VSRS Sklep II DoR 245/2016

Jedro

Problematizira se stališče, ali je ustrezna presoja, da je kolesar kolesa z motorjem, ki ponoči, z nepravilno nameščeno lučjo in brez čelade vozi po kolesarski stezi in trči v oviro, ki jo je nanjo postavila tožena stranka, odgovoren za nastanek škodnega dogodka, le z 20 %.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval, da sta mu toženi stranki dolžni nerazdelno plačati 42.121,95 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdil je, da je škoda posledica škodnega dogodka, ki se je pripetil 9. 8. 2007, ko je pri vožnji kolesa z motorjem po kolesarski stezi ... trčil v neosvetljeno in neoznačeno betonsko oviro, nameščeno sredi kolesarske poti. Oviro je predstavljalo pet betonskih stebrov premera 40 centimetrov, ki so bili postavljeni po celotni širini poti tako, da so docela onemogočali prevoznost. Zaradi neustreznosti postavitve ovir tožnik ni videl prometnega znaka za kolesarsko stezo, saj je bil preraščen z bujno vegetacijo.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za tožnikovo škodo: prvo tožena stranka zato, ker je bila dolžna vzdrževati kolesarsko pot, na kateri se je zgodil škodni dogodek, z njo upravljati, jo nadzorovati in na njej postavljati ustrezno prometno signalizacijo in ker je nanjo postavila dva stebrička, drugo tožena pa zato, ker je nanjo postavila tri stebričke. Razsodilo je še o tožnikovem soprispevku, ki ga je ocenilo na 10 % zaradi neustrezno nameščene luči in na še dodatnih 10 % zaradi neuporabe čelade. Toženi stranki je zavezalo k solidarnemu plačilu odškodnine v višini 21.154,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo druge toženke, ki se je zavzemala za presojo o višjem soprispevku tožnika in izpodbijani del prvostopenjske sodbe potrdilo.

4. Drugo tožena stranka je Vrhovnemu sodišču predlagala, naj dopusti revizijo glede pravnega vprašanja, ali sta sodišči glede na konkretne okoliščine škodnega dogodka materialnopravno pravilno ocenili soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka v smislu 171. in 185. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Meni, da okoliščine konkretnega primera terjajo pravni zaključek, da je soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka (in škode) višji. Izvedenec cestnoprometne stroke je namreč podal mnenje, da je tožnik očitno nepravilno namestil luč, če je snob svetlobe segal le 10 metrov naprej; če bi luč svetila pravilno, to je 20 metrov naprej, bi pri hitrosti 25 km/h oziroma 27 km/h lahko ustavil celih 5 metrov pred betonskimi ovirami. Tudi, če je luč svetila le 10 metrov naprej, bi tožnik ob posebni previdnosti lahko pred ovirami še pravočasno ustavil, če bi bil njegov reakcijski čas 0,8 sekunde, kar je sicer več od reakcijskega časa motoristov ob normalnih pogojih vožnje. Sodišče je verjelo tožniku, da navkljub temu, da je vozil iz Ljubljane v Koper ponoči, ni čutil utrujenosti, zaradi česar je štelo, da toženi stranki nista uspeli dokazati, da je bil pri vožnji nepreviden oziroma premalo pozoren, k čemur je prispevala tudi utrujenost. Predlagateljica poudarja, da se je tožnik zavedal, da luč osvetljuje le 10 metrov poti, pa se je kljub temu na dolgo pot odpravil v poznih večernih urah, da poti ni poznal, da pri starosti sedemnajstih let ni bil izkušen za vožnjo v opisanih pogojih, da ni nosil zaščitne čelade, da pa bi se od vsakega povprečno skrbnega voznika pričakovalo posebno previdnost oziroma skrbnost, v okviru česar bi moral tožnik računati na slabo vidljivost in druge pogoje vožnje in bi moral temu prilagoditi vožnjo bodisi tako, da bi bil bolj pozoren, bodisi z zmanjšanjem hitrosti. Še mnenje izvedenca, da bi tožnik, če bi bil posebej previden, lahko pred ovirami pravočasno ustavil, nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bil dovolj previden. V opisanih okoliščinah se namreč od voznika pričakuje še posebna previdnost, kar bi moralo sodišče pri določitvi soprispevka upoštevati.

Poleg tega tožnik ni nosil čelade; to sicer ni bila njegova obveznost (vozil je motorno kolo, za uporabo katerega čelada ni predpisana), a bi bila glede na dolgo nočno vožnjo z vidika njegove skrbnosti upravičeno pričakovana. Izvedenec medicinske stroke je potrdil, da bi bile telesne poškodbe ob uporabi čelade zanesljivo lažje, v idealnem primeru pa poškodb glave morda sploh ne bi bilo.

Kot razlog za predlagano dopustitev revizije drugo tožena stranka zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma njen neobstoj. Prakse ni glede deleža soodgovornosti zaradi neustrezno nameščene luči (10 % delež soprispevka je po prepričanju predlagateljice bistveno prenizek) in o tem, ali je mogoče sklepati, da je bil tožnik utrujen in zato manj previden po tem, ko se je v večernih urah z motornim kolesom, ki praviloma ne preseže hitrosti 25 km/h, več ur vozil iz Ljubljane proti Kopru, kamor je prispel ponoči. Odstop od sodne prakse pa druga toženka zatrjuje v zvezi z neuporabo čelade, pri čemer konkretno zadevo primerja z zadevo II Ips 60/2002, v kateri je bilo odločeno o 30 % soodgovornosti oškodovanke, ki ni bila pripeta z varnostnim pasom in je zato utrpela bistveno hujše poškodbe, kot bi jih, če bi bila pripeta; enako je bilo ugotovljeno tudi za tožnika: če bi uporabljal čelado, bi bile njegove poškodbe blažje.

5. Predpostavke za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku niso izpolnjene. Vrhovno sodišče je zato skladno z določbo tretjega odstavka 367.c člena istega zakona predlog zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2017

Podobni dokumenti:

• Sklep II DoR 500/2010
• VSRS sklep III DoR 95/2015
• Sklep II DoR 282/2009