VSRS sodba VIII Ips 238/2015

Jedro

Predmet tega spora je plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nanje pa se nanaša tudi konkretna poravnalna ponudba, namenjena sporazumni rešitvi spora. To, da se je poskus sporazumne rešitve spora začel že v kasneje neuspelem izvršilnem postopku, na naravo poravnalne ponudbe kot listine, za katero velja dokazna prepoved, ne vpliva.

Spremembo sodbe sodišča prve stopnje omogoča prvi odstavek 354. člena ZPP. Že zakon je torej pred sodiščem druge stopnje predvidel možnost spremembe odločitve v škodo stranke, ki se ni pritožila. Zato sama sprememba sodbe ne more imeti za posledico kršitve določbe prvega odstavka 354. člena ZPP in 25. člena ustave RS (pravica do pravnega sredstva). Prav zato, ker stranka, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela, nima „možnosti“ pritožbe (ker za to ni imela interesa), zakon za spremembo sodbe sodišča prve stopnje postavlja stroge pogoje. Ti so opredeljeni v 358. členu ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 8. dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2.542,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača zapadle plače za čas od 26. 5. 2003 do 28. 2. 2005 v bruto znesku 140.892,61 EUR ter regrese za letni dopust za leto 2003 in 2004 v bruto znesku 1.126,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo. S pravnomočno sodbo Pdp 358/2004 je bilo ugotovljeno, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. S prvotno tožbo ni zahteval plačila zapadlih zneskov plač in drugih prejemkov. Tožbo za plačilo teh prejemkov je vložil šele 12. 10. 2010, in sicer po tem, ko je bil sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu o dovoljeni izvršbi razveljavljen. Zavrnilo je ugovor zastaranja terjatve ter obrazložilo, da je prišlo do pretrganja zastaranja z dopisom tožene stranke z dne 7. 11. 2006, s katerim je tožena stranka tožniku poslala predlog za izvensodno poravnavo. Predlog je vseboval izračun vseh zneskov plač in regresov za obdobje, zajeto s sodbo Pdp 358/2004, vključno z obrestmi in z odbitkom tožnikovih prejemkov iz drugih naslovov.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na listino, ki je glede na določbo 309a. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) ne bi smelo uporabiti, to pa pomeni, da je zmotno uporabilo materialno pravo glede pretrganja zastaranja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede zneska, izplačanega 18. 5. 2006 oziroma se do stališča sodišča prve stopnje glede tega sploh ni opredelilo. Tako tožnik, ki je pred sodiščem prve stopnje uspel, ni imel možnosti pritožbe na stališče, da zastaranje s plačilom delnega zneska z dne 18. 5. 2006 ni bilo pretrgano. Sodišče druge stopnje je že na podlagi presoje, da poravnalna ponudba ni bila dovoljen dokaz presodilo, da je terjatev zastarala, pri tem pa je opustilo dolžnost, da v celoti preveri dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navedeni znesek ni mogel predstavljati tekoče plače, saj je bil reintegriran šele 12. 10. 2006, zato je lahko pomenil le delno plačilo zapadlega dolga. Revizija nadalje uveljavlja nepravilno uporabo 309a. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost sodbe (relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Poravnalna ponudba je bila dana pred vložitvijo tožbe in ne za potrebe tega sodnega postopka, zato ne gre za nedopusten dokaz v smislu navedene določbe ZPP. Sodišče druge stopnje jo je napačno razumelo kot poskus izogniti se sodnemu postopku. Če bi obveljalo njegovo stališče, bi to po mnenju revidenta pomenilo nedopustno poseganje v razpolagalna upravičenja strank. Najbolj tipična dokaza iz obdobja pred pravdo sta poravnalna ponudba, ki dokazuje obstoj dolga in opomin pred tožbo, ki dokazuje, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo. Morda bi lahko dokaz šteli za nedopustnega glede višine, zagotovo pa ne glede temelja. Meni tudi, da je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne presoje listin (drugi odstavek 358. člena ZPP, pravilno druga alineja 358. člena ZPP). Obravnave ni opravilo, ker ni bila potrebna, je pa z neutemeljeno spremembo sodbe odvzelo tožniku možnost pritožbe. Zato predlaga ugoditev reviziji.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano na drugi stopnji z omejenim obsegom razlogov, ki jih je mogoče z njo uveljavljati. Niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti na pravilno uporabo materialnega prava revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zato morajo biti razlogi, zaradi katerih se sodba sodišča druge stopnje izpodbija, konkretizirani. Ob očitku bistvenih kršitev je treba konkretno navesti procesno določilo, ki naj bilo prekršeno (oziroma mora biti kršitev opisana tako natančno, da je mogoče vsaj smiselno razbrati, katera se zatrjuje).

