VSRS sodba II Ips 204/2013

Jedro

Zastaranje terjatve za povračilo nepremoženjske škode se veže na obveznost in ne na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti, zato je s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi za kasnejše, po izteku zastaralnega roka vloženo povišanje tožbenega zahtevka na isti dejanski podlagi.

Oškodovančeva odgovornost za nastanek nevarne situacije mu nalaga nadpolovični prispevek k škodi.

Odmera višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

1. Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi:

I. Tožena stranka mora v roku 15 dni tožeči stranki plačati 120.679,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 111.879,72 EUR tečejo od 17. 2. 2007 dalje, od zneska 8.800,00 EUR pa od 4. 6. 2012 dalje.

II. Sicer se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Sicer se tožnikova pritožba in v celoti toženkina pritožba zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 2.313,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 12. 2. 2007 zahteval plačilo denarne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel kot pešec, ker ga je 15. 6. 2003 zbil toženkin zavarovanec, in sicer: 40.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 5.000,00 EUR za strah, 65.000,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 1.000,00 EUR za stroške prevozov, 5.000,00 EUR za tujo pomoč, vse skupaj 115.000,00 EUR (pravilno sicer 116.000,00 EUR), od tega 110.000,00 EUR za povračilo nepremoženjske škode. Tožbeni zahtevek je 4. 6. 2012 razširil na skupno višino 632.400,00 EUR, in sicer je zahteval 130.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti, 7.000,00 EUR za strah, 160.000,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 335.400,00 EUR za tujo pomoč do junija 2012, vnaprej pa mesečno rento v višini 3.600,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 18.209,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2007, v preostanku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 45.879,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2007 dalje. V preostalem delu je tožnikovo, v celoti pa toženkino pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizijo zoper zavrnilni del zaradi zmotne uporabe materialnega prava vlaga tožnik. Meni, da sta sodišči glede na to, da bi voznik ob primerni skrbnosti nesrečo lahko preprečil, napačno ocenili njegov prispevek k škodi: sodišče prve stopnje v višini 70 %, sodišče druge stopnje pa v višini 60 %. Podarja, da je voznik uporabljal zasenčene luči, uporabljati pa bi moral dolge luči, pri katerih bi ga zagledal na zadostni razdalji, da bi vozilo lahko ustavil. Glede na uporabo zasenčenih luči bi moral voziti 49 km/h, pa je vozil 90 km/h, torej še enkrat več, in za 41 km/h prekoračil hitrost. Po njegovem mnenju njegov prispevek zmanjšuje ali celo izključuje tudi voznikova napačna reakcija z delnim umikanjem in šele kasneje z zaviranjem, primerno pa bi bilo takojšnje ekstremno zaviranje. Opozarja, da bi povprečen voznik pešca opazil, ustavil in nesrečo preprečil. Ne strinja se z odločitvijo, da je tožbeni zahtevek, postavljen s spremembo tožbe, zastaran, saj je tožbo mogoče spremeniti do konca obravnave. Meni, da je nedopustno, da so nekateri od zahtevkov, postavljeni v eni tožbi, zastarali, drugi pa ne. Poudarja, da je že v tožbi v okviru subjektivnega in objektivnega roka, torej pravočasno, postavil zahtevke glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v skupni višini 110.000,00 EUR in pretrgal zastaranje. S spremembo tožbe jih je v skladu z aktualno sodno prakso le modificiral na skupno višino 297.00,00 EUR. To je narekovalo novo vedenje o škodi - izvedensko mnenje, kar je jasno samo po sebi. Obsega škode po njegovem mnenju prej ni bilo mogoče ugotoviti, saj komunikacija z njim ni mogoča. Glede na katastrofalno škodo, ki jo opisuje, predlaga odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v celotnem zahtevanem znesku. Meni, da 360,00 EUR ni 40 % od 900,00 EUR, kar pripisuje pisni pomoti in da bi mu ob pravilni uporabi materialnega prava o temelju njegove odgovornosti glede na nadomestilo njegove matere v višini 505,00 EUR pripadalo še 395,00 EUR. Nasprotuje tudi izračunu njegovega uspeha v postopku. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni.

5. Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

O deljeni odgovornosti

7. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednja odločilna dejstva:

- tožnik je močno vinjen in pod vplivom mamil z močno zmanjšanimi zaznavami in reakcijami, kar se je dalo razbrati iz njegove hoje, ter brez svetlobnega telesa ponoči hodil po cesti izven naselja, ki ni rezervirana za motorna vozila in po njej pešcem ni prepovedano hoditi, sprva po desni strani izven roba vozišča, nato pa se je po njem pričel prečno premikati takrat, ko se mu je približevalo vozilo;

- toženkin zavarovanec je pred trčenjem vozil z zasenčenimi lučmi v okviru dovoljene hitrosti, kar pa je bilo glede na izbiro luči prehitro;

- ko je bil toženkin zavarovanec od mesta trčenja oddaljen 49 do 53 m, je tožnika opazil, na situacijo pa reagiral z izmikanjem v levo in z zaviranjem;

- do trčenja je prišlo najmanj 4,2 m od desnega roba vozišča;

- z ekstremnim zaviranjem bi voznik tudi ob uporabi zasenčenih luči nesrečo lahko preprečil, a je le znižal hitrost in poskusil obvoziti tožnika po levi strani;

- če bi voznik pravilno uporabljal dolge luči, bi tožnika prej opazil.

8. Sodišče prve stopnje je izhajalo tudi iz tega, da je hoja po vozišču prepovedana, in tožniku naložilo 70 % prispevek, sodišče druge stopnje pa je ob dodatni ugotovitvi, da prepovedi ni, njegov prispevek znižalo na 60 %. V obravnavanem primeru gre sicer za konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti (tretji odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki praviloma nalaga večje breme objektivno odgovornemu. Tožnik pa je tisti, ki je ustvaril nevarno situacijo, ko je sprva hodil ob robu vozišča, a brez odsevnikov in izven naselja, močno vinjen in pod vplivom mamil, kar je zmanjševalo njegovo zaznavanje, in se ob približevanju vozila premikal proti sredini vozišča. Toženkin zavarovanec bi nesrečo s pravilnejšo vožnjo ali z ustreznejšo reakcijo lahko preprečil, zato mora toženka zanj nositi del odškodninske obveznosti. A že tožnikova odgovornost za nastanek nevarne situacije njemu nalaga večji, nadpolovični del, zato se tožnik neutemeljeno zavzema za dodatno znižanje ali celo izključitev njegovega prispevka.(1)

O zastaranju terjatve za povračilo nepremoženjske škode

9. Po pravilu iz prvega in drugega odstavka 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih odkar je škoda nastala. Rok za zastaranje odškodninske terjatve za povračilo nepremoženjske škode začne teči, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode.(2) Ugotovljeno je, da se je tožnikovo zdravljenje končalo maja 2004, tožbo pa je tožnik vložil 16. 2. 2007. Tedaj je vedel tudi za povzročitelja škode. Tožnik je 4. 6. 2012, kar je po preteku petletnega objektivnega zastaralnega roka, tožbeni zahtevek zvišal in zahteval 130.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti, 7.000,00 EUR za strah in 160.000,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pravočasno, že v tožbi, je tožnik postavil zahtevke za plačilo odškodnine za vsako od teh oblik škode ter zanje podal tudi trditveno podlago. S povišanjem tožbenega zahtevka tako ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka, na isti dejanski podlagi, zahteval izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Teorija govori o spremembi tožbe v nepravem pomenu, saj predmet tožbe ostaja isti, le višina tožbenega zahtevka se uskladi, ponavadi z vrednostjo, ki obstoji v času sojenja.(3) Vrednost telesnega ali duševnega trpljenja in strahu ni določena s ceno, zato kriterij presoje ni zgolj nominalna rast cen, kot meni sodišče druge stopnje, temveč jo določi sodišče. Njihovo zastaranje pa se veže na obveznost in ne na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti.(4) Povečani del tožnikovega tožbenega zahtevka ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen OZ), kot v reviziji pravilno opozarja tožnik. Nasprotno stališče sodišč nižjih stopenj pa je materialnopravno zmotno. To narekuje spremembo sodb sodišč nižjih stopenj tako, da bo tožniku po odbitku zaradi njegovega prispevka k nastanku škode pripadel del primerne denarne odškodnine v okviru celotnega zahtevanega zneska.

