VSRS sodba II Ips 70/2015


pomembnejša odločba

Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je treba glede na naravo in zgradbo pravnega reda v času veljavnosti ZTLR pravno praznino glede vprašanja pridobitve osebne služnosti zapolniti tako, da je priposestvovanje mogoče, če je imel pravni subjekt nepremičnino v dvajsetletni posesti kot imetnik osebne služnosti ter je bil tudi v dobri veri, da je imetnik osebne služnosti. Takšno stališče je utemeljeno z analogno uporabo pravila o priposestvovanju stvarne služnosti z upoštevanjem omejitve na dobrovernega posestnika, ki je sicer pogoj za priposestvovanje lastninske pravice. Takšen zaključek je poleg tega skladen tudi z merili za priposestvovanje, kakor izhajajo iz besedila ODZ.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo v znesku 324, 52 EUR, v petnajstih dneh od prejema te sodbe dalje, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tej pravdi zahtevala, naj se ugotovi, da je priposestvovala osebno služnost shranjevanja drv, garažiranja traktorja in strojev, spravila orodja in parkiranja avtomobilov v gospodarskem poslopju, ki stoji na parceli z ID znakom ...

Ključna dejstva primera

- Toženka je lastnica sporne nepremičnine;

- Tožnik (toženkin sin) in tožnica (njena snaha) že od leta 1980 uporabljata sporno gospodarsko poslopje. Uporabljata ga na način, kot bi ga uporabljal lastnik(1);

- Ves ta čas je bilo mišljeno, da bo tožnik po smrti staršev prevzel celotno kmetijo (skupaj s spornim gospodarskim poslopjem);

- Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj ustnega dogovora (in konkludentnih ravnanj), na podlagi katerega sta tožnika od leta 1980 do leta 2009 nemoteno uporabljala sporno gospodarsko poslopje. Izključilo je možnost, da bi dogovor vseboval možnost preklica. Obstajalo je soglasje volj, da bo „uporaba tožnikov dolgoletna, pravzaprav trajna, dokler nepremičnina ne bo njuna oziroma tožnikova,“ torej do tedaj, ko služnosti ne bo več potreboval;

- Oče je umrl že pred tridesetimi leti, mati in sin sta leta 2003 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Njen predmet je celotna kmetija. V njej pa sta stranki med drugim tudi opisali številna vlaganja tožeče stranke v celotno domačijo. Konkretno glede spornega gospodarskega poslopja: obnovila sta streho, zgradila podporni zid in garažo, tlakovala betonsko ploščo in naredila podaljšek poslopja;

- Razmerja so se skrhala po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in toženka je tožeči stranki z dopisom 2009 preklicala dovoljenje za uporabo gospodarskega poslopja.

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku za ugotovitev obstoja osebne služnosti ugodilo. Ugotovilo je, da so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih je za priposestvovanje predvideval Občni državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ), ob upoštevanju (zgolj) 20 letne priposestvovalne dobe.

Odločitev pritožbenega sodišča

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in takšno sodbo potrdilo. Pritrdilo je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila možnost prekarija izključena ter da je bila posest tožeče stranke pravična (dogovor o služnosti rabe brez preklica), poštena in pristna.

Sklep o dopustitvi revizije

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 284/2014 z dne 20. 11. 2014 revizijo dopustilo „v smeri materialnopravnega preizkusa pravilnosti odločitve o izpolnjenosti pogojev priposestvovanja osebne služnosti za uporabo gospodarskega poslopja.“

Revizija tožene stranke

5. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga revizijo toženka. Trdi, da posest tožnikov ni bila pravična, saj naslova, ki bi zadoščal za pridobitev služnosti rabe tožnika nista imela, poleg tega pa ga v tožbi nista niti zatrjevala. Zgolj dogovor o neodplačni rabi ni dogovor, ki bi lahko predstavljal podlago za pridobitev služnosti rabe. Gre za tipičen prekarij, ki se pogosto uporablja v družinskih odnosih. Z razlago nižjih sodišč je lastninska pravica toženke močno omejena.

