VSRS Sodba XI Ips 7963/2015-89

Jedro

Presoja obstoja pogojev za podaljšanje pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zoper J. D. po vloženi obtožnici podaljšalo pripor, odrejen iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obdolženčeva zagovornica je zoper sklep vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnih predpisov. Navaja, da podaljšanje pripora ni v skladu s pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave Republike Slovenije, da so kršene obdolženčeve pravice do svobode gibanja in do enakega varstva pravic ter da sta kršeni načelo sorazmernosti in domneva nedolžnosti. Pripor zoper obdolženca ni neogibno potreben, pri čemer ni izkazana niti osnovna stopnja nevarnosti za premoženje ljudi. Okoliščine subjektivne in objektivne narave niso podane in v izpodbijanih sklepih niso zadosti konkretizirane oziroma ne izkazujejo realne nevarnosti, da bi obdolženi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Obdolženi je namreč navedel, da je bilo dejanje storjeno pod silo in grožnjo, zato ni podanega voljnega elementa pri storitvi kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožbi ugodi in pripora ne podaljša.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je na enake pritožbene navedbe jasno zapisalo, da obstaja sorazmernost med težo kaznivega dejanja in odrejenim priporom. Sodišči sta natančno obrazložili okoliščine v zvezi z obstojem nevarnosti, da bi obdolženi kazniva dejanja ponavljal. Zahteva se v zvezi s temi okoliščinami ukvarja z dejanskimi vprašanji in zaključkom o obstoju nevarnosti. Zatrjuje odsotnost voljnega elementa, kar pa ne utemelji.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovornici. Slednja v vlogi z dne 7. 5. 2015 ponovno opozarja na odsotnost voljnega ravnanja, saj naj bi obdolženi kaznivo dejanje storil pod vplivom sile in grožnje, zaradi česar po mnenju vložnice očitek ponovitvene nevarnosti ni utemeljen.

B.

5. V obravnavani zadevi se obdolžencu očita, da je v času od 5. do 7. januarja 2015 s primernim orodjem in silo telesa odstranil ključavnico na vratih in tako vlomil v pet kleti ter iz treh odnesel različno smučarsko opremo. Sodišče se je v razlogih pravnomočnega sklepa glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oprlo na podatke kazenske evidence, iz katere izhaja, da je bil obdolženec do sedaj že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, pri čemer naj bi obravnavani kaznivi dejanji storil zgolj dva meseca po prenehanju prestajanja zaporne kazni in v času preizkusne dobe, ki se izteče 20. 10. 2015. Zoper obdolženca tečejo tudi drugi kazenski postopki zaradi premoženjskih kaznivih dejanj. Sodišče je presodilo, da obdolženi z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobiva sredstva za preživljanje, saj nima premoženja in je nezaposlen, zatrjevani dohodki od občasnih in priložnostnih del pa niso izkazani. Sodišče je nadalje presodilo, da je pripor neogibno potreben za odvrnitev ponovitvene nevarnosti in ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, saj doslej izrečene kazenske sankcije na obdolženca niso imele vpliva. Po presoji sodišča je pripor, ki traja od 28. 2. 2015, glede na težo očitanih kaznivih dejanj sorazmeren s pravico obdolženca do osebne svobode.

6. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je sodišče ob podaljšanju pripora preizkusilo obstoj vseh zakonskih pogojev in presodilo, da so le-ti podani. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča okoliščine, ki jih ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, kažejo na konkretno in realno nevarnost, da bi obdolženi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, zaradi česar je pripor zoper obdolženca neogiben za zagotovitev varnosti ljudi in glede na njegovo trajanje ter težo očitanih kaznivih dejanj tudi sorazmeren.

7. Navedbe zagovornice, da pripor ni neogibno potreben in da niso podane subjektivne in objektivne okoliščine, ki bi izkazovale ponovitveno nevarnost, ne utemeljujejo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, temveč izražajo nestrinjanje vložnice z dejanskimi zaključki, presojo in razlogi sodišča, navedenimi v izpodbijanih sklepih, kar ne more biti predmet preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom, ker pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ker zatrjevane napačne uporabe materialnega prava, kršitev domneve nedolžnosti in odsotnosti voljnega elementa vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne utemelji, Vrhovno sodišče teh trditev ni moglo preizkusiti.

C.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, in je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornice obdolženega J. D. zavrnilo.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

29.07.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Kr 48106/2014-497
• Sodba I Ips 119/2005
• Sodba I Ips 388/2004