VSRS Sodba XI Ips 8405/2016-428

Jedro

Besedna zveza "neogibno potrebno za varnost ljudi" se ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, temveč lahko zajema tudi premoženjska kazniva dejanja. Nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov bo praviloma odtehtala poseg v osebno svobodo obdolženca le v primeru kaznivih dejanj s prvinami nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 3. 8. 2016 na podlagi določbe drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor zoper obtoženca iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženec in njegova zagovornica sta zoper sklep vložila pritožbi, ki ju je Višje sodišče v Celju zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženec in njegova zagovornica, zaradi, kot uvodoma navajata, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornica predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za podaljšanje pripora ne ugodi, podrejeno pa, naj sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje. Obtoženec predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa spremeni tako, da odpravi pripor, podredno pa, naj ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahtevi nista utemeljeni, saj vložnika uveljavljata nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijana sklepa imata zadostne in prepričljive razloge. Sodišče je po razveljavitvi sklepa o podaljšanju pripora s strani Vrhovnega sodišča Republike Slovenije odločilo v 24 urah od prejema sodbe, kar pomeni, da pravna podlaga za pripor ni odpadla, saj razveljavitev sklepa nima za posledico izpustitve obtoženca na prostost, temveč dolžnost ponovne odločitve o predlogu za podaljšanje pripora. Za tako odločanje ni potreben nov predlog upravičenega tožilca. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencu in njegovi zagovornici, ki sta izrazila nestrinjanje s stališči tožilca.

B.

5. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Sodišče mora pri presoji, ali obstaja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje. Po ustaljeni sodni praksi je tako ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana tedaj, kadar je izkazana najmanj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca. Te okoliščine pa morajo biti take narave, da kažejo na nevarnost, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi.(1) Zagovornica neutemeljeno navaja, da je iz izpodbijanih sklepov razvidna ena sama objektivna okoliščina, tj. višina predpisane kazni. Nižji sodišči sta namreč poleg predpisane kazni upoštevali še količino kaznivih dejanj (deset) in njihovo naravo. Navedba zagovornice, da ugotovljene subjektivne okoliščine ne omogočajo sklepa o ponovitveni nevarnosti obtoženca, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je obtoženec specialni, že 30-krat obsojeni povratnik, ki je pri izvršitvi kaznivih dejanj pokazal veliko mero predrznosti in vztrajnosti, dejanja, ki so predmet obtožbe, pa je izvršil v času pogojnega odpusta. Poleg tega je koristoljuben, izvrševanje kaznivih dejanj je postalo način njegovega življenja. Celota teh dejstev ne omogoča drugega sklepa kot tega, da je obtoženec ponovitveno nevaren.

6. Po prvem odstavku 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Sodišče je pri odločanju o odreditvi pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti dolžno pretehtati, ali je tak poseg nujen, ker varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z blažjimi sredstvi (neogibnost pripora), ter ali je varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu). Besedna zveza ?neogibno potrebno za [...] varnost ljudi? iz 20. člena Ustave se ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika, temveč lahko zajema tudi premoženjska kazniva dejanja, saj je varnost ljudi lahko ogrožena tudi s temi delikti. Nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov bo praviloma odtehtala poseg v osebno svobodo obdolženca le v primeru kaznivih dejanj s prvinami nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine.(2) Obtožencu se očita izvršitev več kaznivih dejanj (deset) zoper različne oškodovance. Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po drugem in prvem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) glede na predpisano kazen (od šestih mesecev do osmih let) spada med težja kazniva dejanja. Predmet kazenskopravnega varstva tega kaznivega dejanja ni le premoženje, temveč, kot sta nižji sodišči pravilno ocenili, tudi gospodarstvo, kar izhaja tako iz umestitve tega kaznivega dejanja v 24. poglavje KZ-1 kot iz vsebine inkriminacije.(3) Za poškodbo kazenskopravno zavarovane dobrine stabilnosti valute, ki je učbeniški primer splošne kazenskopravne dobrine, ki je tudi zavarovana z inkriminacijo ponarejanja denarja, ni treba destabilizirati valute ali celo narodnega gospodarstva, temveč zadošča že dajanje enega samega bankovca v promet. Ogrozitev zavarovane dobrine pa je znatno širši pojem od poškodbe: gre za nevarnost, ki šele (neposredno) grozi, da se bo sprevrgla v poškodbo zavarovane dobrine.(4) To pomeni, da stališče zagovornice, da dajanje ponarejenih bankovcev v vrednosti 1.200,00 EUR v obtok ne more ogroziti gospodarskega sistema Republike Slovenije, ni pravilno. Vrhovno sodišče na tej podlagi zaključuje, da sta oceni nižjih sodišč, da je v obravnavani zadevi varnost ljudi zaradi obtoženčeve ponovitvene nevarnosti ogrožena do te mere, da ji je treba dati prednost pred obtoženčevo pravico do osebne svobode, utemeljeni.

7. Vložnica neutemeljeno navaja, da bi se sodišče moralo opredeliti do spremenjenih okoliščin, ki so nastale po zadnji odločitvi o priporu. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno pojasnilo, da takih okoliščin ni ugotovilo. Vložnica navaja, da je obtoženec priprt brez zakonske podlage, saj je bil predhoden sklep o podaljšanju pripora (5) razveljavljen s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27. 7. 2016. A ta navedba je brez vsakega pomena, saj morebitna nezakonitost odločbe o odvzemu prostosti ne ?okuži? tudi nadaljnjih, sicer zakonitih odločb o odvzemu prostosti. Neutemeljeno je tudi njeno stališče, da je izrek izpodbijanih sklepov nerazumljiv, ker je sodišče prve stopnje podaljšalo pripor na podlagi predhodno neobstoječega (razveljavljenega) sklepa o priporu. Sodišče namreč ni podaljšalo pripora na podlagi razveljavljenega sklepa o podaljšanju pripora, temveč na podlagi predloga tožilca za podaljšanje pripora. V določbah ZKP ni opore za vložničino stališče, da bi v obravnavanem položaju tožilec moral vložiti nov predlog za podaljšanje pripora.

8. Navedbo, da obtoženec ni utemeljeno sumljiv izvršitve kaznivih dejanj, ki so predmet obtožbe, vložnica utemeljuje z navedbami, da dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nimajo zadostne dokazne podlage. S tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti opisuje dosedanji potek postopka, povzema vsebino vabil na predobravnavni narok in drugih podobnih pisanj, ter posplošeno zatrjuje, da so bile odločitve Okrožnega in Višjega sodišča v Celju nezakonite. S temi in podobnimi navedbami odločb, zoper katere je vložil izredno pravno sredstvo, ne izpodbija na argumentiran način, zato jih Vrhovno sodišče ni preizkusilo.

C.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva zagovornice pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

----

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 35458/2012-179 z dne 9. 8. 2012, tč. 14.

(2) Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča RS Up-75/95 z dne 7. 7. 1995; U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996; Up-71/99 in Up-116/99 z dne 13. 5. 1999; in sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 1043/2014-223 z dne 6. 2. 2014, tč. 5 in 6.

(3) Ljubo Bavcon in drugi: Kazensko pravo, splošni del. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 208.

(4) Ljubo Bavcon in drugi: Kazensko pravo, splošni del. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 175 in 176.

(5) Sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 30. 5. 2016, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 8. 6. 2016.

Datum zadnje spremembe:

24.07.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 97/2007
• Sodba XI Ips 9964/2014-290
• VSRS Sodba XI Ips 1857/2016-310