<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 9569/2015-396

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2015:XI.IPS.9569.2015.396
Evidenčna številka:VS2007563
Datum odločbe:23.07.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSRS II Kr 9569/2015
Senat:mag. Damijan Florjančič (preds.), Barbara Zobec (poroč.), mag. Kristina Ožbolt, dr. Mile Dolenc, Vladimir Horvat
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - podaljšanje pripora s sklepom Vrhovnega sodišča RS - ponovitvena nevarnost - objektivne in subjektivne okoliščine - neogibnost pripora - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - razlogi o odločilnih dejstvih

Jedro

Ustavno sodišče z odločbo, s katero je razveljavilo določbe ZEKom-1, ni ugotovilo protiustavnosti 149.b člena ZKP, ki ureja prikrito pridobivanje prometnih podatkov in prikrito pridobivanje osebnih podatkov o naročniku. Ukrep, ki je bil odrejen na podlagi 149.b člena ZKP pa ne pomeni več neosredotočenega in preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določb ZEKom-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Vrhovno sodišče je s sklepom II Kr 9569/2015 z dne 10. 6. 2015 zoper obdolžena B. V. in I. R., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za en mesec in petnajst dni, to je do 26. 7. 2015.

2. Zoper sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora z dne 10. 6. 2015 sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zagovornika obeh obdolžencev, kot navajata uvodoma, iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve človekovih pravic iz 37. in 38. člena Ustave v zvezi z 18. in 83. členom ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju za podaljšanje pripora in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Vrhovnemu sodišče v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zagovornica obdolženega V. ni podana, saj se je sodišče v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa načelno opredelilo do dopustnosti zbranih in uporabljenih komunikacijskih podatkov z vidika sorazmernosti po 149.b členu ZKP, kar pomeni, da se taka načelna opredelitev nanaša na vse zbrane podatke, ne glede na čas zbiranja in ne glede na odločbe, na katere se zahteva sklicuje. Vrhovni državni tožilec se tudi ne strinja z očitkom, da bi operaterji morali uničiti vse podatke, ki so jih hranili pred ustavno odločbo, ker naj bi njihov obstoj v retencijski bazi pomenil kršitev človekovih pravic. Podatki so bili pridobljeni po prvem odstavku 149.b člena ZKP za konkretne (pred)kazenske postopke, kar pomeni, da ni mogoče več šteti, da je šlo za neosredotočeno pridobivanje prometnih podatkov. Za pridobivanje podatkov je obstajala ustrezna in ustavnoskladna zakonska podlaga, zato je za presojo ustavnosti in zakonitosti njihove uporabe v nadaljevanju potrebno in dopustno opraviti le še (smiselno) enak ustavnopravni test nujnosti, primernosti in sorazmernosti, kot ga je napravilo Ustavno sodišče na ravni presoje zakona. Kazniva dejanja, ki se očitajo obdolžencema, že na podlagi predpisane sankcije sodijo med hujša kazniva dejanja. Državni organi pa so dolžni učinkovito preganjati in soditi za storjena kazniva dejanja in pri tem sorazmerno posegati tudi v ustavno in kazenskopravno varovane dobrine. Nadzor nad zbranimi, obdelanimi in uporabljenimi podatki v vsakem posameznem primeru opravi sodišče v kazenskem postopku, zato je tudi s tega vidika uporaba prometnih podatkov dopustna. Glede namena zbiranja, vrhovni državni tožilec meni, da dopustna obdelava osebnih podatkov vključuje in omogoča tudi njihovo predhodno zbiranje. Ustavne določbe o prepovedi uporabe osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja iz drugega odstavka 38. člena Ustave ni mogoče razlagati brez povezave z določbo drugega odstavka 37. člena Ustave, po kateri je uporaba takih podatkov dopustna za določen namen, in sicer za uvedbo ali potek kazenskega postopka. Glede zahteve za varstvo zakonitosti obdolženega R. vrhovni državni tožilec ugotavlja, da v zvezi z obstojem utemeljenega suma zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v zvezi z nujnostjo in sorazmernostjo pripora pa uveljavljenih kršitev ne konkretizira, ne glede na to pa ima izpodbijani sklep o tem vprašanju ustrezne in zadostne razloge v 10. točki obrazložitve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencema in njunima zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B.