Revidentka oporeka tudi zaključku o pošteni (torej dobroverni) posesti. Tožena stranka se ne strinja s tem, da je bila sporna posest poštena že zato, ker stranke preklica niso imele v mislih. Po njenem mnenju zaključek o neobstoju pravice do preklica nima nobene zveze s poštenostjo posesti, vlaganja v nepremičnino pa so za ta postopek nepomembna. Sodišče druge stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj šteje posest tožeče stranke za pošteno.

Revidentka meni, da je nesporno, da je bila posest dana na prošnjo. To, da se je toženka s posestjo strinjala, pojmovno zahteva, da jo je tožeča stranka za to prosila. zato oporeka tudi obstoju tretjega pogoja za priposestvovanje - pristnosti posesti.

Dalje meni, da sta sodišči napačno uporabili pravilo paragrafa 974 ODZ, ki govori o prekariju(2). Namen zakonodajalca ni bil, da z različnimi nejasnimi dejanskimi situacijami nastajajo stvarnopravne posledice.

Odgovor na revizijo

Tožeča stranka je na vročeno ji revizijo odgovorila. Sklicevala se je na dejstva primera, ki po njenem stališču utemeljujejo sklep o pravični, pošteni in pristni posesti. Zaključni tezi revidentke nasprotuje z argumentom, da bi bil ob njeni pravilnosti institut priposestvovanja odveč.

6. Revizija ni utemeljena.

O možnosti priposestvovanja osebnih služnosti v času med letoma 1980 in 2003

7. Osrednje vprašanje tega revizijskega postopka je, ali je bilo v obdobju med letoma 1980 do 2003 mogoče priposestvovati osebne služnosti in, če je odgovor pritrdilen, pod kakšnimi pogoji in na kakšni pravni podlagi.

8. Relevantno obdobje je umeščeno med dve pozitivnopravni krajišči. Prvo označuje polna veljavnost Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki je nehal veljati 2. 2. 1946, drugo uveljavitev Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki je začel veljati 1. 1. 2003.

9. SPZ ne predvideva, da bi bilo osebne služnosti mogoče priposestvovati. Ker je ureditev drugačna kot velja za stvarne služnosti, je splošno in enotno sprejeto stališče teorije in sodne prakse, temelječe na argumentu nasprotnega razlogovanja (argumentum a contrario), da osebnih služnosti po SPZ ni mogoče priposestvovati.

10. ODZ je, nasprotno, pridobitev služnostne pravice urejal enotno tako za stvarne (zemljiške), kakor za osebne služnosti. Ena izmed pridobitnih možnosti je bila v skladu s paragrafom 480 tudi zastaranje (oziroma zrcalno: priposestvovanje). Pogoji za priposestvovanje (potrebnosti za priposestvovanje) so bili enotno določeni v paragrafu 1460 ter nato še razčlenjeni v nadaljnjih paragrafih. Posest je morala biti zakonita (pravična), dobroverna (poštena) in pristna (ni smela biti viciozna). Pri polni priposestvovalni dobi (30 let) ni bilo treba izkazovati pravnega posla (pravičnega naslova), nepravo (nepošteno, torej nedobroverno) priposestvovanje pa je bilo v vsakem primeru izključeno (paragraf 1477).

