<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 7032/2015-174

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2015:XI.IPS.7032.2015.174
Evidenčna številka:VS2007551
Datum odločbe:09.07.2015
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Kp 7032/2015
Senat:Marko Šorli (preds.), mag. Damijan Florjančič (poroč.), Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora - milejši ukrep - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih

Jedro

Utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vključuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom I Ks 7032/2015 z dne 20. 5. 2015 obdolženemu T. S. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj poskusa umora po 4. točki 116. člena, nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena, povzročitve splošne nevarnosti po drugem in prvem odstavku 314. člena in napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 7032/2015 z dne 28. 5. 2015 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 11. 6. 2015 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve ustavnih pravic in svoboščin ter zaradi kršitev 6. in 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V obrazložitvi zahteve uveljavlja, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz njega ni razvidna presoja, zakaj in kako naj bi okoliščine, ki so navedene v sklepu o podaljšanju pripora, opravičevale obdolženčevo ponovitveno nevarnost, da sodišče ni obrazložilo zakaj hišni pripor ni primerno sredstvo za odpravo ponovitvene nevarnosti, da je kršeno načelo sorazmernosti ter da gre za takoimenovano sodbo presenečenja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom, in sicer hišnim priporom oziroma da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podano skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 2. 7. 2015 predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da iz analize objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP izhaja tudi posredna obrazložitev neogibnosti pripora in njegove nenadomestljivosti z milejšim ukrepom, da obrazložitev izpodbijanega sklepa za obdolženca ne predstavlja nikakršnega presenečenja, da vložnik zahteve z golim sklicevanjem na ustavne določbe in jamstva iz EKČP ne omogoča argumentiranega odgovora na uveljavljane kršitve ter da v obravnavanem primeru tudi ni kršeno načelo sorazmernosti.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 3. 7. 2015, izrazil nestrinjanje z mnenjem Vrhovnega državnega tožilstva, ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s presojo višjega sodišča o ogroženosti obdolženčeve bivše žene in hčere.

B.

5. Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da pri obdolžencu ne obstaja nevarnost ponovitve kaznivih dejanj oziroma, da sodišče o tem ni navedlo ustreznih razlogov. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin je zaključilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti (11., 12. in 13. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 7. točka sklepa pritožbenega sodišča). Pri tem je poleg teže kaznivih dejanj, načina storitve in okoliščin, v katerih naj bi bila kazniva dejanja storjena, upoštevalo zlasti, da ima obdolženec čustveno neuravnovešeno osebnostno motnjo impulzivnega tipa, da pri njem ni mogoče izključiti brezobzirnega maščevanja, da je kazniva dejanja pripravljal in jih načrtoval, poleg tega pa je že bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, zoper njega pa je pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vložena tudi obtožnica zaradi poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 113. člena KZ-1, v zvezi s 34. členom KZ-1. Pri presoji obstoja pripornega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi podatkov kazenskega spisa utemeljeno upoštevalo, da nevarnost ponovitve nasilnih kaznivih dejanj ne obstaja le za oškodovance do katerih naj bi bil obsojenec do sedaj nasilen, temveč tudi za druge osebe oziroma obdolženčeve družinske člane. Takšen zaključek višjega sodišča za obdolženca ne predstavlja presenečenja, saj obdolženčevo izrazito nasilno vedenje izhaja že iz sklepa sodišča prve stopnje. S ponavljanjem pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim neobstojem ponovitvene nevarnosti, da obdolženčeva nekdanja žena in hči, ki živita na naslovu njegovega stalnega prebivališča, nista ogroženi, da je pripor na obdolženca deloval vzgojno, da se zaveda, da je ravnal napačno, da je sodišče spregledalo, da je dejanje storil v stanju obupa in zmanjšane prištevnosti zaradi smrti dedka in prenehanja razmerja z njegovo partnerico ter da obdolženec dejanja iskreno obžaluje, vložnik zahteve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi v tej zadevi zadostovala odreditev milejšega ukrepa, to je hišnega pripora na naslovu obdolženčevega stalnega prebivališča oziroma, da sodišče o možnosti nadomestitve pripora z milejšim ukrepom ni navedlo razlogov. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009, XI Ips 59499/2013 z dne 13. 3. 2014 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vključuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zaključilo (14. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 8., 9. in 11. točka sklepa višjega sodišča), da je pripor neogiben ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z izrekom milejšega ukrepa - hišnega pripora, obenem pa je sorazmeren s težo in načinom storitve obravnavanih kaznivih dejanj ter nevarnostjo, ki jo obdolženec predstavlja za oškodovance in druge osebe.

7. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, enako kot v pritožbi, trdi, da so bile z izpodbijanim sklepom o podaljšanju pripora kršene številne obdolženčeve ustavne pravice (22., 25. in 29. člen Ustave), 6. in 7. člen EKČP ter zmotno uporabljeno materialno pravo, ob tem pa zatrjevanih kršitev ustrezno ne pojasni. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neobrazloženemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem poseglo v okvir dispozitivnsti iz prvega odstavka 424. člena ZKP. Vložnik zahteve z navedbami, da izpodbijani pravnomočni sklep temelji na domnevah in nepreverjenih podatkih, kadar je v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč ponovno izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje, kar v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

C.

8. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, zahteva pa je bila pretežno vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-3, 272, 371, 371/1-11.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg1MDg1