Glede zahteve zagovornice obdolženega V.

5. Po vsebini zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili dokazi, ki predstavljajo podlago za obstoj utemeljenega suma, pridobljeni s kršitvijo 37. in 38. člena Ustave, zato bi jih moralo sodišče kot nedovoljene iz spisa izločiti. Dokazi so bili pridobljeni na podlagi razveljavljenih določb Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1), pri čemer se zagovornica sklicuje na utemeljitev iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 in iz sodbe Sodišča Evropske Unije v zadevi C-293/12 ter C-594/12 z dne 8. 4. 2014. Gre za

prima facie

nedovoljene dokaze, ki so protiustavni in nezakoniti že na prvi pogled, saj je protiustavnost dokazov, pridobljenih na podlagi razveljavljenih določb ZEKom-1, ugotovilo že Ustavno sodišče, že prej pa sodišče EU. Po njenem mnenju je potrebno razlikovati med dokazi, ki so bili pridobljeni pred omenjeno odločbo Ustavnega sodišča, to je pred 18. 7. 2014, in med dokazi, ki so bili pridobljeni po tem datumu. Za obdolženca obremenilen dokaz, izpis telefonskega prometa za telefonsko številko 070 ... oziroma analitično poročilo z dne 19. 6. 2014, ki je obdolženega V. povezalo z L. in s kaznivim dejanjem, ki naj bi bilo storjeno na škodo K. d.o.o., je bil pridobljeni iz protiustavne retencijske baze, vsi drugi dokazi pa izvirajo iz tega dokaza. Poudarja, da Ustavno sodišče ni le prepovedalo nadaljnje hrambe podatkov, ampak je odredilo uničenje vseh hranjenih podatkov za nazaj. Vsi podatki iz retencijske baze so bili izbrisani, ker je sam obstoj le-te pomenil kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic. Določbe ZKP pa so brez razveljavljenih določb ZEKom-1 le mrtva črka na papirju. Direktiva 2006/24/ES z dne 15. 3. 2006 je zbiranje in hrambo prometnih podatkov, v nasprotju z določbami ZEKom-1 in ZKP, omejila na preiskovanje, odkrivanje in pregon le hudih kaznivih dejanj, pa je bila kljub temu s strani Sodišče Evropske unije spoznana za neveljavno. Niti razveljavljeni ZEKom-1, niti ZKP pa takšnih omejitev glede na težo kaznivega dejanja nista in še vedno ne predpisujeta, zato je hramba podatkov v retencijski bazi še toliko bolj nesorazmerna in predstavlja kršitev 38. člena Ustave RS. Posegi v ustavne pravice so dopustni, če so v skladu z načelom sorazmernosti, kar pomeni, da morajo dosegati tri pogoje, to je nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu. V primeru hrambe prometnih podatkov je že Ustavno sodišče, pred tem pa Sodišče Evropske skupnosti, ugotovilo, da dva izmed treh kriterijev nista podana, (nujnost in sorazmernost v ožjem pomenu). Ker že ukrep hrambe prometnih podatkov prekomerno posega v ustavno pravico iz 38. člena Ustave, je kakršnokoli ugotavljanje obstoja sorazmernosti nedopustno in v nasprotju s 26. točko obrazložitve Ustavnega sodišča RS. Izpodbijani sklep pa v 8. točki napravi prav to, zapiše, da bi bil ukrep lahko sorazmeren in nujen, in kot tak skladen z 38. členom Ustave RS. Ukrep hrambe prometnih podatkov (retencijska baza) je ukrep, ki nesorazmerno posega v človekove pravice in svoboščine, zato je kršitev človekovih pravic podana že s samim obstojem baze neselektivno hranjenih podatkov. Dokazi, ki izvirajo iz retencijske baze so prima facie nezakoniti, saj je njihovo protiustavnost ugotovilo že Ustavno sodišče, zato je vsakršno tehtanje rednih sodišče v nasprotju s to odločbo. Pri tem se zagovornica sklicuje na 44. člen Zakona o ustavnem sodišču, ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Posledično se je glede kaznivih dejanj, ki so se zgodila pred 19. 7. 2014, pa storilci še niso bili pravnomočno obsojeni, vzpostavi stanje, kot da spornih določb ZEKom/ZEKom-1 in retencijske baze nikoli ni bilo, morebitne dokaze iz te baze pa je potrebno iz spisa izločiti kot nedovoljene dokaze. Zagovornica opozarja tudi na sodno prakso v zvezi z neustavno hrambo DNK profilov, kjer je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodba temeljila na nedovoljenih dokazih. Dokazi za kaznivo dejanje na škodo M. d.o.o. so bili pridobljeni na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani III Kpd 45407/2014 z dne 4. 11. 2014, to je po odločitvi Ustavnega sodišča. Zagovornica opozarja, da operaterji, ne glede na odločitev Ustavnega sodišča, sodiščem še vedno dajejo podatke v nespremenjenem obsegu, saj po 18. 4. 2014 podatke črpajo iz komercialnih baz, ki so namenjene le potrebam operaterjem (izdelava obračunov, terjanje neplačnikov itd.) Sodišče lahko na podlagi 149. b člena odredbo izda, vendar trenutno noben predpis ne daje podlage, da se smejo shranjeni podatki posredovati za namene kazenskega postopka. Po določbi drugega odstavka 38. člena Ustave RS je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Operaterji so te podatke posredovali iz komercialne baze, v kateri se prometni podatki prav tako hranijo neselektivno in neomejeno, osebni podatki so se uporabili v nasprotju z namenom njihovega zbiranja, nihče pa nad temi podatki ne vrši nadzora. Po prepričanju zagovornice so dokazi, ki so bili do 18. 7. 2014 pridobljeni iz retencijske baze

