<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 59860/2012-433

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2014:XI.IPS.59860.2012.433
Evidenčna številka:VS2007282
Datum odločbe:13.11.2014
Opravilna številka II.stopnje:Sklep VSM I Kp 59860/2012
Senat:Branko Masleša (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Marko Šorli
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pripor - odreditev pripora - odločanje sodišča druge stopnje o priporu - enako varstvo pravic - načelo kontradiktornosti - predlog za odreditev pripora - odgovor na predlog

Jedro

O predlogu za odreditev pripora je sodišče odločilo, ne da bi omogočilo obdolžencu in zagovorniku, da se s predlogom seznanita in se o njem izjavita, s tem pa je kršilo obdolženčevo pravico do sodelovanja v postopku. Obdolženec mora imeti v postopku možnost, da se seznani z vsakim procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, ter možnost, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je na predlog višje državne tožilke z dne 13. 10. 2014 zoper obdolženega M. T. odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zagovornik je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker za odločanje o predlogu državnega tožilca ni pristojen zunajobravnavni senat, temveč le senat, ki je 16. 4. 2013 izdal obsodilno sodbo. V senatu sta sodelovali sodnici, ki bi morali biti izločeni, ker sta pred tem v isti zadevi že sodelovali pri izdaji nezakonitih sklepov in sta tako rekoč okuženi ter zainteresirani, da se pripor zoper obdolženega izvaja. Z izdajo sklepa je bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe in sodelovanja v postopku ter pravica do poštenega sojenja, saj je senat o predlogu odločil, ne da bi obdolžencu in zagovorniku omogočil, da se seznanita s predlogom za odreditev pripora in se o njem izjavita. Vložnik kot napačno izpodbija stališče višjega sodišča, da gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, glede katere pritožnik ni uspel izkazati vpliva na zakonitost sodne odločbe, ter stališče istega sodišča, da gre pri izpodbijanem sklepu le za neko podaljšanje pripora, ne pa za odreditev pripora. Nadalje očita višjemu sodišču, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb glede nadomestitve pripora z milejšim ukrepom, ter navaja, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni podan.

3. Zagovornik je v vlogi z dne 4. 11. 2014 dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti z navedbami, da prvostopno sodišče ni bilo pristojno odločati o predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora, saj takrat še ni bilo odločeno o predlogu, ki ga je podala državna tožilka na naroku 19. 9. 2014 in o katerem mora odločiti višje sodišče. Dokler ni odločeno o prej vloženem predlogu, ni dopustno vlagati novega predloga za odreditev pripora in o takem novem predlogu ni dopustno odločati, temveč ga je treba zavreči.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da ni utemeljena. Kazenski postopek na prvi stopnji je končan, zato je za odločanje zunaj obravnave pristojen senat iz šestega odstavka 25. člena ZKP. Ta senat je pristojen tudi glede na določbo četrtega odstavka 361. člena v zvezi s četrtim odstavkom 394. člena ZKP. Strokovna odločitev sodnika ne predstavlja izločitvenega razloga iz 39. člena ZKP, sodelovanje sodnic v prejšnjih postopkih pa tudi ne kaže na njuno pristranskost v odločanju. Sodišče ni bilo dolžno pridobiti izjave obrambe o predlogu za odreditev pripora, saj tega četrti odstavek 361. člena ZKP ne zahteva, niti ne napotuje na uporabo kakšne druge določbe drugega odstavka 205. člena ZKP. Navedbe, da priporni razlog ni podan, ter očitki o pomanjkljivih razlogih glede odreditve milejšega ukrepa, pomenijo zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil v vlogi z dne 10. 11. 2014.

B.

6. V obravnavani kazenski zadevi je Višje sodišče v Mariboru v novem odločanju o pritožbah zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 16. 4. 2013 slednjo delno spremenilo, v ostalem pa pritožbe zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je glede na vrsto odločitve in dejstvo, da se je obdolženi nahajal v priporu, po uradni dolžnosti preizkusilo obstoj razlogov za pripor ter s sklepom III Kp 59860/2012 z dne 19. 9. 2014 ugotovilo, da so razlogi po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še podani. Vrhovno sodišče je s sklepom I Kp 59860/2012 z dne 9. 10. 2014 citirani sklep višjega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Višje sodišče je v novem odločanju postopalo po četrtem odstavku 394. člena ZKP ter s sklepom z dne 10. 10. 2014 odločilo, da se obdolženega izpusti na prostost. Zoper sklep je višji državni tožilec vložil pritožbo, ki ji je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 21. 10. 2014 ugodilo in zadevo ponovno vrnilo višjemu sodišču v novo odločanje. Presodilo je namreč, da je višje sodišče zmotno ugotovilo, da na obravnavi pritožbenega sodišča dne 16. in 19. 9. 2014 državna tožilka ni podala predloga za odreditev pripora zoper obdolženca.

