<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Vmesna sodba in Sklep VIII Ips 123/2016

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2016:VIII.IPS.123.2016
Evidenčna številka:VS3006891
Datum odločbe:30.08.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba in Sklep VDSS Pdp 425/2015
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), mag. Ivan Robnik (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič, Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:javni uslužbenci - uvrstitev v plačni razred - delo na zahtevnejšem delovnem mestu - neizpolnjevanje pogoja izobrazbe

Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je delavec, ki po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, v načelu upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto, na podlagi določbe 42. člena ZDR oziroma sedanjega 44. člena ZDR-1 in to v načelu velja tudi za javne uslužbence. Pri tem pa je treba upoštevati pravila, ki veljajo pri delodajalcu glede obračunskih osnov in plač za tak primer. Tako se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na določbe ZSPJS in Pravilnika o napredovanju delavcev zaposlenih v zdravstvu.

Javni uslužbenec ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto v višjem tarifnem razredu ni upravičen do prenosa števila vseh napredovanj v plačnih razredih na prejšnjem delovnem mestu, temveč je lahko uvrščen le za en plačni razred višje od plačnega razreda, v katerega je bil z doseženimi napredovanji uvrščen na prejšnjem delovnem mestu, razen, če je izhodiščni plačni razred za določitev osnovne plače delovnega mesta v višjem tarifnem razredu že sam po sebi najmanj za en plačni razred višji od doseženega na prejšnjem delovnem mestu.

Izrek

I. Revizija zoper sklep o zavrženju tožbe se zavrže.

II. Reviziji se v preostalem delu delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje, izrek o stroških postopka sodišča druge stopnje pa se razveljavi.

III. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici za čas od 1. 8. 2008 do 30. 9. 2008 obračuna in izplača razliko plače med 18. in 19. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska razlike (I. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače nad 19. plačnim razredom za čas od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2012 pa zavrnilo. Hkrati je s sklepom zavrglo tožbo glede zahtevka, da mora tožena stranka s tožnikom skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec - tehnik VIII.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi glede obračuna in izplačila razlike plače med 18. in 19. plačnim razredom za čas od 1. 8. do 30. 9. 2008 ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper sklep o zavrženju tožbe glede zahtevka za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi je zavrnilo. Ob ugotovitvah, da je bil tožnik z aneksom k pogodbi o zaposlitvi ob prehodu na nov plačni sistem po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) razporejen na ustrezno delovno mesto vzdrževalec IV v IV. tarifnem razredu in mu je bil ob upoštevanju štirih napredovanj na tem delovnem mestu priznan 18. plačni razred, da pa je bil dejansko zadolžen za zahtevnejša dela vzdrževalca tehnika V v V. tarifnem razredu z izhodiščnim 18. plačnim razredom, je presodilo, da je bil tožnik tudi glede na dejansko zahtevnejše delo upravičen le do plače po izhodiščnem plačnem razredu zahtevnejšega delovnega mesta oziroma do plače po plačnem razredu njegovega dejansko ustreznega delovnega mesta, upoštevaje tudi dotedanja napredovanja v plačnih razredih, ker je z na podlagi tega priznanim plačnim razredom že dosegel izhodiščni plačni razred zahtevnejšega delovnega mesta.

3. Na tožnikov predlog je Vrhovno sodišče zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je javni uslužbenec, ki v nasprotju s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi po navodilih delodajalca redno opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, za zasedbo katerega ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, upravičen do plače po obračunski osnovi tega delovnega mesta z upoštevanjem napredovanj v plačnih razredih (sklep VIII DoR 112/2015 z dne 10. februarja 2016).

4. Tožnik v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Graja stališče sodišča druge stopnje, da se za tožnika, ki opravlja zahtevnejše delo ne glede na siceršnjo pogodbo o zaposlitvi za delo vzdrževalca IV, upošteva le določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ne pa tudi določbe ZSPJS in tudi na tej podlagi tožniku priznava le izhodiščni plačni razred za delo na zahtevnejšem delovnem mestu brez že doseženih napredovanj. Tako je prišlo do neenakopravnega obravnavanja tožnika, ki bi moral biti glede plače izenačen s primerljivim delavcem na zahtevnejšem delovnem mestu vzdrževalca - tehnika V. Pri tem sodišče zmotno šteje, da tožnik zaradi opravljanja zahtevnejših del na tem delovnem mestu po odredbi tožene stranke tudi v dejanskem smislu ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto oziroma mu take pogodbe zmotno ne priznava in da glede plače ni izenačen z delavcem na tem delovnem mestu. Pri tem se tožnik sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v sodbi v zadevi VIII Ips 214/2014, pa tudi v zadevi VIII Ips 19/2014. Poleg določb 42. člena ZDR bi sodišče moralo upoštevati tudi določbe 49c. člena ZSPJS, glede na to, da je že od leta 2004 dalje po navodilih tožene stranke ves čas opravljal zahtevnejše delo vzdrževalca - tehnika V. Vztraja, da bi mu zato moralo sodišče glede na dejansko delo priznati plačo po obračunski osnovi tega delovnega mesta, zvišani za število že doseženih napredovanj v plačilnih razredih.

5. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija je delno nedovoljena, delno pa je utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pri tem sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev, ki so bila podlaga za izdajo izpodbijane sodbe.

8. Tožnik je vložil revizijo tudi zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, s katerim je le-to soglašalo s sklepom sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe glede zahtevka za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za zahtevnejše delovno mesto. V tem delu revizija ni bila dopuščena in jo je zato sodišče na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

9. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo opredelilo za delno sodbo. Že sodišče druge stopnje utemeljeno ugotavlja, da gre za zmotno opredelitev in da gre po svoji vsebini za vmesno sodbo, saj v obrazložitvi samo sodišče prve stopnje ugotavlja, da bo moralo v končni sodbi odločiti o tožnikovem zahtevku o razliki plače, opredeljenem v določnem denarnem znesku, in stroških postopka. Čeprav glede na dajatveno obliko izreka ne gre za tipično vmesno sodbo, revizijsko sodišče soglaša, da v njej prevladujejo elementi vmesne sodbe, saj je bilo v njej odločeno le o podlagi za odločitev o zneskovno opredeljenem denarnem zahtevku.

10. Sodišče druge stopnje je svojo presojo tožnikove obračunske osnove plače opravilo na podlagi naslednjih dejstev:

- Tožnik je imel že pred 1. 8. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za glede na njegovo izobrazbo ustrezno delovno mesto vzdrževalca IV, dejansko pa je (v skladu z navodili tožene stranke) ves čas oziroma vsaj do leta 2010 v celoti opravljal delo na zahtevnejšem delovnem mestu vzdrževalca - tehnika V., za katero zahtevanega pogoja strokovne izobrazbe ni izpolnjeval.

- Tožnik je ves čas prejemal plačo glede na pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vzdrževalec IV v 14. izhodiščnem plačnem razredu. Do avgusta 2008 je štirikrat napredoval, tako da je tožena stranka ob prevedbi v plačne razrede s 1. 8. 2008 na podlagi določb ZSPJS upoštevala njegovo napredovanje za štiri razrede in ga glede višine plače uvrstila v 18. plačni razred, s 1. 10. 2008 pa mu je na podlagi dodatnega napredovanja priznala napredovanje še za en plačni razred in mu za naprej plačo obračunavala po 19. plačnem razredu.

- Zahtevnejše delovno mesto vzdrževalca - tehnika V je bilo od 1. 8. 2008 v smislu določb ZSPJS uvrščeno v 18. izhodiščni plačni razred.

11. Kolikor se tožnik v reviziji sklicuje na določbe 49c. člena ZSPJS, ki ureja način prevedbe s 1. 8. 2008 zatečenih plač v javnem sektorju v plačne razrede po tem zakonu, sodišče ugotavlja, da sama prevedba takrat tožniku izplačane plače v plačne razrede po navedenem zakonu niti ni bila predmet spora in ta zakonska določba ne daje odgovora na vprašanje, zaradi katerega je bila revizija dopuščena. Predmet spora je namreč drugačen, to je razlike plače med 18. (od 1. 8. 2008 dalje) oziroma 19. plačnim razredom (od 1. 10. 2008 dalje) in 22. oziroma 23. plačnim razredom, ker naj tožniku ne bi bila izplačevana plača za delo na delovnem mestu vzdrževalca - tehnika V, na katerem je po navodilih tožene stranke dejansko delal, temveč plača na delovnem mestu vzdrževalca IV, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, s tem da je tožnik sporno razliko plače zahteval v denarnem znesku.

12. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je delavec, ki po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, v načelu upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto, na podlagi določbe 42. člena ZDR oziroma sedanjega 44. člena ZDR-1 in to v načelu velja tudi za javne uslužbence. Pri tem pa je treba upoštevati pravila, ki veljajo pri delodajalcu glede obračunskih osnov in plač za tak primer. Tako se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na določbe ZSPJS in Pravilnika o napredovanju delavcev zaposlenih v zdravstvu (Ur. l. RS, št. 41/99 do 19/2001), ki je veljal za toženo stranko (Pravilnik). V zvezi s tem revizijsko sodišče ne soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da za tožnika ni mogoče uporabiti določbe ZSPJS, ker za odreditev zahtevnejših del tožena stranka ni imela pravne podlage, in ker naj bi bila s tem kršena določba ZJU o skrbi za strokovnost javne uprave v zvezi s sistemizacijo delovnih mest. Skrb za strokovnost javne uprave (9. člen ZJU) je naložena predstojnikom in zato delavec, ki se podredi njihovim odredbam, ne more biti prikrajšan oziroma glede svojih pravic obravnavan mimo določb, ki sicer veljajo za javne uslužbence.