O višini denarne odškodnine za povračilo nepremoženjske škode

10. Sodišče mora pravni standard pravična denarna odškodnina v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti, pri tem pa so mu v pomoč napotki iz drugega odstavka 179. člena OZ. Ti na eni strani poudarjajo, da je vsak posameznik neponovljiv in na svoj način doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo, na drugi strani pa višino denarne odškodnine omejujejo z materialnimi možnostmi družbe in s sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod ter preprečujejo, da bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

11. Ob izhodišču delno zastaranega tožbenega zahtevka je sodišče druge stopnje ocenilo, da primerna denarna odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo znaša pravočasno zahtevanih 110.000,00 EUR oziroma 113 povprečnih mesečnih neto plač ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje (ta je znašala 972,73 EUR). Zaradi drugačne presoje zastaranja je revizijsko sodišče samo opravilo odmero višine odškodnine, v ta namen pa povzelo le pomembnejše posledice tožnikovih poškodb.

12. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik v prometni nesreči utrpel udarnino možganov z več kontuzijskimi krvavitvami, začetni difuzni edem možganov, obojestransko frontalen higrom možganov, zlom spodnje čeljustnice, raztrganino jezika, prečni zlom obeh goleni, nastala sta mu psevdoartroza v predelu desne goleni in osteitus desne goleni. Tožnikovo zdravljenje je bilo dolgotrajno (več kot leto), s številnimi nevšečnostmi in operacijami. Pretrpel je hude telesne bolečine, ki v zmerni stopnji še vedno trajajo. Tožnik je 100 % invalid, inkontinenten, v plenicah, ne more hoditi, vezan je na invalidski voziček in pri vseh življenjskih opravilih odvisen od stalne tuje pomoči. Močno so upadle njegove kognitivne sposobnosti in sposobnosti komunikacije, zaveda pa se bolečin.

13. Tožnik je utrpel katastrofalno škodo, pri kateri sodišče odmero zaradi prepletenosti posameznih oblik nepremoženjske škode in njihove izjemne teže opravi enotno. Odmere se gibljejo v velikem razponu, visoko odmero v konkretnem primeru pa narekujeta tožnikova mladost (ob nesreči je bil tožnik star 23 let) in zelo hude posledice, zaradi katerih je 100% invalid in potrebuje pomoč pri vseh osnovnih življenjskih opravilih. Po oceni revizijskega sodišča odmera v višini 297.000,00 EUR oziroma dobrih 305 povprečnih mesečnih neto plač ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje, ki jo ponuja tožnik, ustreza standardu pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo,(5) saj njegove sicer zelo hude posledice vseeno ne dosegajo tistih najhujših v primerih iz sodne prakse, ki bi narekovale še višjo odmero. Ob tožnikovem prispevku v višini 60 % mu je toženka dolžna na račun nepremoženjske škode skupaj plačati 118.800,00 EUR.

O višini denarne odškodnine za povračilo premoženjske škode

14. Zapis sodišča druge stopnje, da njegov prispevek znaša 40 %, tožnik tudi sam pripiše pisni pomoti. Njegov prispevek je ocenjen na 60 %, kar jasno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Znesek 360,00 EUR mesečno, ki ga je tožniku sodišče za čas do materine zaposlitve kot njegovega družinskega pomočnika priznalo za potrebno tujo pomoč in postrežbo, je glede na 40 % prispevek nasprotne stranke pravilno izračunan od ugotovljene skupne mesečne višine 900,00 EUR. Tožnikova mati, zaposlena kot tožnikov družinski pomočnik, dobi mesečno plačilo v višini 505,00 EUR, kar je več kot znesek 360,00 EUR, ki odpade na toženko. Preračun, da bi mu pripadalo še 395,00 EUR, tožnik ponudi izhajajoč iz teze o izključni odgovornosti toženkinega zavarovanca (900,00 EUR - 505,00 EUR), ki ne drži. Od materine zaposlitve dalje tožniku odškodnina iz tega naslova zato več ne gre. Toženka je na račun premoženjske škode tožniku dolžna plačati 1.879,72 EUR, kolikor ji je naložilo že sodišče druge stopnje.

