VSRS sodba II Ips 187/2014

Jedro

Tožnikov zahtevek v tej pravdi bi bil lahko utemeljen, če bi uspel dokazati opravičljivo bistveno zmoto ob sklepanju sodne poravnave. Odškodninski zahtevek pa bi bil poleg tega lahko utemeljen, če bi tožnik zatrjeval in dokazal obstoj nove škode. Torej škode, ki je v času sklepanja sodne poravnave še ni bilo in je hkrati po rednem toku stvari tudi ni bilo mogoče pričakovati oziroma predvideti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je 11. 2. 2006 doživel prometno nesrečo, ki jo je povzročil zavarovanec toženke. Tožnik prek svoje tedanje pooblaščenke in toženka sta 11. 5. 2007 v zvezi s škodo iz tega škodnega dogodka sklenili izvensodno poravnavo. Tožnik v tej pravdi zatrjuje, da je bil ob sklepanju sodne poravnave v zmoti o bistvenih okoliščinah. Zato zahteva, naj se ugotovi, da je izvensodna poravnava neveljavna, hkrati pa zahteva plačilo denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Svoj zahtevek opira na dejstvo, da je takoj, ko je izvedel za sklenitev izvensodne poravnave, izrazil svoje nestrinjanje z njo. Trditve o zmoti opira na dejstvo, da zdravljenje tedaj sploh še ni bilo zaključeno in niso bile znane vse posledice nesreče. Osrednja posledica, ki tedaj ni bila znana, naj bi bila možganska krvavitev.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo. Pojasnilo je, da so tožnikove trditve o zaključku zdravljenja in zmoti o tem nesklepčne. Tožnik namreč že v tožbi trdi, da ni bil v zmoti glede zaključka zdravljenja, saj pravi, da je nemudoma izrazil nestrinjanje s sklenjeno izvensodno poravnavo, saj jo je pooblaščenka sklenila, čeprav zdravljenje sploh še ni bilo zaključeno. Na podlagi dokaznega postopka z izvedenci medicinske stroke, je sodišče poleg tega ugotovilo, da v prometni nezgodi leta 2006 tožnik ni utrpel možganske krvavitve. Šlo je za starejšo poškodbo, ki je vidna na izvidih že iz leta 2001.

3. Pritožbeno sodišče je te ugotovitve sprejelo oziroma z njimi soglašalo, zavrnilo pritožnikove očitke o protislovnosti izvedenskega mnenja dr. Č. in dr. S. in soglašalo s sodiščem prve stopnje, da gre za procesno upoštevno izvedensko mnenje, čeprav dr. S. ni sodno zaprisežen izvedenec. Pritožbo tožnika je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

4. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožnik. Sklicuje se na revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

Opozarja na tisto, kar je uveljavljal že v pritožbi. Vztraja pri stališču, da izvedenskega mnenja dr. Č. in dr. S. ni mogoče upoštevati, saj je dr. Č. izvedenec splošne kirurgije, dr. S. pa ni sodno zapriseženi izvedenec.

V nadaljevanju opozarja na protislovja v izvedenskem mnenju, ki jih pritožbeno sodišče na njegove pritožbene očitke ni odpravilo. To protislovje vidi v naslednjih stališčih izvedenskega mnenja in lastnih trditvah, do katerih se sodišči nista opredelili. Možgansko krvavitev naj bi tožnik po izvedenskem mnenju utrpel že leta 2000. Hkrati izvedenca trdita, da posledice tovrstne možganske krvavitve izzvenijo v šestih do osmih mesecih. Po drugi strani je predložil dokaze, da od sporne poškodbe (v letu 2006) ne zmore več opravljati trenerskega dela. Hkrati sta izvedenca priznala, da naj bi revident utrpel pretres možganov in obenem pojasnila, da vsaka poškodba možganov, ki jih je predhodno prizadela krvavitev, stanje poslabša. Revident meni, da opisanih protislovij pritožbeno sodišče ni razrešilo, marveč jih je obšlo. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje protislovje razjasniti z novim izvedencem.

Znova utemeljuje, da njegovo zdravljenje v času sklenitve poravnave še ni bilo zaključeno in posledice še neznane. Nevropsihiatrinja dr. A. V. je šele leta 2008 ugotovila, da se je pri revidentu razvila posttravmatska encefalopatija in da gre za organsko spremembo možganovine. Zoperstavlja se stališču, da naj ne bi ravnal z zadostno skrbnostjo, četudi je bil v zmoti glede posledic poškodbe in glede rezultatov zdravljenja. Revident meni, da je stališče nižjih sodišč o njegovi neskrbnosti materialnopravno napačno, saj revident v času, ko se je brez njegove vednosti sklepala sporna poravnava, ni bil sposoben skrbeti zase.

Nižji sodišči sta s svojo odločitvijo tožniku v resnici odrekli pravico do povrnitve škode in mu onemogočili, da sploh dokaže njen obstoj in višino na način, kot je predlagal v tožbi.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnikov zahtevek v tej pravdi bi bil lahko utemeljen, če bi uspel dokazati opravičljivo bistveno zmoto ob sklepanju sodne poravnave. Odškodninski zahtevek pa bi bil poleg tega lahko utemeljen, če bi tožnik zatrjeval in dokazal obstoj nove škode. Torej škode, ki je v času sklepanja sodne poravnave še ni bilo in je hkrati po rednem toku stvari tudi ni bilo mogoče pričakovati oziroma predvideti.

