VSRS sodba VIII Ips 249/2015

Jedro

Izraz „premestitev“ v kontekstu določbe drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS je potrebno tolmačiti ne le kot premestitev v smislu določb 147. do 152b. člena ZJU, temveč tudi kot „premestitev“ ki se v javnem sektorju, izven državne uprave in samoupravnih lokalnih skupnosti, lahko izvede le z institutom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Določbo drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJUS je potrebno tolmačiti skupaj z določbo prvega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS. Prvi stavek se nanaša na celotni javni sektor in tudi drugega stavka ni mogoče razlagati tako, da se ne nanaša na celotni javni sektor, ampak le na javni sektor v ožjem pomenu besede.

Izrek

Reviziji tožnice se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi:

„Pritožbi tožnice se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da tožnici izda aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 2. 2010 in ji določi plačo v višini 50. plačnega razreda z veljavnostjo od 1. 3. 2010; da ji za čas od marca 2010 do prvega izplačila plače v višini 50. plačnega razreda, po plačilu ustreznih davkov in prispevkov, plača neto znesek razlik med 49. in 50. plačnim razredom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in ji povrne stroške postopka v znesku 320,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 369,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila“.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožnici povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 616,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ji izda aneks k pogodbi o zaposlitvi in ji določi plačo v višini 50. plačnega razreda ter da tožnici za čas od marca 2010 dalje izplača razliko v plači med 49. in 50. plačnim razredom po plačilu ustreznih davkov in prispevkov v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Tožnica je zahtevek utemeljevala z določbo 19. člena Zakona o sistem plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2012 s spremembami) o tem, da se javnemu uslužbencu že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred, če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnica na novo delovno mesto ni bila premeščena, ampak je zanj sklenila pogodbo o zaposlitvi. Celo v primeru če bi šteli, da se sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto šteje za premestitev, tožnica ni upravičena do zvišanja plačnega razreda za en razred na podlagi prvega odstavka 19. člena ZSPJS, saj na prejšnjem delovnem mestu ni napredovala.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da je določbo prvega odstavka 19. člena ZSPJS potrebno razlagati tako, kot se glasi. Ta določba je zato lahko pravna podlaga za uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred le v primeru, če je prehod na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu, z uvrstitvijo v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, posledica premestitve, ne pa tudi če je posledica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo javni uslužbenec sprejme. Do uporabe instituta premestitve javnih uslužbencev v „širšem javnem sektorju“ sploh ne more priti, saj se določbe Zakona o javni upravi (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002, s spremembami) o premestitvi uporabljajo le v primeru javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 35/2015 z dne 8. 6. 2015 na predlog tožnice dopustilo revizijo glede vprašanja uporabe določbe prvega odstavka 19. člena ZSPJS za javne uslužbence, zaposlene v javnih zavodih.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila z delovnega mesta pomočnika direktorja, ki je bilo uvrščeno v VII/2 tarifni razred s 50. plačilnim razredom, premeščena na delovno mesto v VIII. tarifnem razredu, torej v višji tarifni razred z 49. plačnim razredom. Premestitev na drugo delovno mesto je bila izvedena z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožnica podpisala. Pri tem tožena stranka ni upoštevala določbe drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPSJ. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je pravna podlaga za uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred na podlagi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS podana le, kadar je prehod javnega uslužbenca na delovno mesto v višjem tarifnem razredu posledica premestitve na drugo delovno mesto na podlagi določb ZJU. Iz 1. in 2. člena ZSPJS izhaja, da vse določbe ZSPJS veljajo za celoten javni sektor, torej tudi za tisti del javnega sektorja, za katerega ne veljajo določbe drugega dela ZJU. Sodišče druge stopnje izhaja iz napačne in ozke (slovnične) razlage instituta premestitve javnega uslužbenca iz prvega odstavka 19. člena ZSPJS. Institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove po ZDR oziroma ZDR-1, zasleduje povsem enak namen, kot ga ima institut premestitve po ZJU. V obeh primerih se spremeni delovno mesto javnega uslužbenca pri istem delodajalcu, različen je le postopek. Med strankama ostaja sporna zgolj uporaba prvega odstavka 19. člena ZSPJS in posledično uvrstitve tožnice na tej podlagi v 50. plačni razred. Tožničina razlaga uporabe prvega odstavka 19. člena ZSPJS je enaka navodilom in pojasnilom ministrstva za javno upravo, ki je kot resorno ministrstvo pristojno za spremljanje izvajanja plačnega sistema.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (361č. len ZPP).

