VSRS sodba VIII Ips 159/2014

Jedro

Ob opredelitvi trpinčenja, ko gre za ponavljajoča se neugodna oziroma graje vredna ravnanja oziroma graje vreden odnos do delavcev, je očitno, da gre za taka negativna ravnanja v daljšem časovnem obdobju, torej v nekem smislu za nadaljevana ravnanja, ki šele ob večkratni storitvi oziroma trajnejšem neustreznem vedenju pomenijo trpinčenje. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na podlagi trpinčenja na delovnem mestu rok za odpoved (tako objektivni kot subjektivni) ne teče od vsakega ravnanja posebej, temveč eventualno šele od prenehanja teh ravnanj.

Tožnica je kot vodja relativno samostojne dislocirane poslovalnice pri vodenju le-te in v kontaktih s podrejenimi delavci nastopala v imenu delodajalca, to je tožene stranke. Zato so v teh kontaktih tudi zanjo veljale določbe ZDR o dolžnosti varovanja in spoštovanja osebnosti podrejenih delavk in upoštevanju ter zaščiti njihove zasebnosti ter določbe o zagotavljanju takšnega delovnega okolja, da podrejene delavke ne bi bile izpostavljene nadlegovanju ali trpinčenju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 21. 12. 2012, in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki s tem dnem ni prenehalo. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic na podlagi delovnega razmerja in za vrnitev tožnice na delo, pa tudi podredni zahtevek za odločitev v smislu sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter zahtevek za povračilo stroškov postopka. Presodilo je, da je v času od maja 2010 do decembra 2012 tožnica, kot vodja poslovalnice tožene stranke v N., v razmerju do podrejenih delavk kontinuirano izvajala ravnanja, ki so pomenila trpinčenje na delovnem mestu in so imela vse znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu v smislu prvega odstavka 179. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in da glede na utemeljene očitke v odpovedi tožena stranka s tožnico ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvami in presojo sodišča prve stopnje, da je bila sporna izredna odpoved, v kateri je tožena stranka tožnici očitala tako kršitev v smislu 1. točke, kot v smislu 2. točke prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) tako v formalnem kot v vsebinskem smislu utemeljena in zakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej obširno ponavlja pritožbene navedbe in posamezne pasuse prepisa izpovedbe pred sodiščem prve stopnje zaslišanih prič. Sodišču očita kršitev načela kontradiktornosti, ker tožnice, kljub njenemu dokaznemu predlogu, ni ponovno zaslišalo po izvedbi drugih dokazov z zaslišanjem prič, da bi lahko na njihove izpovedbe ustrezno odgovorila, in da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče T. R. in se ni opredelilo do njene pisne izjave, sodišče druge stopnje pa je v tej zvezi neutemeljeno zavrnilo pritožbene navedbe oziroma v zvezi s pritožbenimi navedbami glede pisne izjave T. R. navedlo nelogične razloge. Glede roka za podajo odpovedi navaja, da je bila tožena stranka o domnevnih kršitvah dejansko seznanjena že v oktobru 2011 ob prenehanju delovnega razmerja S. B., vendar se sodišče do izpovedbe navedene s tem v zvezi, ko je bila zaslišana kot priča, ni opredelilo. V zvezi s tem sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede evidentiranja odhodov na WC in pitja vode zanika, da bi njena ravnanja pomenila šikaniranje delavcev, prereka ugotovitve, da so se je sodelavke bale in sodišču v tej zvezi očita, da se do njenih dokazov ni opredelilo. Prav tako sodišču očita protispisnost in bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo, da je do podrejenih delavk zaradi nepravilnosti pri evidentiranju delovnega časa zahtevala petje pred drugimi delavkami in da so bile zaradi tega prizadete delavke utemeljeno osramočene. Podobne očitke tožnica navaja tudi v zvezi z ugotovitvami sodišča glede drugih tožnici očitanih ravnanj. Navaja, da je od delavk pričakovala in zahtevala le dosledno izpolnjevanje obveznosti iz pogodb o zaposlitvi, kar ni nobeno trpinčenje. Zato niso bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne dodatne okoliščine, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Kolikor tožnica v svoji reviziji sodišču očita kršitev načela kontradiktornosti, ker ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu za ponovno zaslišanje po zaslišanju prič in predlogu za neposredno zaslišanje priče T. R., in ker sodišče druge stopnje ni sledilo njenim pritožbenim navedbam s tem v zvezi, s tem smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bila tožnica obširno zaslišana kot stranka že na prvem naroku za glavno obravnavo, ker sam obstoj spornih dogodkov, na podlagi katerih je tožena stranka tožnici očitala trpinčenje na delovnem mestu, niti ni bil sporen (iz izpovedb tožnice in zaslišanih prič je v bistvu izhajalo le različno dojemanje spornih dogodkov), in ker je imela tožnica možnost kasneje zaslišanim pričam postavljati vprašanja ter se do njihovih izpovedb pred sodiščem tudi sicer opredeliti, je sodišče druge stopnje utemeljeno zaključilo, da zavrnitev tožničinega nadaljnjega dokaznega predloga za ponovno zaslišanje ni pomenilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 26. 9. 2013 izhaja, da je sodišče med takratno izvedbo dokazov prebralo tudi pisno izjavo T. R. z dne 26. 6. 2013. Gre za dokaj splošno izjavo v podporo tožnici, podano več kot pol leta po sporni odpovedi, in upoštevaje, da je sodišče na podlagi izvedbe drugih dokazov ugotovilo, da je tožnica nekatere delavke, predvsem tiste, ki so pri njej oziroma v poslovalnici, ki jo je vodila, pričele delati kot študentke, drugače obravnavala (ena teh je bila po navedbah v njeni izjavi tudi T. R.), navedena izjava, pa tudi neposredno zaslišanje navedene kot priče, ne bi mogla vplivati na končno odločitev sodišča. Zato dejstvo, da sodišče izjave te priče ni posebej obravnavalo v obrazložitvi prvostopenjske sodbe in da navedene ni neposredno zaslišalo, sodišče druge stopnje utemeljeno ni štelo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

8. Tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s presojo pravočasnosti podaje sporne odpovedi in v zvezi z obrazloženostjo posameznih dogodkov in ravnanj, ki jih je sodišče štelo za elemente trpinčenja podrejenih delavk, ni utemeljen. V bistvu pomenijo te revizijske navedbe poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog, izhaja pa tudi iz zmotnega dojemanja nekaterih materialno pravnih izhodišč.

Sodišče je pri presoji sporne izredne odpovedi utemeljeno izhajalo iz določb 44. in 45. člena ZDR, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi njegovo zasebnost ter da je delodajalec dolžan zagotoviti takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen neutemeljenemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Zakon nalaga, da mora v ta namen delodajalec ustrezno ukrepati za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ter pred trpinčenjem na delovnem mestu. Glede trpinčenja, ki je bilo tožnici očitano v sporni odpovedi, četrti odstavek 6.a člena ZDR določa, da je prepovedano vsako trpinčenje na delovnem mestu in trpinčenje opredeljuje kot ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

9. Ob taki opredelitvi trpinčenja, ko gre za ponavljajoča se neugodna oziroma graje vredna ravnanja oziroma graje vreden odnos do delavcev, je očitno, da gre za taka negativna ravnanja v daljšem časovnem obdobju, torej v nekem smislu za nadaljevana ravnanja, ki šele ob večkratni storitvi oziroma trajnejšem neustreznem vedenju pomenijo trpinčenje. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na podlagi trpinčenja na delovnem mestu rok za odpoved (tako objektivni kot subjektivni) ne teče od vsakega ravnanja posebej, temveč eventualno šele od prenehanja teh ravnanj. V obravnavani zadevi pa je glede na množico očitkov v zvezi s tožničinimi ravnanji in njenim odnosom do večjega števila podrejenih delavk sodišče utemeljeno štelo, da je lahko pričel subjektivni rok za izredno odpoved teči šele od podaje tožničinega zagovora, saj si je tožena stranka šele na podlagi opredelitve tožnice do očitkov podrejenih delavk ustvarila jasnejšo sliko o obstoju razlogov za izredno odpoved. Če je posamezna delavka že dalj časa pred tem ob prekinitvi delovnega razmerja mimogrede omenila nadrejenemu delavcu neustrezen odnos tožnice do nje, na pravilnost takega zaključka ne more vplivati.