7. Z revizijskimi navedbami glede plačila z dne 18. 5. 2006 tožnik uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Ali glede na to, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do stališča sodišča prve stopnje o delnem plačilu z dne 18. 5. 2006, ki ga ni štelo za dejanje, ki bi pretrgalo zastaranje (1), uveljavlja tudi bistveno kršitev in katero, iz revizije ni mogoče razbrati.

8. Bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 309a. členom ZPP se uveljavlja neutemeljeno. Sodišče druge stopnje je določbo pravilno uporabilo, saj prepoved predložitve listin, ki vključujejo konkretne poravnalne ponudbe nasprotne stranke in so bile predložene v pogajanjih ali postopkih za sporazumno rešitev spora, ne velja le za poravnalne ponudbe, ki bi bile pripravljene za potrebe ali znotraj tega sodnega postopka. Velja za vse listine, ki vsebujejo konkretne poravnalne ponudbe, dane v pogajanjih in postopkih za sporazumno rešitev spora. Predmet tega spora je plačilo prejemkov iz delovnega razmerja za čas po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nanje pa se nanaša tudi konkretna poravnalna ponudba, namenjena sporazumni rešitvi spora. To, da se je poskus sporazumne rešitve spora začel že v kasneje neuspelem izvršilnem postopku, na naravo poravnalne ponudbe kot listine, za katero velja dokazna prepoved, ne vpliva. Ker je določba 309a. člena ZPP povsem jasna, v konkretnem primeru ne omogoča drugačne interpretacije, kot jo je podalo sodišče druge stopnje.

9. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP in v povezavi s 25. členom Ustave RS. V reviziji se uveljavlja zaradi tega, ker naj bi bila sprememba sodbe sodišča prve stopnje posledica zmotne presoje listin. Pri tem se revizija sklicuje na „drugi odstavek 358. člena ZPP“, očitno pa je, da gre za drugo alinejo 358. člena ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze. Kot je mogoče razumeti revizijo, zmotno presojo listin očita sodišču druge stopnje, na tej podlagi pa neutemeljeno spremembo sodbe sodišča prve stopnje, kar naj bi imelo za posledico odvzem možnosti pritožbe.

10. Spremembo sodbe sodišča prve stopnje omogoča prvi odstavek 354. člena ZPP. Že zakon je torej pred sodiščem druge stopnje predvidel možnost spremembe odločitve v škodo stranke, ki se ni pritožila. Zato sama sprememba sodbe ne more imeti za posledico kršitve določbe prvega odstavka 354. člena ZPP in 25. člena Ustave RS (pravica do pravnega sredstva). Prav zato, ker stranka, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela, nima „možnosti“ pritožbe (ker za to ni imela interesa), zakon za spremembo sodbe sodišča prve stopnje postavlja stroge pogoje. Ti so opredeljeni v 358. členu ZPP. Revizija v zvezi z uporabo te določbe uveljavlja zmotno presojo listin pred sodiščem druge stopnje. Vendar neutemeljeno. Sodišče druge stopnje namreč ni spremenilo sodbe sodišča prve stopnje na podlagi druge alineje 358. člena ZPP, pač pa izrecno na podlagi šeste alineje 358. člena ZPP, ki omogoča spremembo sodbe sodišča prve stopnje takrat, ko sodišče druge stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 347. člena ZPP samo odpravi kršitev določb pravdnega postopka. Morebitne bistvene kršitve v zvezi z uporabo te določbe pa revizija ne uveljavlja.

11. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

12. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan toženi stranki povrniti revizijske stroške v znesku 2.542,40 EUR (2.04,00 EUR za revizijo - tar. št. 2200, 22% DDV - tar. št. 6007 in 20,00 EUR materialnih stroškov - tar. št. 6002).

---.---

Op. št. (1): Logično je, da se mu na pritožbo tožene stranke do tega ni bilo treba opredeljevati.

Datum zadnje spremembe:

18.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 61/2000
• VSC Sklep II Cpg 96/2019
• VSL sklep II Cpg 1107/99