8. Revizijsko sodišče soglaša z nižjima sodiščema, da tožnik pri ničemer od navedenega ni bil uspešen.

9. Glede okoliščine, da v času sklenitve poravnave zdravljenje še ni bilo zaključeno, tožnik ni mogel biti v zmoti. Pri tem namreč ne gre za nikakršno skrito okoliščino. Ker ni šlo za tožniku skrito okoliščino, o njej ni mogel biti v zmoti ter nanjo ne more uspešno opirati zahtevkov, ki gradijo na posledicah zmote (drugi odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

10. Nižji sodišči sta tudi pravilno pojasnili, da morebitna zmota (bolje: neseznanjenost) pooblaščenke o tej okoliščini ne more biti pravno upoštevna. Gre za okoliščino, ki je del notranjega pooblastilnega razmerja med tožnikom in njegovo tedanjo pooblaščenko.

11. Glede posledic možganske krvavitve je revizijsko sodišče vezano na dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da ta ni posledica prometne nezgode in torej škoda, ki naj bi nastala v zvezi z njo, ni mogla biti predmet sporne poravnave. Tako v resnici ostane le še vprašanje, ali sta nižji sodišči pri ugotavljanju tega dejstva zagrešili kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Relevantna očitka sta dva:

a) da so izvedensko mnenje izdelali izvedenci, ki to ne bi smeli biti;

b) da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeno kritiko izvedenskega mnenja.

12. Jasen odgovor na prvi očitek, daje drugi odstavek 245. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se glasi: izvedenci se določijo predvsem med sodnimi izvedenci za določeno vrsto izvedenskega dela. Iz besedila je jasno razvidno, da torej ni nujno, da mora biti izvedenec določen izmed sodno zapriseženih izvedencev, marveč je določba le instrukcijske narave, ki olajšuje iskanje in izbiro izvedencev.(1) Poleg tega sta že nižji sodišči pravilno pojasnili, da je bila nosilka izvedenskega dela Komisija za fakultetna izvedenska mnenja medicinske fakultete v Mariboru, ki je kot strokovno usposobljena institucija delo poverila strokovnjakoma. Razlogov za dvom v njeno strokovno presojo ni.

13. Trditev, da je pritožbeno sodišče obšlo pritožbene navedbe, je treba presojati v luči prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pravi, da sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Odločilnega pomena v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik v škodnem dogodku v letu 2006 utrpel možgansko krvavitev ali ne, pa so le tiste, ki se nanašajo na oceno dokazov, na podlagi katerih je sodišče to dejstvo ugotovilo. Izvedenca sta večkrat poudarila, da tožnik v škodnem dogodku leta 2006 ni utrpel možganske krvavitve, ter sta to svoje stališče tudi utemeljila. Takšna, večkrat ponovljena strokovna ugotovitev ni v opreki z nobenim delom istega izvedenskega mnenja in tudi ne z drugimi prvinami dejanske podlage sodb nižjih sodišč. Pritožbeno sodišče je trditve o protislovnosti izvedenskega mnenja zavrnilo in sprejelo razloge sodišča prve stopnje o tem vprašanju. Po stališču revizijskega sodišča takšna utemeljitev na drugi stopnji sojenja zadošča.

14. S citiranim delom pritožbe, ki ga tožnik ponavlja v reviziji (povzeto v tretjem odstavku 4. točke te sodbe), dejansko stanje na videz res učinkuje v sebi protislovno. Vendar tak videz odpade takoj, ko se vprašamo, kakšni so materialnopravni okvirji te pravde. Ne gre namreč za vprašanje nastale škode nasploh, marveč gre izključno za vprašanje nove škode. Tožnik trdi, da trenerskega dela od nezgode dalje več ne zmore opravljati. A četudi bi bilo to res, to še ne pomeni, da gre za posledico možganske krvavitve in predvsem tudi ne pomeni, da gre za novo škodo. Torej škodo, ki v času sklepanja sodne poravnave še ni bila znana in je po rednem teku tudi ne bi bilo mogoče pričakovati. Izrecne trditve o novi škodi, pri katerih vztraja revizija, se nanašajo izključno na možgansko krvavitev, za katero naj bi izvedel v letu 2008. Glede te pa je bilo, kot rečeno, ugotovljeno, da je v tem škodnem dogodku tožnik ni utrpel. Katere pritožbene navedbe naj bi torej bile odločilnega pomena? V resnici le tiste, ki bi izpodbijale ugotovitev o tem, da tožnik v škodnem dogodku leta 2006 ni utrpel možganske krvavitve. Navedbe, za katere revident trdi, da jih je pritožbeno sodišče obšlo, niso takšne narave. Že mogoče, da tožnik trenerskega dela od leta 2006 ne more opravljati, ker je utrpel pretres možganov, ki je poslabšal njegovo latentno stanje. A tega, da bi bila ta škoda nova škoda, revident ne trdi.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tako Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2006, II. knjiga, str. 482.

Datum zadnje spremembe:

10.02.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1664/93
• Sodba II Ips 668/2004
• VSC Sklep Cp 145/2017