VSRS sodba II Ips 17/2015

Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je škoda z verjetnostjo, ki presega 50 odstotkov, nastala zaradi vzroka, ki ne izvira iz toženčeve sfere (napredovane koronarne bolezni), je odškodninska odgovornost toženca izključena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 49.983,10 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, in odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da tožencu ni mogoče očitati, da je bil pokojni A. J. zdravljen nepravilno oziroma prepozno. Kar zadeva očitek bolnišnične okužbe, je sledilo izvedenki infektologinji in ugotovilo, da je imel pokojni izraženo koronarno bolezen s številnimi zapleti. Zdravljenje okužbe je bilo v skladu s pravili medicinske znanosti, trditev o uporabi nesterilne maske za pacienta pa je neizkazana in prepozna. Koronarna bolezen je v večji meri prispevala k poteku bolezni s smrtnim izidom kot dihalna okužba, zato se ob uporabi merila mejnega praga zadostne verjetnosti izkaže, da bi A. J. umrl tudi, če med zdravljenjem ne bi prišlo do bakterijske okužbe.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obširno opisuje zdravljenje pokojnega od sprejema na Klinični oddelek za žilne bolezni toženca do smrti 8. 4. 2007 in kot bistveno navaja, da ravnanje zaposlenih ni bilo v skladu s standardi stroke, pri čemer se sklicuje na odločbo II Ips 176/2011. Do napak v zdravljenju lahko pride zaradi napačnega izvida ali neizčrpanja vseh diagnostičnih preiskav, ki so bile na voljo, ali pa zaradi napačne interpretacije zbranih izvidov. Vztraja, da niso bile izčrpane vse diagnostične preiskave, presoja izvidov je bila napačna, pacient ni bil deležen terapije z Nitrolingualom, sama začetna diagnoza je bila postavljena prepozno (koronografija je bila narejena šele 29. 3. 2010), ocena angiografije je bila zmotna, saj bi bila indicirana vstavitev sodobnega DES stenta, ravnanje zdravnikov dr. B. in dr. J. pa je bilo v nasprotju z medicinsko doktrino tako glede diagnostike kot glede predpisane terapije. V zvezi s stanjem pokojnika 30. 3. 2007 bi moralo sodišče upoštevati izpoved tožnice in kritično presoditi izpoved dr. B., ki ima interes, da toženec v pravdi uspe. Sodišče je v zvezi s tem napačno povzelo vsebino dokazov in nepravilno zavrnilo dokazni predlog, naj sodišče pribavi izpis specifikacije poročila o opravljenih storitvah. Tudi v delu revizije, ki se nanaša na okužbo v bolnišnici, revidentka obširno opisuje dogajanje in, sklicujoč se na odločbo II Ips 744/2007, vztraja pri stališču, da je „prepovedano kakršnokoli poslabšanje zdravstvenega stanja“ in da so pri pokojnem za inhalacijo uporabili nesterilno masko. Materialnopravno stališče, da je „prepovedano kakršnokoli poslabšanje zdravstvenega stanja“, je v nasprotju z merilom mejnega praga zadostne verjetnosti, na katerega se je oprlo sodišče. Ne glede na pogostost bolnišničnih okužb so bolnišnice dolžne storiti vse, da do njih ne pride. Ugotovitev izvedenke dr. H. R., da ni šlo za sepso, je v nasprotju z zaključkom izvedenca dr. A. L., da je bil neposredni vzrok smrti ireverzibilni septični šok. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi česa je napravilo zaključek, da je bilo zdravljenje pokojnega antibiotično vodeno po vseh sodobnih strokovnih priporočilih in da so bili izvedeni vsi potrebni ukrepi za odkrivanje in nadzor odpornih bakterij. V sodbi tudi niso navedeni razlogi, da je toženec ravnal, kot je treba.