11. ODZ je kot pozitivnopravni predpis nehal veljati z Zakonom o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom in med sovražnikovo okupacijo (Ur. List FLRJ, št. 86/46). S tem trenutkom je na področju civilnega prava nastala pravna praznina v širšem pomenu besede(3). To pomeni, da je bilo to obsežno pravno praznino treba zapolniti. Že razveljavitveni zakon je napotoval na uporabo predvojnih pravnih pravil. „Predvojna pravna pravila niso bila prevzeta kot veljavni pravni vir, bila so le pravno merilo v konkretnih zadevah“.(4)

12. Opisana pravna praznina pa ni bila zgolj zelo obsežna, marveč, kar se tiče osebnih služnosti, tudi dolgotrajna (56 let). Neizogibna posledica te njene druge lastnosti je bila, da sta se tako družba kot pravo medtem razvijala ter slednje, tako skozi teorijo kot sodno prakso, živelo svoje samostojno življenje. To pomeni, da merila za zapolnjevanje pravnih praznin niso bila ves čas enaka. Geneza sodnega prava je, kar se tiče priposestvovanja služnosti, razvidna iz dveh načelnih pravnih mnenj, sprejetih v opisanem časovnem obdobju. Prvo je Načelno pravno mnenje razširjene obče seje Zveznega Vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960(5). Z njim je bilo uveljavljeno pravno pravilo, da znaša priposestvovalna doba za nepremičnine 20 let. Drugo je stališče skupne seje Zveznega sodišča, Vrhovnega vojaškega sodišča in vrhovnih sodišč republik in pokrajin z dne 22. in 23. 5. 1986(6). Z njim je bilo predhodno stališče izrecno navezano tudi na priposestvovanje stvarne služnosti.

13. Kar bode v oči, je, da nikjer ni govora o osebnih služnostih. V drugem stališču je, nasprotno, celo izrecno govor o stvarnih služnostih. V starejši(7) in novejši(8) teoriji lahko najdemo stališče, da je pravni red tedaj priznaval možnost priposestvovanja osebne služnosti. Najti pa je tudi drugačna stališča(9).

14. Razpoložljive prakse Vrhovnega sodišča v resnici ni.(10, 11) Ker je tako, je treba (brez pomoči argumenta enotne sodne prakse, ki bi bil glede na zgodovinsko naravo vprašanja sicer odločilnega pomena) odgovor dati v tej zadevi in sicer glede na tedaj veljavne normativne okoliščine primera. Posebnega pomena je dejstvo, da te segajo v čas po letu 1980. Prav tega leta je namreč stopil v veljavo Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Ta pa je v bistvenem spremenil naravo pravne praznine glede osebnih služnosti. Od tedaj dalje več ni bilo mogoče govoriti o pravni praznini v širšem smislu, marveč le še o klasični pravni praznini, kjer gre za nepopolnost v zasnovi in izvedbi zakonske ureditve(12). Razlagalne metode za zapolnjevanje klasičnih pravnih praznin niso enake kot metode za zapolnjevanje pravnih praznin v širšem smislu. Temeljno sredstvo za zapolnjevanje klasičnih pravnih praznin je namreč uporaba dveh zrcalnih načel: načela enakosti in načela različnosti ter s tem povezanih metod, ki vzpostavljajo ustrezno razmerje med pravno neurejenim in pravno urejenimi primeri (analogija, argumentum a contrario, argumentum a fortiori itd.).

15. ZTLR je posebej uredil pravila glede stvarnih služnosti, glede osebnih služnosti pa v 60. členu določil, da pravico užitka, pravico rabe, pravico stanovanja in pravico stvarnega bremena ureja zakon. Tak zakon, kot je znano, ni bil nikoli sprejet.

16. Takšna normativna zasnova utemeljuje tezo, da je zakonodajalec dopustil možnost različne ureditve stvarnih in osebnih služnosti. O subjektivni volji tedanjega zakonodajalca je mogoče le ugibati, problem je treba rešiti z uporabo uveljavljenih meril.

17. Ker je v izvedbi normativnega reda glede načina pridobitve osebnih služnosti zijala očitna pravna praznina, je treba presoditi, ali je neurejen položaj po svojih bistvenih značilnostih enak kot pravno urejen primer, ki se tiče stvarnih služnosti, oziroma ali in v čem se položaja razlikujeta, kar bi terjalo tudi ustrezno različno pravno obravnavo.