prima faice

nedovoljeni, saj je njihovo protiustavnost ugotovilo že Ustavno sodišče, protiustavnost dokazov, ki so bili pridobljeni po tem datumu iz komercialne baze podatkov pa je iz zgoraj navedenih razlogov prav tako očitna. Zagovornica izpodbijanemu sklepu očita tudi bistveno kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni razlikovalo med dokazi, ki so bili pridobljeni pred in po odločbi ustavnega sodišča, v svoji odločbi pa se je opredelilo le do dokazov, ki so bili pridobljeni po odločbi ustavnega sodišča, to je po 18. 7. 2014.

6. Ključni očitek zahteve, ki ga je mogoče izluščiti iz zgoraj povzetih navedb, je, da so vsi dokazi, ki izvirajo iz t. i. retencijske baze,

prima facie

nedovoljeni, saj je njihovo protiustavnost ugotovilo že Ustavno sodišče, zato je izključeno kakršnokoli tehtanje rednih sodišč o sorazmernosti in nujnosti odrejenih ukrepov. S takšnim stališče se Vrhovno sodišče ne more strinjati. Ustavno sodišče namreč ni odločalo o ustavnosti in dopustnosti dokaznega gradiva v konkretnem kazenskem postopku, ampak je odločilo o protiustavnosti določb iz XIII. poglavja ZEKom-1, ki so operaterjem nalagale obveznost shranjevanja podatkov v zvezi z uporabo določenih telekomunikacijskih storitev (telefonske storitve v fiksnem in mobilnem omrežju, dostop do interneta, elektronske pošte in internetne telefonije). Ustavno sodišče je kot ključni razlog za razveljavitev določb ZEKom-1 navedlo, da je zakon omogočal preventivno in neselektivno hrambo prometnih podatkov vseh državljanov, ne da bi bila hramba omejena na določeno časovno obdobje, geografsko območje ali krog oseb, ki bi lahko bile v določeni zvezi z namenom, ki ga ukrep zasleduje, s tem pa je prispeval k neoprijemljivemu občutku stalnega nadzora(1). Iz citirane ustavne odločbe med drugim izhaja, da je zakonodajalec za poseg v pravico do varstva osebnih podatkov imel ustavno dopusten cilj, in sicer preprečevanje, preiskovanje in pregon hudih oblik kaznivih dejanj, obramba države in zaščita državne varnosti z namenom zagotavljanja varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih temeljnih pravnih dobrin pred protipravnimi napadi nanje. Nadalje gre ugotoviti, da Ustavno sodišče z omenjeno odločbo ni ugotovilo protiustavnosti 149.b člena ZKP, ki ureja prikrito pridobivanje prometnih podatkov in prikrito pridobivanje osebnih podatkov o naročniku. Ukrep, ki je bil odrejen na podlagi 149.b člena ZKP pa ne pomeni več neosredotočenega in preventivnega pridobivanja in hrambe podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določb ZEKom-1. Za odreditev in