4. Revizija je bila vročena tožencu in stranskemu intervenientu na strani toženca, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica v revizijskem postopku vztraja pri naslednji trditvah o protipravnem ravnanju toženca:

- toženec zaradi neizčrpanja vseh diagnostičnih preiskav in napačne presoje zbranih izvidov ni pravočasno odkril bližajočega se miokardnega infarkta A. J.;

- glede na patogeno sliko bolnika je bila indicirana vstavitev sodobnega DES stenta, kar bi preprečilo ponovno zaporo stenta na distalni levi sprednji descendentni arteriji (LAD);

- ko se je 30. 3. 2007 pacientovo zdravstveno stanje slabšalo, zdravnik dr. I. B. bolnika ni pregledal niti mu ni predpisal nobene terapije;

- tudi dr. B. J. bolnika ni pregledal, ampak je le odredil EKG in po mobilnem telefonu ponovno koronografijo;

- ko je bil bolnik 31. 7. 2007 intubiran, je bil pri inhalaciji z masko okužen z bakterijo Pseudomonas aeruginosa, ki ni reagirala na antibiotike, nato pa še z infektom MRSA, pri tožencu pa vira in poti okužbe niso zasledovali, kar je v nasprotju z moderno doktrino zdravljenja.

Glede prvih štirih očitkov protipravnega ravnanja toženca

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da ni bilo dolžno vsebinsko proučiti navedb v reviziji, ki so nedopustne, ker se nanašajo na nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Prav navedbe, ki so prikrita polemika z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje, pa zavzemajo pretežni del revizije. Na revizijski stopnji tako na primer ni več mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev oziroma dokazne ocene nižjih sodišč, da je bila glede na zdravstveno stanje pacienta izbira stenta pravilna; da začetna diagnoza ni bila postavljena prepozno; da je bil pacient deležen terapije z Nitrolingualom; da ukrepi dr. B. kažejo, da je razmišljal o možnosti zapleta bolezni; da je dr. B. pacienta klinično pregledal in da je bila opravljena preiskava z določitvijo markerja mikrokardne nekroze. Neupoštevna je revizijska novota, da je bil pacient po posegu 29. 3. 2007 prezgodaj premeščen z intenzivnega na navadni oddelek. Tudi opozorilo, da je treba izpoved dr. B. presojati kritično in ob upoštevanju izpovedi dr. J. in tožnice, pomeni iz pritožbe prepisano grajo dokazne ocene sodišča prve stopnje, do katere se Vrhovno sodišče ni dolžno opredeliti, še več, tega niti ni smelo storiti.

8. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da sodišče v zvezi s trditvijo, da pokojnemu ni bila odvzeta venska kri za določitev encima troponina, ni izvedlo dokaza z vpogledom v specifikacijo obračunanih zdravstvenih storitev, je nekorekten. Tožnica namreč zamolči okoliščino in se z njo v reviziji ne sooči, da je bil njen dokazni predlog zavrnjen, ker je bil prepozen.

9. Če stranka v reviziji opredeljeno in konkretno ne pove, „katere navedbe o odločilnih dejstvih je sodišče napačno povzelo“ in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni dolžnost revizijskega sodišča, da stranki odgovarja na nekaj, česar sploh ni zatrjevala. Glede na razporeditev dolžnega aktivnega ravnanja v pravdnem postopku Vrhovno sodišče ni dolžno samo iskáti, vsebine katerih dokazov nižje sodišče ni povzelo korektno. Če ta očitek meri na dejanski ugotovitvi, da je bolnik prejel zdravilo Nitrolingual in da je bila opravljena preiskava z določitvijo markerja mikrokardne nekroze, pa je le navidezen. Tako imenovana protispisnost obstaja le, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa, kadar te listine napačno dokazno tolmači ali se na katero od njih ne sklicuje. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog.

10. Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve potrjujejo pravilnost sklepanja nižjih sodišč, da je zdravljenje pokojnega potekalo v skladu s pravili medicinske stroke, zato ni podana protipravnost toženčevega ravnanja.

