VSRS Sodba VIII Ips 137/2016

Jedro

Soglasje k opravljanju popoldanske dejavnosti je enostranska izjava volje, ki bi morala biti izrecno preklicana, da bi prenehala veljati. Izjava o prenehanju premoženjskih ali nepremoženjskih zahtevkov iz prve pogodbe o zaposlitvi že gramatikalno in logično tudi ne pomeni in ne more pomeniti preklica izjave o soglasju k popoldanskemu s.p.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 919,88 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 13. 3. 2014 nezakonita in da mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, temveč še traja. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika prijaviti v ustrezna zavarovanja, mu obračunati bruto nadomestilo plače in plačati zanj vse davke in prispevke ter mu izplačati neto nadomestilo plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje, ko je bil tožnik zaposlen drugje, pa je toženki naložilo obračun bruto razlike v plači, od katere mora toženka plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto razliko v plači.

2. Tožnik se je pri toženki zaposlil kot direktor podružnice v Kranju oziroma Ljubljani po pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 12. 2012, po kateri je delo nastopil dne 1. 2. 2013. Dne 14. 6. 2013 je s toženko podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto analitika v bonitetni službi hranilnice, po kateri je delo nastopil 17. 6. 2013. Toženka mu je to pogodbo izredno odpovedala dne 13. 3. 2014. Tožniku je očitala, da je kršil pogodbo o zaposlitvi s tem, da je brez soglasja delodajalca opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik, kar je naklepna hujša kršitev delovnih obveznosti. Sodišče je ugotovilo, da je direktor uprave toženke tožniku dne 22. 1. 2013, to je pred nastopom dela po prvi pogodbi o zaposlitvi, podal soglasje za opravljanje dejavnosti trženja in prodaje domačih pridelkov v okviru popoldanskega s.p. in da zato ne drži očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Soglasje je bilo časovno neomejeno in nevezano na konkretno pogodbo o zaposlitvi, ampak je bilo podano v zvezi z zaposlitvijo, ne glede na kasnejšo spremembo delovnega mesta in je zato veljalo tudi za čas naslednjih zaposlitev. Toženka je sicer širila razloge, ki naj bi utemeljevali tožnikovo odpoved z njegovim slabim delom, neaktivnostjo ter nezbranostjo in nezainteresiranosti, vendar je tudi direktor uprave toženke izpovedal, da tožniku odpoved ni bila podana iz razloga, ker ne bi opravičil pričakovanj v zvezi z njegovim delom (1). Zato je po mnenju prvostopenjskega sodišča argumentacija toženke v zvezi s tožnikovim slabim delom za odločitev v tem sporu nepomembna. Tudi sicer toženki ni uspelo dokazati, kaj konkretno naj bi tožnik med službenim časom opravljal za svoj s.p., saj razen pogostih telefonskih klicev, za katere je tožnik pojasnil, da so bili v zvezi z novorojenčkom, drugih trditev ali ustreznih dokaznih predlogov ni podala.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka. Sodišču druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj obstaja nasprotje med listinami in ugotovitvami iz sodbe. Protispisna je ugotovitev, da je imel tožnik v času veljavnosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dejavnosti v okviru s.p. soglasje toženke, saj je soglasje z dne 22. 1. 2013, dano k predhodni pogodbi o zaposlitvi št. 90, prenehalo s sklenitvijo nove pogodbe št. 142, iz določila te pa jasno izhaja, da z dnem podpisa te med strankama prenehajo vsi premoženjski in nepremoženjski zahtevki, torej tudi soglasje. V zvezi s tem revizija očita še zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 97/07 in nadalj.), ki govori o uporabi določil in razlagi spornih določil pogodb. Protispisnost ugotovitve, da je imel tožnik soglasje za opravljanje dejavnosti, je tudi v tem, da so dejavnosti, ki jih je imel tožnik kot s.p. registrirane in izhajajo iz izpisa AJPES, širše kot tiste, ki izhajajo iz soglasja, poleg tega pa je imel tožnik soglasje le za popoldanski s.p., izkazalo pa se je, da ima celodnevni s.p. Revizijski očitek protispisnosti se nanaša tudi na ugotovitev sodišča o tem, da toženka ni uspela dokazati, da je tožnik opravljal s.p., saj to izhaja iz listin v spisu, in sicer iz izpiskov TRR, iz katerih so razvidni prilivi, iz zapisnika o izpovedbah prič C. C. in B. B., ki sta izpovedali o pogostih telefonskih pogovorih, na opravljanje dejavnosti pa kaže tudi tožnikova nezainteresiranost in neučinkovitost v službi. Revizija sodiščema druge in prve stopnje očita še kršitev 286. člena ZPP, ker sta v zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku, ki govori o izplačilu razlike plače v času, ko je bil tožnik zaposlen drugje, upoštevali dejstva, ki jih je tožnik navedel prepozno.

5. Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da so nedopustne revizijske navedbe o tem, da je imel soglasje za opravljanje dejavnosti v okviru popoldanskega s.p., pa še to le za trženje kmetijskih pridelkov, dejansko pa je opravljal širšo dejavnost v okviru celodnevnega s.p., s čimer je prekoračil tudi sicer neveljavno soglasje, saj takšne navedbe izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje. V zvezi z očitkom protispisnosti glede ugotovitve, da toženka ni uspela dokazati, da bi dejavnost opravljal v službenem času, navaja, da zaslišane priče niso slišale vsebine očitanih telefonskih pogovorov, priče, ki naj bi to slišala, pa toženka ni predlagala in tako ni uspela dokazati svojih trditev. Revizijski očitek o tem, da so bile tožnikove navedbe v zvezi z obračunom in izplačilom razlike plač za obdobje, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, prepozne, je nekonkretiziran in neutemeljen. Tudi sicer toženka nima pravnega interesa v zvezi z zatrjevano kršitvijo, saj je bilo takšno zmanjšanje tožbenega zahtevka toženki v korist.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na ugotovitev sodišča, da je imel tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi veljavno soglasje za opravljanje dejavnosti v okviru popoldanskega s.p., saj naj to ne bi izhajalo iz listin. Prav tako naj bi kršitev določb pravdnega postopka pomenila ugotovitev, da toženka ni uspela dokazati, da je tožnik v spornem času opravljal dejavnost, saj naj bi iz listin izhajalo ravno nasprotno. Zadnji revizijski očitek se nanaša na kršitev 286. člena ZPP, ki naj bi ga nižji sodišči storili s tem, ko sta upoštevali tožnikove prepozne navedbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu.

9. Protispisnost je podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino teh dokumentov napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačen dokazni pomen). V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitana kršitev t. i. protispisnost ni podana, saj očitanih nasprotij med obrazložitvijo sodbe in vsebino listin ni. Sodišči druge in prve stopnje nista napačno povzemali listin v spisu, temveč sta na podlagi pravilnih povzetkov naredili dokazno oceno, s katero pa se revident očitno ne strinja in jo zato izpodbija z revizijo. To ni dopustno, saj je rezultat dokazne ocene ugotovljeno dejansko stanje. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP pa očitek zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopusten razlog za revizijo.

11. Neutemeljen je očitek, da je ugotovitev, da je imel tožnik soglasje za opravljanje popoldanske dejavnosti, protispisna. Sodišče je namreč ugotovilo, da je predsednik uprave toženke tožniku soglasje za opravljanje dejavnosti podal 22. 1. 2013 in je veljalo tudi po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi št. 142. Na ugotovitev, da je imel soglasje, ne more vplivati niti to, da je imel tožnik registriranih več dejavnosti kot le tisto, za katero je bilo podano soglasje. Toženka bi morala to, da je opravljal širši krog dejavnosti in ne samo trženja kmetijskih pridelkov, za kar mu je bilo sicer dano soglasje, dokazati. Tudi v zvezi s soglasjem za opravljanje dejavnosti celodnevnega s.p. je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnik opravljal dejavnost v okviru popoldanskega s.p., kot to izhaja iz soglasja in kot je izpovedal sam tožnik, toženka pa tega dejstva na prvi stopnji ni prerekala. Ne drži revizijska navedba, da AJPES ne dopušča registracije popoldanskega s.p. in da iz tega izhaja, da je imel tožnik registriran celodnevni s.p. Registracija različnih oblik s.p. je možna, res pa je, da oblika iz izpisa AJPES ni razvidna. Toženka bi morala na prvi stopnji prerekati tožnikove navedbe o tem, da dejavnost opravlja v okviru popoldanskega s.p. in ponuditi dokaze za svoje trditve o celodnevnem s.p., česar pa ni storila. Treba je dodati, da iz odpovedi niti ne izhaja očitek nezakonitosti tožnikovega ravnanja prav v zvezi s celodnevnim (namesto popoldanskim) s.p. ali ožjim oziroma širšim opravljanjem dejavnosti.

12. Neutemeljen je očitek, da je ugotovitev, da toženka ni uspela dokazati, da je tožnik v službenem času opravljal s.p., protispisna. Sodišče prve stopnje je namreč to ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je v obrazložitvi tudi pravilno povzelo. Očitanega nasprotja med listinami oziroma zapisniki in povzetkom v obrazložitvi ni. Tudi v tem delu revizijske navedbe dejansko pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2). Poleg tega pa toženka v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sploh ne očita, da naj bi v službenem času opravljal dejavnost s.p.

13. Neutemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi ga sodišči nižje stopnje zagrešili s tem, ko sta napačno tolmačili določilo pogodbe o tem, da s podpisom med strankama prenehajo vsi premoženjski in nepremoženjski zahtevki. Sodišči sta obrazložili, da določilo 31. člena pogodbe št. 142 z dne 14. 6. 2013 - da z dnem uveljavitve te pogodbe preneha veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 1. 2. 2013, in da s podpisom te pogodbe delavec izrecno izjavlja, da nima proti delodajalcu iz naslova do sedaj veljavne pogodbe o zaposlitvi nikakršnih premoženjskih ali nepremoženjskih zahtevkov - ne pomeni, da je soglasje z dne 22. 1. 2013 prenehalo veljati. Dano soglasje bi morala toženka izrecno preklicati. Sodišče prve stopnje, ki mu je drugostopenjsko v celoti sledilo, je navedlo še, da soglasje ni časovno omejeno in ni vezano na konkretno pogodbo o zaposlitvi, ampak je podano v zvezi z zaposlitvijo, ne glede na kasnejšo spremembo delovnega mesta. Zato je presodilo, da je soglasje veljalo tudi za čas naslednjih zaposlitev, sicer bi ga morala toženka preklicati. Poleg tega je sodišče prve stopnje obrazložilo, da če je tožnik kot direktor podružnice hranilnice imel soglasje za delo samostojnega podjetnika, ni verjetno, da bi mu bilo na novem delovnem mestu analitika v bonitetni službi soglasje odvzeto, razen če bi tisti, ki je to soglasje podal, to izrecno želel, kar se v tem primeru ni zgodilo. Revizijsko sodišče se s temi razlogi strinja in dodaja, da je dano soglasje k opravljanju popoldanske dejavnosti enostranska izjava volje, ki bi morala biti izrecno preklicana, da bi prenehala veljati. Izjava o prenehanju premoženjskih ali nepremoženjskih zahtevkov iz prve pogodbe o zaposlitvi že gramatikalno in logično tudi ne pomeni in ne more pomeniti preklica izjave o soglasju k popoldanskemu s.p.

14. Revizija očita še kršitev 286. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je upoštevalo tožnikove navedbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, ki jih je tožnik podal na zadnjem naroku za glavno obravnavo, čeprav ni imel utemeljenega razloga, da tega ni navedel že do konca prvega naroka. Toženka nima pravnega interesa za uveljavljanje takšne kršitve, saj je tožnik na podlagi takšnih dejstev zmanjšal tožbeni zahtevek, kar je toženki v korist. Pa tudi sicer takšna kršitev ni podana, saj gre za zmanjšanje tožbenega zahtevka, kar je v okviru modifikacije tožbenega zahtevka dopustno do konca glavne obravnave.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

16. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Tožniku se na podlagi drugega odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in nadalj.) priznajo stroški revizijskega postopka v znesku 919,88 EUR (734,00 EUR za odgovor na revizijo, 20 EUR za materialne stroške in DDV).

----

(1) Tudi sicer so bile te navedbe oziroma ti očitki v odpovedi povsem nekonkretizirani.

(2) Sodišče je v zvezi s tem pravilno povzelo, da je priča C. C. povedala, da je menila, da ima tožnik v službenem času preveč telefonskih pogovorov. Ker je že prej vedela za njegov s.p., je sklepala, da je tožnik med delovnim časom opravljal dejavnost svojega s.p. Povedala je še, da sama sicer ni slišala kakšnih takšnih razgovorov, jo je pa s tem seznanjal A. A. Pravilno je povzeto tudi, da je priča B. B. izpovedala, da je sicer vedela, da tožnik opravlja dejavnost s.p. in da je imel pogoste telefonske klice, da pa sama njegovih razgovorov ni slišala, ji je pa o tem povedal A. A., ki je slišal, da se tožnik pogovarja o prodaji sadja. Zato je priča sklepala, da je tožnik v službenem času opravljal svojo dejavnost. Sodišče druge stopnje je sledilo sodišču prve stopnje in še dodalo, da je sicer res, da sta priči C. C. in B. B. izpovedali, da je sodelavec A. A. slišal, da naj bi se tožnik pogovarjal o prodaji sadja (zato sta obe priči sklepali, da je tožnik v službenem času opravljal svojo dejavnost), vendar pa zaslišanja A. A. toženka ni predlagala. Sodišče tako ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožniku, da je telefoniral, ker je dobil otroka in je šlo za pogovore o otroku. Sodišče je v obrazložitvi pravilno povzelo listine v spisu in na podlagi tega zaključilo, da so očitki tožniku, da naj bi svojo popoldansko dejavnost opravljal med delovnim časom, nedokazani. Tega ne dokazuje niti izpis TRR za tožnikov s.p., saj je razvidno le, da je tožnik prek s.p. posloval, ne pa, da je posloval med delovnim časom.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep I Up 1493/2003
• VSC sklep Cpg 108/2015
• VDSS sodba Pdp 120/2015