izvršitev ukrepa morajo organi kazenskega postopka razpolagati z dejstvi in okoliščinami o storjenem kaznivem dejanju. Uničenje prometnih podatkov, ki so jih hranili na podlagi razveljavljenega prvega odstavka 163. člena ZEKom-1, je Ustavno sodišče naložilo operaterjem, ne pa tudi organom kazenskega postopka, ki po pridobitvi na podlagi (nerazveljavljenega) prvega odstavka 154. člena ZKP hranijo in obdelujejo prometne podatke. Prometni podatki, ki so pridobljeni na podlagi izdane odredbe sodišča in uporabljeni pri preiskovanju kaznivih dejanj pomenijo poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ki jo zagotavlja 38. člen Ustave. Vendar pravica do varstva osebnih podatkov ni neomejena, ni absolutna, zato bo v vsakem primeru posebej potrebno presoditi, ali konkretni ukrep pridobivanja podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju, prestane test sorazmernost.

7. V izpodbijanem sklepu je pojasnjeno, da sodišče v postopku odločanja o podaljšanju pripora lahko ugotovi, da gre za nedovoljen dokaz le takrat, kadar gre za

prima facie

nedovoljene dokaze, torej dokaze, ki so nezakoniti na prvi

pogled. Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da z vidika sorazmernosti izvajanja ukrepa po 149.b členu ZKP ni mogoče trditi, da izdajanje odredb ni sorazmerno s ciljem, ki ga ta ukrep zasleduje. Ukrep je lahko sorazmeren in nujen in zato tudi skladen z 38. členom Ustave RS, saj gre za preiskovanje oziroma odkrivanje

kaznivih dejanj, kar je v skladu z delovanjem pravne države. Izvedba testa sorazmernosti je pridržana rednemu kazenskemu postopku, če bo do njega prišlo, nikakor pa ga ne more opraviti Vrhovno sodišče v postopku podaljševanja pripora po določbah drugega odstavka 205. člena ZKP. Podobni razlogi veljajo tudi za dokaze, ki so jih operaterji na podlagi izdanih odredb posredovali po odločbi

ustavnega sodišča. Za te dokaze je še toliko manj utemeljeno trditi, da

so

prima facie

nezakoniti in protiustavni, saj bo preiskovalna sodnica zaslišala še določene priče. Neutemeljen je tudi očitek zagovornice, da sodišče v sklepu o podaljšanju pripora ni razlikovalo med dokazi, ki so bili pridobljeni pred in po izdani odločbi Ustavnega sodišča. V sklepu o podaljšanju pripora se je sodišče na načelni ravni opredelilo do ugovora obrambe o nedovoljenosti dokazov in odgovorilo, da dokazi, ki izkazujejo obstoj utemeljenega suma, ne glede na čas njihovega nastanka, na prvi pogled niso očitno nedovoljeni. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana, ker sodba v tem delu nima razlogov in je nerazumljiva, zato ni podana.