10. Ravnanja, ki privedejo do trpinčenja, so lahko različna, njihov pomen je odvisen od razmerja med izvajalcem trpinčenja in trpinčenim, lahko so sama na sebi neproblematična, pa izvedena na nesprejemljiv način (povišan glas, mimika obraza, splošen pristop, ki vzbuja strah, storjena ob neprimernem času, njihov pomen je lahko odvisen od položaja delavca), lahko so prikrita, pa kot taka pomenijo degradacijo oziroma krnitev ugleda podrejenemu. Tožena stranka je v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg vsebinske nesprejemljivosti posameznih ravnanj tožnici očitala tudi način njenega nastopanja, to je, da je kot vodja poslovalnice s svojim agresivnim načinom govora, ponižujočo obrazno mimiko v kontaktih z zaposlenimi, nepredvidljivostjo reakcij, osebno krivičnimi ukrepi in pogostimi izpadi pri podrejenih, zoper katere je bilo naperjeno tako obnašanje, ustvarjala napeto vzdušje, negotovost ter ponižanost in prestrašenost. Sodišče je z izvedbo dokazov glede posameznih očitanih ravnanj preverjalo tudi ta dejstva in na podlagi neposrednega zaslišanja prizadetih delavk prišlo do zaključka, da so ti očitki utemeljeni. Ob sicer ugotovljenih ravnanjih tožnice do podrejenih delavcev, ki so bila predmet izredne odpovedi, je utemeljeno presodilo, da je bila izredna odpoved zakonita.

11. Tožnica je kot vodja relativno samostojne dislocirane poslovalnice pri vodenju le-te in v kontaktih s podrejenimi delavci nastopala v imenu delodajalca, to je tožene stranke. Zato so v teh kontaktih tudi zanjo veljale določbe ZDR o dolžnosti varovanja in spoštovanja osebnosti podrejenih delavk in upoštevanju ter zaščiti njihove zasebnosti ter določbe o zagotavljanju takšnega delovnega okolja, da podrejene delavke ne bi bile izpostavljene nadlegovanju ali trpinčenju. S pretiranimi in neustrezno sankcioniranimi zahtevami o evidentiranju in načinih odhodov na WC med delom, spremembami na prodajnih policah v odsotnosti odgovorne oddelkovodkinje, prikritimi spremembami s posameznimi oddelkovodkinjami že dogovorjenega koriščenja odsotnosti, z načinom preverjanja poznavanja doseganja prometa ob neprimernem času in načinom preverjanja poznavanja dela drugih oddelkov, z ugotovljeno nesprejemljivo obravnavo posameznih podrejenih delavk in podobnimi ravnanji, izvedenimi na način, ki je pri podrejenih delavkah vzbujal strah in napetost ter osebno prizadetost, tožnica gotovo ni ravnala v smislu navedenih določb ZDR. Tudi če v zvezi s posameznimi očitanimi ravnanji niso bili izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja šikaniranja delavcev, se je morala tožnica zavedati, da do podrejenih delavk dejansko nastopa v imenu delodajalca in da pomenijo njena dejanja hujšo kršitev njenih delovnih obveznosti, tako da je gotovo šlo z njene strani za hujše kršitve njenih pogodbenih in drugih delovnih obveznosti vsaj iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, kot jih je tudi opredelila tožena stranka v svoji izredni odpovedi. Hkrati pa je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je bil zaradi tožničinih ravnanj in porušenih odnosov s prizadetimi delavkami izpolnjen nadaljnji pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da s tožnico delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 166/2010
• Sodba VIII Ips 484/2007
• Sodba VIII Ips 8/2013