VSRS Sodba VIII Ips 174/2016

Jedro

Sodišče je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi podpisala tudi bianco „sporazumno odpoved“, kar je nezakonito, saj tretji odstavek 28. člena ZDR-1 prepoveduje delodajalčevo pogojevanje sklenitve pogodbe o zaposlitvi z vnaprejšnjim podpisom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožnico pozove nazaj na delo, jo za čas od 1. 5. 2015 dalje do poziva na delo prijavi v zavarovanje za polni delovni čas oziroma za skrajšani delovni čas 10 ur tedensko za obdobje, v katerem je bila tožnica zaposlena drugje, ji obračuna nadomestilo plače, odvede davke in prispevke, tožnici pa izplača neto nadomestila plač in razlike plač za obdobje, ko je bila zaposlena drugje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je zahtevek tožnice zavrnilo. Toženki je naložilo tudi, da tožnici povrne stroške postopka.

2. Sodišče je presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ugotovilo je namreč, da je tožnica ob podpisu pogodbe za nedoločen čas z dne 11. 11. 2013 za delovno mesto natakar morala podpisati tudi dokument „sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi“, ki je bil brez datuma. Zaposlitev tožnice je bila delno sofinancirana za čas enega leta (do 11. 11. 2014). Toženka je na podpisan dokument „sporazumna odpoved“ napisala datum 30. 4. 2015, odpoved izročila tožnici ter jo odjavila iz zavarovanj. Tožnica je bila od 26. 6. 2015 do 30. 9. 2015 zaposlena pri drugem delodajalcu za skrajšani delovni čas 30 ur na teden, zato je sodišče toženki naložilo plačilo razlike v plači in prijavo v zavarovanje za skrajšani delovni čas 10 ur na teden, za preostalo obdobje pa prijavo v zavarovanje in izplačilo neto nadomestila plače po odvedenih davkih in prispevkih, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek za prijavo v zavarovanje za polni delovni čas in izplačilo nadomestila plače za obdobje, ko je bila zaposlena pri drugem delodajalcu oziroma ji je prisodilo sorazmerni del glede na zaposlitev za skrajšani delovni čas 30 ur.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka. Sodišču druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, kar bi moralo storiti. Tako sodišče ni zaslišalo predlaganih prič A. A. in B. B., saj je sodišče zmotno menilo, da predlagani priči ne bi vedeli izpovedati nič bistvenega za postopek. Priči bi ovrgli tožničino izpoved o katastrofalnih razmerah v podjetju, izpovedali bi o delovnih pogojih in vzdušju v kolektivu ter o tem, ali so morale delavke pri toženi stranki res vnaprej podpisovati bianco odpovedi. V zvezi z izpovedbo priče C. C. je sodišče sprejelo zgolj pavšalni zaključek, da je bilo njeno pričanje zlagano. Toženka sodišču očita še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zatrjevala, da je tožnica podala odpoved zato, ker je imela dogovorjeno zaposlitev pri drugem delodajalcu, pa je ta padla v vodo in je toženka v zvezi s tem predlagala poizvedbe, ki jih sodišče ni opravilo in se do navedb tudi ni opredelilo.

5. Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana nasprotni stranki, ki nanjo v danem roku ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj ji je bila 30. 4. 2015 izročena „sporazumna odpoved“, ki jo je bianco podpisala že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Toženka pa je trdila, da to ni res in da ji je tožnica 30. 4. 2015 izročila sporazumno odpoved, jo vprašala, ali mora ostati do poteka odpovednega roka, pa je toženka odgovorila da ne, in je na dokument dopisala datum tistega dne. Sodišče je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi podpisala tudi bianco „sporazumno odpoved“, kar je nezakonito, saj tretji odstavek 28. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) prepoveduje delodajalčevo pogojevanje sklenitve pogodbe o zaposlitvi z vnaprejšnjim podpisom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca.

9. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na postopanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog toženke za izvedbo dokaza z zaslišanjem prič in odločitev pritožbenega sodišča, ki je pritožbo toženke zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem.

11. Sodišče prve stopnje je argumentirano obrazložilo, da je zaslišanje predlaganih prič A. A. in B. B. nepotrebno, saj je toženka njuno zaslišanje predlagala samo v zvezi z njunim zadovoljstvom s toženko kot delodajalcem in v zvezi z zadovoljstvom z zaslužkom, kar pa je za ta spor nepomembno. Tudi sodišče druge stopnje je obrazložilo, da ni mogoče ugotoviti, da bi predlagani priči lahko izpovedali karkoli pomembnega glede izpodbijane „sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.“ Toženka je v pritožbi sicer navajala, da naj bi zaslišani priči izpovedali tudi o tem, da jima ni bilo treba podpisati bianco odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar so bile takšne trditve prepozne. Revizijsko sodišče pri tem dodaja, da priča B. B. pri toženki delo opravlja preko študentskega servisa, zato o tem sploh ne bi mogla izpovedati.

12. Tudi revizijski očitek, da je sodišče zavzelo pavšalen zaključek, da je izpoved priče C. C. zlagana, z razlago, da je mati otroka s posebnimi potrebami in se ne želi zameriti delodajalcu, ne drži. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da je pričo C. C. ocenilo kot neprepričljivo, saj se njena izpovedba ni ujemala niti z izpovedbo direktorja toženke. Resda je obrazložitev prvostopenjskega sodišča nekoliko skopa, kljub temu pa sodišču ni mogoče očitati, da je sprejelo pavšalen zaključek o zlaganosti izpovedbe.

13. V zvezi z dokaznim predlogom, naj sodišče opravi poizvedbe o tem, da je tožnica iskala drugo službo, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da takšne poizvedbe niso bile potrebne, saj je tožnica na naroku za glavno obravnavo sama pojasnila, da se je res zanimala za zaposlitev pri drugih delodajalcih, tudi pri D., kamor je prošnjo poslala dvakrat, a je niso zaposlili. Dejstvo, da je tožnica iskala novo zaposlitev, tako ni bilo sporno, zato prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti, ko ni izvedlo predlaganega dokaza - poizvedb pri družbi D. o tem, ali je tožnica pri njih iskala zaposlitev. Pa tudi sicer so bile trditve tožene stranke pred sodiščem prve stopnje o tem, da ji je „znano, da je tožnica aktivno iskala drugo zaposlitev“ oziroma, da „lahko le špekulira, da je imela tožnica zagotovljeno zaposlitev pri drugem delodajalcu“ premalo substancirane v tem smislu, da naj bi bila prav že dogovorjena zaposlitev pri drugem delodajalcu razlog za to, da naj bi tožnica podala sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Toženka je tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sobo navajala le, da je tožnica „morda imela dogovorjeno kakšno drugo zaposlitev,“ torej povsem hipotetično in splošno, zaradi česar sodišču druge stopnje (tudi z upoštevanjem določbe 360. člena ZPP) ni mogoče očitati, da se ni opredelilo do bistvenih navedb in s tem zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka šele v reviziji trdi, da „je tožnica podala odpoved zato, ker je imela dogovorjeno zaposlitev pri drugem delodajalcu“, kar pa je očitno prepozno. Te revizijske navedbe očitno tudi nasprotujejo dosedanjemu zatrjevanju toženke v zvezi z iskanjem druge zaposlitve tožnice.

14. V mejah revizijskega preizkusa je glede na navedeno revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

10.01.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 586/2021
• VDSS sodba Pdp 1691/2014
• VSRS Sodba VIII Ips 16/2020