Glede zahteve zagovornika obdolženega R.

8. Zagovornik obdolženega R., tako kot zagovornica obdolženega V., uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili dokazi, ki predstavljajo podlago za obstoj utemeljenega suma, pridobljeni s kršitvijo 37. in 38. člena Ustave, zato se Vrhovno sodišče v zvezi s temi očitki sklicuje na razloge iz 6. in 7. točke obrazložitve te odločbe.

9. V zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine na škodo K. d. d., zagovornik navaja, da še ni bil angažiran izvedenec forenzične stroke, ki bi z gotovostjo lahko potrdil, da so bile na traktorju najdene obdolženčeve biološke sledi. Tudi v zvezi s kaznivim dejanjem velike tatvine na škodo B. C. zagovornik navaja, da je oškodovanec sprva trdil, da obdolženca pozna, ko pa mu ga je preiskovalna sodnica predstavila, je oškodovanec zatrdil, da obdolženi R. ni oseba, ki je povezana s kaznivim dejanjem. V zvezi s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami zagovornik navaja, da obdolžencu nikoli ni bilo izročenih 800 g konoplje, pri hišni preiskavi pa ni bila najdena niti sled prepovedane droge.

10. Po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča pripor podaljšati največ še za tri mesece, če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let. Za kaznivo dejanje velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do pet let, zato v zvezi s tema dvema očitanima kaznivima dejanjema pripor s sklepom senata Vrhovnega sodišča ni bil podaljšan, kar je razvidno tudi iz 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 za postopek podaljšanja pripora ni pravno relevantno dejstvo, Vrhovno sodišče teh navedb ni presojalo. Iz navedb zagovornika v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 186. člena KZ-1 pa izhaja, da po vsebini izpodbija dejanske zaključke sodišča v zvezi z obstojem utemeljenega suma in uveljavlja nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Nazadnje zagovornik izpodbija še zaključek sodišča o nujnosti in sorazmernosti pripora. Po njegovem prepričanju bi sodišče namesto pripora lahko obdolžencu odredilo hišni pripor z namestitvijo elektronske ovratnice, kar utemeljuje s tem, da je že dosedanji kazenski postopek obdolženca povsem spremenil, tako da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, poiskal si bo ustrezno zaposlitev in skrbel za svojo družino.

12. V izpodbijanem sklepu je v 9. in 10. točki obrazloženo, da je bil obdolženec že spoznan za krivega storitve več kaznivih dejanj, da so zoper njega v teku še drugi kazenski postopki, da je očitano kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe, kot tudi zakaj je pripor nujen za varnost ljudi in njihovega premoženja oziroma zakaj v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče pripora nadomestiti z milejšim ukrepom (hišnim priporom). Sklepanje sodišča je tudi utemeljeno, saj že okoliščine, relevantne za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti, kažejo, da je le s priporom mogoče preprečiti časovno strnjeno obdolženčevo kriminalno dejavnost, zato Vrhovno sodišče zaključuje, da so tudi očitki o nujnosti in sorazmernosti pripora neutemeljeni.

C.

13. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Če bo za osumljenca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Na podlagi shranjenih podatkov je bilo mogoče ugotoviti, kdo je komuniciral s kom, kdaj, koliko časa, kje in kako (164. člen ZEKom-1). Obveznost hrambe je vključevala tudi neuspešne klice, ni pa se shranjevala vsebina komunikacije).


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3, 205, 205/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg1MDk3