8. Vrhovno sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Za pravilno uporabo materialnega prava glede dopuščenega pravnega vprašanja so bistvena naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili prvo in drugostopenjsko sodišče:

- tožnica je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 9. 2006 zaposlena na delovnem mestu pomočnice direktorja tožene stranke za pravno področje;

- delovno mesto pomočnice direktorja za pravno področje je bilo uvrščeno v plačno skupino B, v tarifni razred VII/2 in 50. plačilni razred;

- delovno mesto pomočnice direktorja za pravno področje je bilo ukinjeno; tožnici pa je bila posledično 10. 2. 2010 odpovedana pogodba o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe za delovno mesto svetovalca VIII;

- tožnica je ponujeno delovno mesto sprejela in stranki sta 26. 2. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca VIII, ki je razvrščeno v VIII. tarifni razred in 49. plačni razred;

- tožnica je 11. 9. 2012 na podlagi 3. člena ZSPJS zahtevala izdajo aneksa k pogodbi o zaposlitvi in izplačilo razlike v plači ob upoštevanju določbe drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS v višini razlike med 50. in 49. plačnim razredom.

9. Med strankama je sporno, ali je bila tožena stranka ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca VIII dolžna upoštevati le prvi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS (kot meni tožena stranka) ali tudi določbo drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS (kot meni tožnica).

10. Prvi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS določa, da se javni uslužbenec ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v višji naziv, uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oziroma na katerega je premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan.

11. Drugi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS pa določa, da se javnemu uslužbencu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred, če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo.

12. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da se zaradi uporabe izraza „premestitev“ določba drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS lahko nanaša le na javne uslužbence, za katere velja drugi del ZJU, saj samo ta pozna institut premestitve javnega uslužbenca, tožnica pa na delovno mesto svetovalca VIII ni bila premeščena, ampak je zanj sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Izraz „premestitev“ v kontekstu določbe drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS je potrebno tolmačiti ne le kot premestitev v smislu določb 147. do 152b. člena ZJU, temveč tudi kot „premestitev“ ki se v javnem sektorju, izven državne uprave in samoupravnih lokalnih skupnosti, lahko izvede le z institutom odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe. Določbo drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJUS je potrebno tolmačiti skupaj z določbo prvega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS. Prvi stavek se nanaša na celotni javni sektor in tudi drugega stavka ni mogoče razlagati tako, da se ne nanaša na celotni javni sektor, ampak le na javni sektor v ožjem pomenu besede.

13. Pri razlagi sporne določbe je potrebno upoštevati tudi določbo drugega odstavka 1. člena ZSPJS o tem, da zakon določa skupne temelje sistema plač v javnem sektorju, in sicer za uveljavitev načela enakega plačila za delo na primerljivih delovnih mestih, nazivih in funkcijah, za zagotovitev preglednosti sistema plač ter stimulativnosti plač. Pri tem 2. člen ZSPJS izrecno določa, da javni sektor po tem zakonu ob državnih organih in samoupravnih lokalnih skupnostih, javnih agencijah, javnih skladih in javnih gospodarskih zavodih sestavljajo tudi javni zavodi, (kamor spada tudi tožena stranka). Namen zakona je torej urediti sistem plač na enak način za vse javne uslužbence, ne glede na to, v katerem delu javnega sektorja so zaposleni. Nobenega razumnega razloga ni, zakaj bi določba drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS o določitvi plačnega razreda na novem delovnem mestu v primeru, ko je javni uslužbenec kljub temu, da je novo delovno mesto v višjem tarifnem razredu, uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kot ga je imel na prejšnjem delovnem mestu pri istem delodajalcu, veljala le za zaposlene v državnih organih in samoupravnih lokalnih skupnostih, ne pa tudi za zaposlene v preostalem javnem sektorju. To bi bilo v nasprotju z namenom ZSPJS, da plače uredi na enak način za celoten javni sektor.

