopnje glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev, da je tožnica od 13. 5. 2013 dalje zaposlena na delovnem mestu višji svetovalec za nedoločen čas. Sodišče druge stopnje je ta del zahtevka utemeljeno zavrnilo. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer za delovno mesto svetovalec. Niti transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti to, da naj bi v tem času dejansko opravljala delo drugega delovnega mesta, tega dejstva ne spremeni. Ob ugotovitvi nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas pride do transformacije te pogodbe, in sicer tako, da sodišče prizna obstoj tiste pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki jo je imel delavec (nazadnje) sklenjeno.

9. Posledično je utemeljeno zavrnjen tudi zahtevek za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji svetovalec. Izstavitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi 17. člena ZDR-1 (ki se v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZJU za vprašanja, ki jih ZJU ne ureja, uporablja tudi za delovna razmerja javnih uslužbencev) ima delavec pravico zahtevati, če pisna pogodba ni sklenjena in se opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Sodno varstvo za izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe ni predvideno. To sicer ne pomeni, da formalna ureditev dejanskega statusa javnega uslužbenca ni možna. Javnega uslužbenca je na primer mogoče, če so za to podani pogoji, premestiti na drugo delovno mesto na podlagi 147. člena ZJU (s soglasjem ali brez), vendar se tudi v tem primeru, razen, če gre za premestitev k drugemu delodajalcu, nova pogodba o zaposlitvi ne sklene, ampak se to uredi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, če gre za premestitev s soglasjem (151. člen ZJU) ali s sklepom, če gre za premestitev brez soglasja (152. a člen ZJU). Postopek premestitve je prepuščen delodajalcu, ki je dolžan v skladu s drugim odstavkom 16. člena ZJU poskrbeti, da se pravice in obveznosti javnega uslužbenca iz delovnega razmerja določijo s pogodbo o zaposlitvi, če zakon ne določa drugače (1).

10. Glede vprašanja, ali je tožnica upravičena do pravic, ki so vezane na delovno mesto višji svetovalec, pa je materialno pravo zmotno uporabljeno.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica najmanj od 13. 5. 2013 dalje dejansko opravljala naloge višjega svetovalca in ji je zato od tega datuma dalje priznalo vse pravice, izhajajoče iz tega delovnega mesta. Sodišče druge stopnje se s takšno presojo ni strinjalo, češ da tožnica nima pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu višji svetovalec, ker ni bila imenovana v naziv.

12. Če je kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi tožnica dejansko opravljala drugo, zahtevnejše delo, ji pravic, ki izhajajo iz tega delovnega mesta samo zato, ker ni bila imenovana v naziv, ki je pogoj za opravljanje dela na tem delovnem mestu, ni mogoče odreči. Tudi v primeru delovnega razmerja za določen čas delavec (ki že po zakonu prav zato ne more biti imenovan v naziv) lahko uveljavlja pravice glede na dejansko opravljeno delo, saj pravica do plačila po dejanskem delu ni odvisna od tega, ali je delovno razmerje sklenjeno za določen ali nedoločen čas. Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 306/2009 z dne 19. 4. 2011 zavzelo stališče, da mora delodajalec, ki je delavcu - javnemu uslužbencu - odredil delo na delovnem mestu, kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za drugo delovno mesto, za opravljeno delo zagotoviti pravice, ki jih za to odrejeno in opravljeno delo določajo zakon, podzakonski akt oziroma kolektivna pogodba, in to celo v primeru, ko delavec za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe (2). Če torej drži, da je tožnica dejansko opravljala delo višjega svetovalca, lahko za ves čas opravljanja takega dela uveljavlja pravice, ki so vezane na to delovno mesto, čeprav ni bila imenovana v naziv. Tudi pravice za delovno mesto svetovalca so ji bile zagotovljene, čeprav ni bila imenovana v naziv, torej ni ovire za priznanje pravic po dejanskem delu ne glede na to, da ni bila imenovana v naziv.

13. Na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, je zato mogoče odgovoriti, da neimenovanje v naziv samo po sebi ne pomeni, da tožnica nima pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu višji svetovalec, še manj pa, da zato ni upravičena do pravic po dejanskem delu.

14. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje preuranjeno zavrnilo zahtevek za priznanje pravic, ki so vezane na delovno mesto višji svetovalec od 13. 5. 2013. Utemeljenost zahtevka je odvisna od tega, ali je tožnica od 13. 5. 2013 dejansko opravljala to delo. Ker je sodišče druge stopnje izhajalo iz zmotne materialnopravne presoje, da tožnica ni upravičena do pravic, ki izhajajo iz delovnega mesta višji svetovalec, ker ni imenovana v naziv, se do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke (ki se nanašajo na nasprotovanje ugotovitvi, da je delo višjega svetovalca opravljala), ni opredelilo.

15. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v delu druge alineje I. točke izreka in stroškovnem delu (III. točka izreka), v ostalem pa je revizijo zavrnilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje upoštevaje gornja izhodišča odgovoriti tudi na ostale pritožbene navedbe in se zlasti opredeliti do ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica od 13. 5. 2013 dejansko opravljala delo delovnega mesta višji svetovalec. Šele potem bo lahko odločilo tudi o pravicah, ki so vezane na to delovno mesto.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

----

(1) Na primer v primeru premestitve z aneksom ali sklepom.

(2) Podobno tudi v zadevi VIII Ips 123/2016 z dne 30. 8. 2016.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 1033/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 342/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 915/2015