7. Višja državna tožilka je 13. 10. 2014, torej po izdaji nepravnomočnega sklepa o izpustitvi obdolženca na prostost, na višje in na okrožno sodišče vložila pisni predlog za odreditev pripora zoper obdolženca iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče je istega dne po faxu poslalo predlog zagovorniku in mu določilo 24-urni rok, v katerem lahko poda svojo izjavo o predlogu. Tega dne, torej 13. 10. 2014, pa je zunajobravnavni senat okrožnega sodišča z izpodbijanim sklepom že odločil, da se predlogu ugodi in zoper obdolženca odredil pripor. Zagovornik je svojo izjavo o predlogu podal naslednji dan, torej v roku, ki ga je določilo višje sodišče.

8. O predlogu za odreditev pripora je Okrožno sodišče v Mariboru odločilo, ne da bi omogočilo obdolžencu in zagovorniku, da se s predlogom seznanita in se o njem izjavita. Zagovornik zato v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno izpostavlja, da je s takšnim ravnanjem v nasprotju z načelom poštenega postopka sodišče kršilo obdolženčevo pravico do sodelovanja v postopku. Prav tako utemeljeno zagovornik graja stališče pritožbenega sodišča, da gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, za katero ni izkazano, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost sodne odločbe.

9. Skladno s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča, je Ustavno sodišče v odločbah Up-373/05 z dne 15. 3. 2007 in Up-574/13 z dne 17. 6. 2014 zavzelo stališče, da ima obdolženec v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so mu v korist, ter da se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. V odločbi Up-117/12 z dne 10. 10. 2013, kjer sodišče pri odločanju ni upoštevalo odgovora stranke na revizijo nasprotne stranke, je Ustavno sodišče poudarilo, da je treba upoštevati tudi videz poštenega sojenja. Zato za spoštovanje enakega varstva pravic v sodnem postopku in s tem poštenega sojenja ne more biti pomembno, ali bi vsebinsko poln odgovor stranke lahko vplival na drugačno odločitev sodišča. Že neupoštevanje odgovora, samega po sebi, je nezdružljivo z načelom poštenega sojenja in krši pravico do enakega varstva pravic v postopku.

10. Upoštevaje citirana stališča je tudi Vrhovno sodišče že poudarilo, da mora imeti obdolženec v postopku možnost, da se seznani z vsakim procesnim gradivom, ki bi lahko vplivalo na odločitev sodišča, ter možnost, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev (na primer sodba IV Ips 95/2012 z dne 18. 12. 2012). S sodbo XI Ips 34409/2014 z dne 22. 9. 2014 je Vrhovno sodišče spremenilo tudi dotedanjo prakso in zavzelo stališče, da je sodišče, ki je odločilo o predlogu za podaljšanje pripora, ne da bi obdolženca pri tem poučilo, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog državnega tožilca, ter njemu in njegovi obrambi ni vročilo predloga za podaljšanje pripora, kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS ter določbo drugega odstavka 272. člena ZKP.

11. Ne glede na to, da je bil v konkretni zadevi glede na specifično procesno situacijo z izpodbijanim sklepom zoper obdolženca odrejen pripor mimo določb zakona, ki urejajo kontradiktorni postopek odreditve pripora (predvsem člen 204.a ZKP, ki v četrtem odstavku zahteva, da sodišče odloči o predlogu po tem, ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev), bi moralo sodišče tudi ob izdaji konkretnega sklepa upoštevati minimalna procesna jamstva poštenega postopka, ki nasprotno s stališčem vrhovnega državnega tožilca izhajajo tudi iz določb 361. in 394. člena ZKP, ter obdolžencu in zagovorniku zagotoviti dejansko možnost, da se seznanita s predlogom državnega tožilca in o njem zavzameta stališče še preden o predlogu odloči sodišče. Slednje se mora pred odločitvijo s stališčem obdolženca in njegove obrambe seznaniti, saj obdolženčeva pravica do izjave in sodelovanja v postopku ni zgolj formalnost, temveč dejanska pravica obdolženca. S tem, ko je sodišče zagovorniku sicer vročilo predlog državnega tožilca in mu določilo rok 24 ur, da se o njem izjavi, nato pa še pred potekom tega roka sprejelo odločitev, je postopalo v nasprotju z načelom poštenega sojenja in v škodo obdolženca kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS v zvezi s prvim odstavkom 361. člena in četrtim odstavkom 394. člena ZKP.

C.

12. Ker je ugotovilo kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena URS v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega M. T. ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na ugotovljeno kršitev ostalih navedb zahteve ni presojalo. Prav tako ni presojalo kršitev, uveljavljanih v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti, saj je bila le-ta vložena po izteku zakonskega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

13. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je pristojno za odločanje o predlogu tožilca z dne 13. 10. 2014 in pri tem upoštevati dejstvo, da je v tej fazi kazenskega postopka za odločanje o predlogu za odreditev pripora po izrecni določbi četrtega odstavka 394. člena ZKP pristojno sodišče druge stopnje, kar izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Kp 59860/2012 z dne 21. 10. 2014, na kar utemeljeno opozarja tudi zagovornik v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti.


Zveza:

ZKP člen 204a, 361, 361/1, 371, 371/2, 394, 394/4. URS člen 22.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.02.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc1MTMw