14. Sedanje besedilo prvega odstavka 19. člena ZSPJS je bilo uzakonjeno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-I, Ur. l. RS, št. 58/2008). V obrazložitvi k predlogu te novele je navedeno, da 12. člen sprememb in dopolnitev, ki se nanaša na 19. člen ZSPJS, na novo določa, da se javnega uslužbenca ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv uvrsti v plačni razred delovnega mesta, za katerega je sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, ali v plačni razred, v katerega je bil uvrščen naziv. V nadaljevanju je zapisano, da se javnega uslužbenca uvrsti za en plačni razred višje, če bi bil javni uslužbenec v takšnem primeru (torej v vseh primerih, ki so navedeni v prejšnjem stavku) uvrščen v nižji ali isti plačni razred. Zakonodajalec torej ni želel, da se ta določba nanaša le na javne uslužbence, ki so premeščeni na podlagi določb drugega dela ZJU, temveč na vse javne uslužbence. Javne uslužbence izven državne uprave in organov lokalnih skupnosti pa je možno „premeščati“ le z uporabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe.

15. Pravilnost stališča, da določba drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS velja za ves javni sektor, potrjuje tudi dopis direktorata za javni sektor v okviru takratnega ministrstva za pravosodje in javno upravo z dne 1. 2. 2013 (priloga A21). V tem dopisu je direktorat podal pojasnila v zvezi z določitvijo plačnega razreda javnim uslužbencem iz plačne skupine B (v tej skupini je bila tudi tožnica, ko je bila na delovnem mestu pomočnice direktorja) po prenehanju mandata. V pojasnilu je prikazan tudi primer, ki je povsem primerljiv s tožničinim. Gre za primer direktorja zdravstvenega doma, ki je po prenehanju mandata „razporejen“ na delovno mesto zdravnika specialista II. Gre za javnega uslužbenca, ki ni zaposlen v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti, zato je bila „razporeditev“ lahko izvedena le z novo pogodbo o zaposlitvi in ne s premestitvijo v smislu določb 147. do 152. člena ZJU. Tudi za takšnega javnega uslužbenca je direktorat za javni sektor v navedenem dopisu predvidel, da se njegova plača na delovnem mestu po prenehanju mandata določi ob upoštevanju drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS, to je tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu pred premestitvijo (s tem da to ni delovno mesto direktorja, ampak delovno mesto zdravnika specialista II) poveča za en plačni razred, saj bi bil sicer ta javni uslužbenec, kljub premestitvi v višji tarifni razred, uvrščen v isti ali nižji plačni razred, kot ga je dosegel pred tem.