18. Tako v primeru stvarnih kot osebnih služnosti gre za izvedeni stvarni pravici, ki omejujeta lastninsko pravico. Vendar stvarna služnost pomeni le to, da mora lastnik služeče stvari trpeti določena dejanja lastnika gospodujoče stvari (pozitivna služnost) ali da mora v njegovo korist opuščati določena dejanja, ki bi jih imel sicer pravico izvrševati (negativna služnost). Izven teh omejitev pa lastniku še vedno ostajajo vsa tri lastninskopravna upravičenja.

19. Pri osebnih služnostih je drugače. Pri služnosti užitka in stanovanja je lastnik v celoti onemogočen tako v pravici do posesti kot v pravici uporabe, ostane mu le gola lastninska pravica(13) z razpolagalnim upravičenjem (a tudi to je ekonomsko de facto izvotljeno). Pri služnosti rabe izključenost obeh navedenih lastninskopravnih upravičenj sicer ni popolna, a je vendar bistveno omejena. Razmerje med položajem lastnika nepremičnine, obremenjenega s služnostjo rabe, in služnostnim upravičencem, se v resnici zelo približuje položaju solastninske skupnosti. V primeru, ko pa je nepremičnina obremenjena s služnostjo užitka (ali služnostjo celotnega stanovanja), pa bistvena lastninskopravna upravičenja z lastnika preidejo na služnostnega upravičenca. Razlika je edino ta, da je čas trajanja omejen najdlje do smrti služnostnega upravičenca.

20. Kaj ta primerjava pomeni z vidika priposestvovanja? Nič manj kot to, da je posedovanje osebne služnosti bolj podobno posedovanju nepremičnine kot takšne, kakor pa (zgolj) posedovanju stvarne služnosti. Čim je tako, pa morajo biti tudi pravne posledice (predvsem pa pogoji, ki so potrebni za nastop teh pravnih posledic) bolj približati ureditvi, ki velja za priposestvovanje lastninske pravice, kakor pa za priposestvovanje stvarne služnosti.

21. Iz tega sledi sklep, da najmanj za analogno uporabo pravila o nepravem (nedobrovernem) priposestvovanju stvarne služnosti (prvi odstavek 54. člena ZTLR) skupni vrednotni temelj ni podan in mora biti zato izključeno. Možnost nedobrovernega priposestvovanja osebne služnosti bi namreč privedla do pravne posledice, ki bi se zelo približala možnosti nedobrovernega priposestvovanja lastninske pravice. Ker možnosti nedobrovernega priposestvovanja lastninske pravice 28. člen ZTLR ni predvidel, tak pridobitni način ne obstaja. Po presoji Vrhovnega sodišča mora enako veljati tudi za primere nedobrovernega priposestvovanja osebnih služnosti.

22. Nadaljnje vprašanje, ki se zastavlja, je, ali je mogoče določbo prvega odstavka 54. člena ZTLR, ki ureja priposestvovanje stvarne služnosti, v primeru osebnih služnosti razlagati vsaj v omejenem obsegu, torej tako, da pravna posledica vendarle nastopi, če je bil posestnik osebne služnosti v dobri veri, da mu ta pravica pripada? Če je namreč mogoče dobroverno priposestvovati lastninsko pravico, potem bi ne bilo v opreki z načelom notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda (argumentum a coherentia ter argumentum a completudine), če bi pravni red dopustil to možnost tudi glede osebnih služnosti. Gre namreč za to, da sta v naravi (v dejanskosti) položaj posestnika, ki meni, da ima osebno služnost in položaj posestnika, ki meni, da ima lastninsko pravico, enaka(14).

23. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato treba glede na naravo in zgradbo pravnega reda v času veljavnosti ZTLR pravno praznino glede vprašanja pridobitve osebne služnosti zapolniti tako, da je priposestvovanje možno, če je imel pravni subjekt nepremičnino v dvajsetletni posesti kot imetnik osebne služnosti ter je bil tudi v dobri veri, da je imetnik osebne služnosti. Takšno stališče je utemeljeno z analogno uporabo pravila o priposestvovanju stvarne služnosti z upoštevanjem omejitve na dobrovernega posestnika, ki je sicer pogoj za priposestvovanje lastninske pravice. Takšen zaključek je poleg tega skladen tudi z merili za priposestvovanje, kakor izhajajo iz besedila ODZ.

24. Nadaljnje vprašanje je, na kaj se mora nanašati dobra vera. Vprašanje dobre vere je najprej dejansko vprašanje (kolikor se nanaša na subjektivno posestnikovo prepričanje o pravici do posesti), v nadaljevanju pa tudi pravno vprašanje (ko se vprašamo, ali je bilo to subjektivno prepričanje pravno lahko utemeljeno na relevantnih, objektivnih dejstvih ali pa bi, nasprotno, posestnik glede na objektivna dejstva moral in mogel vedeti, da mu pravica do posesti ne pripada).

25. Zastavlja se vprašanje, ali je posestnik osebne služnosti lahko v pravno upoštevni dobri veri, če ta ne temelji na pravnoposlovni podlagi? Odgovor Vrhovnega sodišča je, da načeloma ne.

26. Četudi je ODZ, in pravna pravila, ki so se na njegovi podlagi izoblikovala po letu 1946, določal, da v primeru najdaljše priposestvovalne dobe ni treba izkazovati pravnega posla (pravičnega naslova), pa to še ne pomeni, da ugotovitev o njegovem obstoju ravno pri reševanju vprašanja dobre vere posestnika osebne služnosti v večini konkretnih primerov ne bo odločilnega pomena (enako kot pri vprašanju priposestvovanja lastninske pravice). Dobra vera o pravici do posesti na podlagi osebne služnosti bo tako v večini primerov temeljila prav na utemeljeni zavesti o obstoju ustreznega pravnega posla(15).

O pravilnosti presoje glede na konkretna dejstva primera

27. Nazadnje ostane le še vprašanje, ali sta nižji sodišči vprašanje priposestvovanja rešili v skladu z opisanimi materialnopravnimi izhodišči.

28. Dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, utemeljujejo sklep, da sta pravdni stranki sklenili ustni kontrakt, pri katerem nista mislili na pravno podlago. Vsebina dovoljenega ravnanja ustreza izvrševanju osebne služnosti rabe. A zgolj vsebina dovoljenega ravnanja tega dogovora zato še ne ločuje od abstraktnega dejanskega stanu prekarističnega razmerja. Vendar pa je bila njegova osrednja lastnost trajnost in nepreklicnost razmerja. Tej ugotovitvi, ki je dejanske narave, revidentka sicer nasprotuje, kar pa je glede na neizpodbojnost dejanskih ugotovitev v revizijskem postopku (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), neupoštevno. S tem dejstvom se sklada tudi nadaljnja dejanska ugotovitev, da sta tožnika v nepremičnino vlagala. Prav ta okoliščina predstavlja tipičen primer, ki pomaga razločevati v praksi pogosto zabrisano mejo md prekarijem in dovoljenjem, ki je usmerjeno v nastanek služnosti(16). Trajnost in nepreklicnost razmerja ter vse iz nje izvirajoče posledice zato tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča utemeljujejo sklep, da se ustni dogovor pravdnih strank prilega dogovoru o služnosti rabe in ne prekariju.