O teku zakonskih zamudnih obresti

15. Ker je tožnik s tožbo na račun nepremoženjske škode zahteval 110.000,00 EUR, lahko od vložitve tožbe tečejo zakonske zamudne obresti le od tega zneska, od priznanega presežka pa šele od spremembe tožbe, s katero je tožnik zahteval višji znesek (drugi odstavek 299. člena OZ).

O izreku in stroških

16. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bilo materialno pravo pri presoji zastaranja in posledično pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zmotno uporabljeno, je delno ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (380. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), v preostalem delu pa je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj uveljavljen revizijski razlog ni podan (378. člen ZPP).

17. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). S spremembo izpodbijane odločitve se je spremenil uspeh pri presoji stroškov, ki so nastali v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ta se presoja enotno glede na uspeh celotnega postopka in ne glede na uspeh v posamezni fazi postopka (pred in po spremembi tožbe) in enotno glede temelja in višine zahtevka. Tožnik je skupno zahteval 632.400,00 EUR, dobil pa 120.679,72 EUR. Njegov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša približno 19 %, toženkin pa 81 %. Ker bi bila pravilna odločitev tožniku v škodo, sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, pa ne sme odločiti v škodo stranke, ki ga je vložila (359. člen ZPP, ki ga je revizijsko sodišče uporabilo po pravilu iz 383. člena ZPP), je revizijsko sodišče štelo, da je tožnik uspel z 29 %, kakor je njegov uspeh ovrednotilo sodišče druge stopnje. To je tožniku za postopek pred sodiščem prve stopnje odmerilo stroške v višini 10.752,94 EUR, toženki v višini 1.775,54 EUR, tožnikove stroške pritožbenega postopka pa v višini 1.395,36 EUR. Revizijsko sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) v zvezi s prehodno določbo prvega odstavka 41. člena prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) po prvotno veljavni Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/03) dodaja še priglašenih 3.000,00 odvetniških točk in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z 20 % DDV ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 1.679,94 EUR. Za postopek pred sodiščem prve stopnje gre tožniku v skladu z njegovim 29 % uspehom 3.118,35 EUR, za pritožbeni postopek ob 17 % uspehu (po spremenjeni odločitvi 102.469,92 EUR od zahtevanih 614.191,00 EUR) 237,21 EUR, za revizijski postopek pa ob 13 % uspehu (74.800,00 EUR od zahtevanih 586.520,28 EUR) še 218,39 EUR, vse skupaj 3.573,95 EUR. Toženki za postopek pred sodiščem prve stopnje glede na njen 71 % uspeh pripada 1.260,63 EUR, v pritožbenem postopku ni uspela, zato ji stroški vložene pritožbe ne gredo, v revizijskem postopku pa ni sodelovala in ji stroški niso mogli nastati. Revizijsko sodišče pravdnima strankama ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj stroški njune sestave za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Po pobotu njunih medsebojnih terjatev mora toženka povrniti tožniku stroške v višini 2.313,32 EUR, v primeru zamude pa bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

---.---

Op. št. (1): Podobno odločba Vrhovnega sodišča II Ips 563/2000 z dne 7. 2. 2001.

Op. št. (2): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 574/2008 z dne 22. 12. 2011, II Ips 305/2008 z dne 8. 9. 2011, II Ips 102/2014 z dne 4. 9. 2014,...

Op. št. (3): Primerjaj Wedam Lukić v Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba in Uradni list, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 202, tudi Galič v istem delu, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 68.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015, II Ips 919/2007 z dne 17. 9. 2009, II Ips 557/1998 z dne 22. 7. 1999, III Ips 57/1996 z dne 14. 11. 1996, II Ips 174/2001 z dne 15. 11. 2001,... Tudi pravno mnenje Vrhovnega sodišča Slovenije II Ips 120/81 z dne 3. 9. 1981 in Cigoj v Komentarju obligacijskih razmerij, Veliki komentar zakona o obligacijskih razmerjih, II. knjiga, Ljubljana 1984, Časopisni zavod Uradni list SRS, str. 1188, ki se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča BIH.

Op. št. (5): Primerjaj odmeri v zadevah Vrhovnega sodišča II Ips 1242/2008 z dne 20. 11. 2008 in II Ips 224/2014 z dne 12. 2. 2015.

Datum zadnje spremembe:

15.09.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 52/2016
• Sodba II Ips 950/2007
• VSC Sodba in sklep Cp 301/2021