<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 9660/2009-341

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2014:XI.IPS.9660.2009.341
Evidenčna številka:VS2007232
Datum odločbe:11.09.2014
Opravilna številka II.stopnje:Sklep VSM I Kp 9660/2009
Senat:Branko Masleša (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Marko Šorli
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - odreditev pripora - begosumnost - neogibnost pripora - nujnost pripora - dvom o resničnosti odločilnih dejstev

Jedro

Obdolženec se je v času poskusov vročanja obtožnice proti svoji volji nahajal na hrvaškem ozemlju in ga ni smel zapustiti, zato je pri

Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zadevi nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče naredilo oceno begosumnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sklepa prvostopenjskega in višjega sodišča se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 9660/2009 z dne 7. 11. 2013 zoper obdolženca na predlog državnega tožilca odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki je bil obdolžencu vročen dne 17. 6. 2014.

2. Obdolženec se je zoper sklep o odreditvi pripora pritožil dne 11. 12. 2013, Višje sodišče v Mariboru pa je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno z izpodbijanim sklepom I Kp 9660/2009 z dne 3. 7. 2014, ki je bil obdolžencu vročen dne 4. 8. 2014.

3. Zoper pravnomočni sklep je obdolženec dne 14. 8. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru ocenila, da je zahteva utemeljena, ker pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih za obstoj pripornega razloga in ni odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe. S tem pa je bila po njenem mnenju obdolžencu kršena tudi ustavna pravica do pravnega sredstva.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec sodnih pisanj ni dvignil, zagovornik pa je dne 9. 9. 2014 podal izjavo, v kateri se strinja z mnenjem vrhovne državne tožilke in je še poudaril, da obdolženi ni begosumen.

B.

6. Prvostopenjsko sodišče je v svojem sklepu z dne 7. 11. 2013 zoper obdolženca odredilo pripor na podlagi predloga okrajnega državnega tožilca iz pripornega razloga begosumnosti. Obdolženi naj bi bil sodišču nedosegljiv že od 21. 10. 2009, ko je bil zaslišan pri preiskovalni sodnici. Takrat je bil izrecno poučen o tem, da se mora na vsa vabila sodišča odzvati in takoj sporočiti vsako spremembo naslova ali nameravano spremembo bivališča, sicer se zoper njega lahko odredita privedba ali pripor, če so za to izpolnjeni pogoji. Sodišče obdolžencu že od 11. 3. 2013 ni moglo vročiti obtožnice, kljub temu, da so bile opravljene poizvedbe in je bil angažiran vročevalec, saj obdolženi na naslovu stalnega bivališča sodnih pisanj ni sprejemal, začasnega bivališča pa nima urejenega. Obdolženi naj bi se nahajal v tujini, v Republiki Hrvaški. Glede na to je sodišče zaključilo, da se obdolženi skriva oz. skuša onemogočiti izvedbo kazenskega postopka in da bo njegovo navzočnost mogoče zagotoviti le z odreditvijo pripora, na podlagi katerega bo mogoče zoper njega razpisati tiralico.

7. Obdolženec v zahtevi ne izpodbija zaključkov sodišča glede utemeljenega suma, da je storil očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije po 234.a členu Kazenskega zakonika (KZ), temveč izpodbija oceno sodišč, da obstojijo okoliščine, ki utemeljujejo begosumnost in nujnost odreditve pripora. Navaja, da je bil poskus stika z njim opravljen le dne 11. 3. 2013, takrat je bil priprt v Republiki Hrvaški, ter 4. 7. 2013, ko je bil sicer po skoraj enem letu izpuščen iz pripora, vendar ne sme zapuščati hrvaškega ozemlja. Zato so po njegovi oceni nerelevantne navedbe sodišča, da sta se kot neuspešna izkazala odrejena razpisa iskanja, saj se glede na opisano ni mogel vrniti v Slovenijo. Njegovo navzočnost preprečuje prepoved zapuščanja hrvaškega ozemlja. Glede na navedeno izpodbija zaključek, da se želi načrtno izogniti kazenskemu postopku z begom. Ob tem dodaja, da je Okrožno sodišče v Mariboru res pozabil obvestiti, vendar pa je obvestil Republiko Slovenijo o tem, da je na Hrvaškem priprt. Poleg tega dejstvo, da ne razpolaga z nobenim premoženjem niti izven Republike Slovenije, tudi ne bi smelo vplivati na oceno begosumnosti.

8. Vrhovno sodišče je po pregledu spisa in predloženih dokazil s strani obdolženca ugotovilo, da je bil obdolženi v priporu v Republiki Hrvaški od 31. 5. 2012 do 22. 5. 2013, nato je bil izpuščen na prostost, vendar mu je bil odvzet potni list in izrečen ukrep javljanja na policijski postaji, torej Republike Hrvaške obdolženec ni smel zapustiti. Navedeno sovpada s časovnim obdobjem, v katerem mu je sodišče poskušalo vročiti obtožnico (11. marca 2013, s sodnim vročevalcem 20. maja 2013), in zoper obdolženca razpisalo iskanje (27. 5. 2013 in 4. 7. 2013). Prvostopenjsko sodišče je oprlo svojo oceno begosumnosti prav na dejstvo, da obdolžencu ni moglo vročiti obtožnice ter da se ta, glede na podatke spisa, nahaja na Hrvaškem, sodišča pa o spremembi bivališča ni obvestil, kljub temu, da je bil o tem na zaslišanju pred preiskovalno sodnico (leta 2009) izrecno poučen. Vendar pa je po oceni Vrhovnega sodišča obdolženi v svoji pritožbi zoper izpodbijani prvostopenjski sklep takšno oceno sodišča utemeljeno grajal, saj sodnih pisanj ni mogel dvigniti zaradi navedenih okoliščin. Glede na ugotovljene okoliščine obdolženi svoje prisotnosti v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji ne more zagotoviti, ne pa da tega noče storiti.

9. Višje sodišče v Mariboru se je v svojem sklepu, s katerim je zavrnilo pritožbo obdolženca kot neutemeljeno, strinjalo z oceno begosumnosti obdolženca. Pritožnikova navajanja je višje sodišče ocenilo kot brez teže za kazenski postopek v Republiki Sloveniji, saj sodišča o postopku v Republiki Hrvaški ni obvestil, sodišče pa ni dolžno samo poizvedovati, kje v tujini ima obdolženec prijavljeno bivališče. Vendar pa Vrhovno sodišče sprejema oceno vrhovne državne tožilke, da so bila pritožbena navajanja relevantna, saj v času vročanja obtožnice ni mogel biti na naslovu za vročanje, in da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do teh pritožbenih navedb. Glede na ugotovljena dejstva, in sicer, da se je obdolženec v času poskusov vročanja obtožnice proti svoji volji nahajal na hrvaškem ozemlju in ga ni smel zapustiti, je pri

Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zadevi nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v prvostopenjskemu sklepu, na podlagi katerih je sodišče naredilo oceno begosumnosti, višje sodišče pa jo je nato potrdilo.

C.

10. Vrhovno sodišče je na podlagi 427. člena ZKP

ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče oceniti, ali so glede na ugotovljene dejanske okoliščine zadeve še dani pogoji za odreditev pripora.


Zveza:

ZKP člen 201, 201/1-1, 427.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.01.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0MDU1