29. Obstoj takšnega dogovora že implicira tudi zavest o njegovi vsebini (to je: vsebini dovoljenega ravnanja in njeni trajnosti). Čim je tako, bi bila dobra vera (ki se domneva - paragraf 328 ODZ in 72. člen ZTLR) lahko spodbita, če bi tožena stranka trdila in dokazala, da bi tožnika navkljub ugotovljenu trajnemu dovoljenju, mogla in morala vedeti, da do tega stvarnopravno nista upravičena. Revidentka je to sicer skušala storiti, vendar tako, da je neutemeljeno oporekala sami vsebini dogovora ter ji odrekala lastnost trajnosti.

30. Obstoj dogovora, ki izključuje položaj prekarija, ter nesporno dejstvo nemotenega in navzven zaznavnega izvrševanja posesti, izključuje tudi revidentkino tezo o tem, da posest ni bila pristna. Če namreč ni bila viciozna (vi, clam, precario), potem je bila pač pristna.

31. Neutemeljen pa je nazadnje tudi revizijski očitek, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje posest tožeče stranke za pošteno. Obrazložitveni standard odločbe pritožbenega sodišča je drugačen, kot velja za sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč odloča o utemeljenosti pritožbenih razlogov, opravi pa tudi preizkus po uradni dolžnosti (in če uradoma upoštevnih kršitev ne ugotovi, potem se o njih tudi ne izjavlja). Prav to je pritožbeno sodišče storilo v 7. točki obrazložitve. Revidentka konkretno ne trdi, da naj bi pritožbeno sodišče kakšno relevantno pritožbeno navedbo ignoriralo oziroma se o njej ne izjasnilo.

Odločitev revizijskega sodišča

32. Ker je revizijsko sodišče ob reševanju dopuščenega vprašanja presodilo, da sta nižji sodišči pravilno presodili o izpolnjenosti pogojev priposestvovanja osebne služnosti za uporabo gospodarskega poslopja, je na podlagi pooblastila iz 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

O stroških revizijskega postopka

33. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženka do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, ker z revizijo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžna pa je tožeči stranki (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka in sicer 324, 52 EUR. Stroške je revizijsko sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (tar. št. 3300, tar. št. 6002 in tar. št. 6007).

----

(1) V opombi k tej ugotovitvi sodišče zapiše: „To predstavlja celo večjo kvaliteto posesti, kot se zahteva za priposestvovanje služnosti, po načelu več je manj, pa vključuje tudi posest, potrebno za priposestvovanje služnosti.“

(2) „Ako ni določeno ne trajanje ne namen rabe, ne nastane nobena prava pogodba, marveč neobvezna posodba do preklica (prekarij), in posodnik more izposojeno stvar poljubno nazaj terjati.“

(3) O pravnih prazninah v širšem pomenu besede glej: M. Pavčnik, Teorija prava, 5. izdaja , GV založba 2013, str. 314 – 317.

(4) Prav tam.

(5) Poročilo Vrhovnega sodišča LRS o sodni praksi za čas od 1. 1. do 30. 6. 1960.

(6) Poročilo Vrhovnega sodišča SRS o sodni praksi za čas od 1. 10. 1985 do 30. 4. 1986, sprejeti na občni seji Vrhovnega sodišča SRS dne 14. in 25. 6. 1986 ter stališčih in sklepih skupnih sej in sestankov Zveznega sodišča z vrhovnimi sodišči republik in avtonomnih pokrajin..

(7) A. Finžgar, Stvarno pravo – Služnosti, zastavna pravica, Ljubljana 1972, str. 32.

(8) M. Damjan, V. Bergant Rakočević, Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik priposestvovalca, Pravnik, letnik 70 (132), št. 3-4, Ljubljana 2005, str. 196, 197. Avtorja stališče o tem, da je bilo osebno služnost tudi po uveljavitvi ZTLR mogoče priposestvovati, opirata na sodne odločbe, vendar se nobena od njih ne nanaša na priposestvovanje osebne služnosti. V zadevah VS RS II Ips 2/1999 z dne 9. 9. 1999 ter VSL II Cp 1434/2003 z dne 7. 1. 2004 in I Cp 1506/2009 je šlo za stvarno služnost, v zadevi II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2012 pa za služnost v javno korist.