Glede očitka okužbe z bakterijo Pseudomonas aeruginoza in infektom MRSA

11. Tudi v tem delu nižji sodišči nista zagrešili absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima funkcionalen značaj. Podana je le v tistih, zelo redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba (in tudi sodba sodišča prve stopnje) nima. Nižji sodišči sta zaključek, da je bilo zdravljenje pokojnega antibiotično vodeno po vseh sodobnih strokovnih priporočilih in da so bili izvedeni vsi potrebni ukrepi za odkrivanje in nadzor odpornih bakterij, natančno pojasnili, sodišče prve stopnje v točkah 12 do 20 sodbe, sodišče druge stopnje pa v točki 8 sodbe.

12. Očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da je ugotovitev izvedenke dr. H. R., da ni šlo za sepso, v nasprotju z zaključkom izvedenca dr. A. L., da je bil neposreden vzrok smrti ireverzibilni septični šok, je le navidezen, saj tožnica z njim graja sprejeto dokazno oceno. Kot je že bilo pojasnjeno, po ustaljeni sodni praksi pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega oziroma sprejetega na prvih dveh stopnjah sojenja. Vrhovno sodišče dodaja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri dokazni oceni sledili izvedenki dr. H. R., ki je potek dogajanja ocenila s stališča svoje specialnosti - infektologije in ovrgla zaključek dr. A. L., da je pokojni umrl zaradi ireverzibilnega septičnega šoka (ki je bil sicer kot neposreden vzrok smrti naveden v medicinski dokumentaciji).

13. Zaključek o neobstoju vzročne zveze med okužbo z bakterijama Pseudomonas aeruginosa in MRSA in smrtjo A. J., upoštevaje merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, temelji na neposredno odločilnem dejstvu, da je napredovana kronična koronarna bolezen v bistveno večji meri prispevala k poteku bolezni s smrtnim izidom kot dihalna okužba.

14. Učinkovito sodno varstvo v razumnem roku lahko zagotovi le takšna ureditev revizijskega postopka, pri kateri je zagotovljena tako aktivnost sodišča kot tudi ustrezna aktivnost strank. Določba o mejah preizkusa sodb sodišč druge stopnje (371. člen ZPP), v skladu s katero revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, temelji na realnem pričakovanju, da bo revident v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava argumentirano kritiziral materialnopravno stališče, ki sta ga sprejeli nižji sodišči. Revidentka v nasprotju z navedenim le ponavlja svoje dosedanje navedbe in, sklicujoč se na odločbo II Ips 744/2007, vztraja pri stališču, da je „prepovedano kakršnokoli poslabšanje zdravstvenega stanja“.

15. Revizijsko sodišče se v konkretnem primeru, v katerem ni bilo mogoče z gotovostjo izslediti, kateri dejavnik je povzročil škodni dogodek, strinja s pristopom nižjih sodišč z uporabo merila mejnega praga zadostne verjetnosti (ki presega 50 odstotkov). Ker je bilo ugotovljeno, da je škoda z verjetnostjo, ki presega 50 odstotkov, nastala zaradi vzroka, ki ne izvira iz toženčeve sfere (napredovane koronarne bolezni), je odškodninska odgovornost toženca izključena.

16. Obravnavana pravdna zadeva v bistvenih značilnostih ni primerljiva z judikatom II Ips 744/2007, na katerega se sklicuje revidentka in v katerem se je Vrhovno sodišče v nosilnih razlogih ukvarjalo z vprašanjem predvidljivosti prepovedane posledice v povezavi s skrbnostjo bolnišnice.

17. Zaradi pomanjkanja ene od predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoja vzročne zveze), ki morajo biti kumulativno izpolnjene, da bi bila podana odškodninska odgovornost povzročitelja, revizijsko sodišče v zvezi z očitkom bolnišnične okužbe ni presojalo drugih trditev, ki se nanašajo na protipravno ravnanje toženca.

18. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.01.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 11/2007
• Sklep II DoR 32/2012
• VSRS sodba II Ips 221/2012