13. ZSPJS, v katerem so bile od 1. 8. 2008 urejene plače tudi pri toženi stranki, v prvem odstavku 14. člena določa, da javnemu uslužbencu, ki opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. V drugem odstavku je za javne uslužbence z daljšo delovno dobo (nad 23 let) to znižanje določeno le za en plačni razred. V četrtem odstavku pa je določeno, da to znižanje (po določbah prvega in drugega odstavka) ne velja za delovna mesta v VI in nižjih tarifnih razredih. To pomeni, da je bil tožnik zaradi dela na delovnem mestu vzdrževalec - tehnik V, za katero ni izpolnjeval pogojev izobrazbe, upravičen do osnovne plače po neznižanem 18. plačnem razredu tega delovnega mesta.

14. Ker je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzdrževalec IV v IV. tarifnem razredu, je zaradi njegovega dela na zahtevnejšem delovnem mestu v višjem, to je V. tarifnem razredu, treba smiselno upoštevati tudi določbo prvega odstavka 19. člena ZSPJS, po kateri je javni uslužbenec, ki je premeščen na delovno mesto v višjem tarifnem razredu in bi bil upravičen na tem delovnem mestu do uvrstitve v nižji ali enak plačni razred, kot ga je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, dejansko upravičen do uvrstitve v za en razred višji plačni razred, kot ga je z napredovanjem dosegel na prejšnjem delovnem mestu. To pomeni, da javni uslužbenec ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto v višjem tarifnem razredu ni upravičen do prenosa števila vseh napredovanj v plačnih razredih na prejšnjem delovnem mestu, temveč je lahko uvrščen le za en plačni razred višje od plačnega razreda, v katerega je bil z doseženimi napredovanji uvrščen na prejšnjem delovnem mestu, razen, če je izhodiščni plačni razred za določitev osnovne plače delovnega mesta v višjem tarifnem razredu že sam po sebi najmanj za en plačni razred višji od doseženega na prejšnjem delovnem mestu. Hkrati pa je treba upoštevati določbo 6. člena Pravilnika, da zaposleni, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne more napredovati v plačnih razredih.

15. Vse navedeno smiselno velja tudi za javnega uslužbenca, ki je bil po navodilih delodajalca za nedoločen čas brez ustrezne izobrazbe v celoti zadolžen (dejansko razporejen) za zahtevnejša dela na delovnem mestu v višjem tarifnem razredu, kot je bilo to v tožnikovem primeru.

16. Tožnik je zahteval izplačilo razlike plače zaradi dela na zahtevnejšem delovnem mestu od 1. 8. 2008 dalje, ko je bil tudi sicer v javnem sektorju v celoti uveljavljen nov plačni sistem po določbah ZSPJS. Zato je bilo treba na podlagi teh določb o tožnikovem zahtevku odločiti glede na veljavno ureditev po tem datumu. Glede na to, da je bil tožniku 1. 8. 2008 na delovnem mestu vzdrževalca IV (tudi na podlagi napredovanj) priznan 18. plačni razred, je bil od tega dne dalje zaradi dela na delovnem mestu vzdrževalca - tehnika V na podlagi ugotovitev iz 14. točke te obrazložitve upravičen do plače po za en razred višjem, to je 19. plačnem razredu, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Po 1. 10. 2008, ko je pri toženi stranki z vidika njegove formalne zaposlitve na delovnem mestu vzdrževalec IV tudi sicer napredoval v 19. plačni razred, po katerem mu je bila plača sproti izplačevana, pa tožnik ne glede na opravljanje zahtevnejših del, upoštevaje navedeno ureditev, pri plači ni bil prikrajšan. Zato je sodišče njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače nad 19. plačnim razredom utemeljeno zavrnilo.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ostalem (glede obračunske osnove plače nad 19. plačnim razredom) je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Tožnik je v tožbi zahteval plačilo razlike plače v konkretiziranem denarnem znesku. Ker sodišče prve stopnje v svoji vmesni sodbi, ni odločilo o tožnikovem denarnem zahtevku, kot je bil postavljen, temveč le o podlagah za obračun le-tega, bo o tožnikovem denarnem zahtevku in tudi o stroških celotnega postopka odločilo s končno sodbo, po ustrezni dopolnitvi postopka.


Zveza:

ZDR-1 člen 44. ZJU člen 9. ZSPJS člen 14, 19.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4MjM1