(9) I. Grbin, Pravo služnosti, Zakonitost, letnik 44, Zagreb 1990, str. 1110, ki se sklicuje tudi na: N. Gavella, Posjed stvari i prava, Zagreb 1990, str. 169 in nasl.

(10) Izjema je zadeva II Ips 280/1999 z dne 8. 12. 1999, vendar je v njej sodišče odločalo o osvoboditvi osebne služnosti. Obiter dictum sicer res govori o možnosti priposestvovanja osebne služnosti, a ker je s tem utremeljevalo prenehanje služnosti zaradi neizvrševanja na podlagi pravnih pravil ODZ, zadevi nista primerljivi. Gre za dva bistveno različna položaja. Tudi teorija zastopa stališče, da je tudi po uveljavitvi SPZ (ki priposestvovanja osebnih služnosti ne pozna) vendarle mogoče prenehanje osebnih služnosti zaradi neizvrševanja na podlagi analogne uporabe pravil o zastaranju stvarnih služnosti in priposestvovanju svobode (usucapio libertatis) - glej R. Vrenčur, Pravne značilnosti osebnih služnosti, Zbornik: 4. dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, GV založba, Ljubljana 2012, str. 33.

(11) Med pravnimi mnenji in stališči z območja nekdanje države je mogoče najti več evidenčnih stavkov, ki pa dileme v resnici ne rešujejo. Npr. VSSr Gzz 7/1982 z dne 16. 3. 1982: „Za obstoj osebne služnosti stanovanja in služnosti uporabe je potrebno ugotoviti, ali sta pridobljeni s pogodbo ali oporoko in vpisani v javno knjigo, za priposestvovanje pa uporabiti pravna pravila civilnega prava.“

(12) Glej M. Pavčnik, nav. delo, str. 309.

(13) Glej tudi M. Juhart, Osebne služnosti in realna bremena po predlogu zakona o lastnini in stvarnih pravicah, Podjetje in delo, št. 5-6/1994.

(14) Kakor ni v opreki z argumentom notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda niti sedanja stvarnopravna ureditev, ki možnosti priposestvovanja osebnih služnosti ne pozna. V polju proste presoje zakonodajalca namreč je, kje bo postavil mejo med različno intenzivnimi pravnimi položaji. SPZ je to mejo zaustavil pri dobri veri posestnika nepremičnine, da je lastnik stvari. Na tak položaj sedanji pravni red navezuje nastop pravne posledice - priposestvovanje nepremičnine; na položaj dobre vere o šibkejši stvarni pravici (osebni služnosti) pa pač ne navezuje niti šibkejše pravne posledice (priposestvovanja šibkejše stvarne pravice, to je: osebne služnosti) in to ravno iz razloga, ker je kvaliteta dobre vere šibkejša.

(15) Prim. tudi M. Damjan in V. Bergant Rakočević, nav. delo.

(16) Glej tudi M. Damjan in V. Bergant Rakočević, nav. delo, str. 210. Na istem mestu avtorja utemeljeno opozarjata tudi na tipične primere, ko so bila infrastrukturna omrežja zgrajena na tujem zemljišču, vendar z dovoljenjem lastnika. Služnost v javno korist sicer ni bila ustanovljena, a vendar se je operater lahko utemeljeno zanašal na to, da v omrežje lahko vlaga, saj mu je to dovolil sam lastnik. Te primere je treba z vidika dobre vere zato ločevati od primerov, ko lastnik pač zgolj dovoli uporabo svojega zemljišča, pri čemer drugi osebi s to uporabo ne nastajajo nikakršni stroški - le koristi. Argument za to je merilo venire contra factum proprium, ki je sestavni del načela vestnosti in poštenja.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1171/2014
• VSL sodba in sklep I Cp 3086/2010
• VSRS sklep II DoR 284/2014