16. Iz tega primera je razvidno, da si tožnica sicer zmotno razlaga določbo drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS glede vprašanja, kateri je tisti doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma nazivu na delovnem mestu pred premestitvijo, ki se poveča za en razred, če je bil javni uslužbenec kljub premestitvi na delovno mesto v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred. Tožnica izhaja iz zmotne domneve, da je to doseženi 50 plačni razred na delovnem mestu pomočnice direktorja tožene stranke za pravno področje. Pri tem pa spregleda, da je šlo za delovno mesto iz plačne skupine B, ki se nanaša na poslovodne organe pri uporabnikih proračuna. Za javne uslužbence, zajete v skupini B pa velja, da se po prenehanju mandata in premestitvi na drugo delovno mesto ne izhaja iz plačnega razreda doseženega na funkciji direktorja, temveč plačnega razreda, ki bi ga javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu pred nastopom funkcije, ob upoštevanju napredovanj, ki bi jih javni uslužbenec dosegel v času mandata. Navedeno izhaja iz določbe prvega odstavka 9. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbence v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami) o tem, da se javnemu uslužbencu iz plačne skupine B ob prenehanju mandata in razporeditvi na novo delovno mesto upošteva število napredovanj, ki bi jih lahko dosegel, če bi na tem delovnem mestu napredoval vsaka tri leta. Drugi stavek namreč določa izjemo od pravila iz prvega stavka, ki se nanaša na celotni javni sektor. S to izjemo je določeno, kako ravnati, če bi bil javni uslužbenec uvrščen v nižji ali isti plačni razred kot na prejšnjem delovnem mestu, čeprav je novo delovno mesto uvrščeno v višji tarifni razred. Zaradi navedenega je potrebno šteti, da se tudi drugi stavek prvega odstavka 19. člena ZSPJS nanaša na celotni javni sektor.

17. Vse to pomeni, da bi tožena stranka ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi prvega odstavka 19. člena ZSPJS tožničin pravilno določen 49. plačni razred morala povečati še za en plačni razred, saj bi tožnica sicer kljub sklenitvi nove pogodbe za delovno mesto, ki je uvrščeno v višji tarifni razred bila uvrščena v nižji plačni razred, kot ga je dosegla pred premestitvijo. Tožnici je bil 49. plačni razred določen na povsem enak način kot je bil določen v primeru zdravnika specialista II, ki je naveden v opombi. Tožnici je bil 49. plačni razred določen tako, da se je 40. izhodiščnemu razredu prištelo 7 plačnih razredov napredovanj, ki jih je tožnica dosegla še pred nastopom mandata, temu pa se dodalo dva plačna razreda na podlagi simulacije napredovanj, ki bi jih tožnica dosegla v času opravljanja mandata funkcije pomočnice direktorja tožene stranke. Plača je bila tožnici tako določena na podlagi formule 40 + 7 + 2 = 49. Ker je tako določena plača tožnice, kljub zaposlitvi na delovnem mestu v višjem tarifnem razredu, nižja oziroma enaka kot pred „premestitvijo“, jo je na podlagi 19. člena ZSPJS potrebno povečati za en plačni razred, kar skupaj znaša 50. plačilnih razredov, kolikor tožnica tudi vtožuje (1).

18. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se ugodi tožničini pritožbi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, ter se toženi stranki naloži, da tožnici izda aneks k pogodbi o zaposlitvi in ji določil plačo v višini 50. plačnega razreda z veljavnostjo od 1. 3. 2010, da ji je za čas od marca 2010 do prvega izplačila plače v višini 50. plačnega razreda izplača neto razliko plače med 49. in 50. plačnim razredom, po plačilu davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike do plačila ter ji povrne stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje.

19. Tožnica je z revizijo uspela, zato je upravičena tudi do povrnitve stroškov revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): Takšen je tudi primer, ki je naveden v dopisu Direktorata za javni sektor (priloga A21). Direktor zdravstvenega doma je bil, tako kot tožnica uvrščen, v 50. plačni razred v tarifnem razredu VII/2. Po prenehanju mandata mu je bila plača na delovnem mestu zdravnika specialista II določena ob upoštevanju dejstva, da je bil javni uslužbenec ob nastopu mandata na delovnem mestu zdravnika specialista II uvrščen v 43. plačni razred (41. izhodiščni plačni razred, VIII TR) da je v času mandata potrebno upoštevati dve napredovanji na podlagi 9. člena Uredbe, kar pomeni uvrstitev v 45 plačni razred, temu pa je potrebno na podlagi 19. člena ZSPJS dodati en plačni razred, saj gre za razporeditev na delovno mesto višjega tarifnega razreda v okviru istega delodajalca.

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1089/2015
• VDS sklep Pdp 1277/2005
• VDSS sodba Pdp 100/2015