Sklep II Ips 182/2013

Jedro

Vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja v primerih, ko je treba dokazati t.i. negativno dejstvo, zlahka vodi v dokazno stisko in posledično v odločitev po pravilu o dokaznem bremenu. Zato je treba zaradi preprečitve dokazne stiske tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, dokazovanje olajšati; tak način je lahko tudi dokazovanje z indici. Tak indic lahko predstavlja okoliščina, da oporočitelj do smrti ni spremenil svoje volje glede zapuščine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba pritožbenega sodišča se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala ugotovitev, da je pokojni R. P. pred smrtjo napravil lastnoročno pisno oporoko, s katero jo je določil za dedinjo celotne zapuščine, da je bila ta oporoka veljavna in da je bila z dejanjem tretjega po njegovi smrti ali pred njegovo smrtjo, a brez njegove vednosti skrita ali uničena.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je zapustnik res napravil oporoko v obliki in z vsebino, kot je trdila tožnica, in presodilo, da je bila ta oporoka veljavna. Ker pa je ocenilo, da tožnica ni dokazala, da bi ob zapustnikovi smrti oporoka še obstajala, je menilo, da bi morala tožnica dokazati še, da je oporoka izginila pred zapustnikovo smrtjo, a brez njegove volje in vednosti, da pa dokaznega bremena glede te okoliščine ni zmogla.

3. Drugostopenjsko sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Tožnica sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveni revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo Vrhovno sodišče nanje odgovorilo.

5. Prva toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Druga toženka odgovora ni podala.

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožnica uveljavlja, da je v sodbah sodišč druge in prve stopnje zmotno uporabljeno materialno pravo v zvezi z razporeditvijo dokaznega bremena glede dejstva, da je bila oporoka skrita ali uničena (in sicer brez zapustnikove vednosti, če je bilo to storjeno še za časa njegovega življenja). To breme sta, ob sklicevanju na določbo 77. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), namesto toženkama obe sodišči naložili tožnici.(1)

8. Skladno z navedeno zakonsko določbo ima oporoka, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti, učinek veljavne oporoke, če prizadeti dokaže, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita, ali založena, in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon, in če dokaže vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje.

9. V teoriji glede razporeditve dokaznega bremena o dejstvu, da je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena, ni povsem enotnega stališča, prevladuje pa stališče, da je to breme na »prizadeti osebi«, torej na tisti, ki kakšno svojo pravico črpa iz sporne oporoke.(2) Sodna praksa mu večinoma sledi na način, da je v odločbah najprej pojasnjeno, da je dokaz uničenja, izginotja, ... oporoke po smrti zapustnika ali pred smrtjo, pa brez njegove vednosti, na oporočnem dediču,(3) pogosto pa nedosledno zaključek o uspešnosti takega dokaza pogojuje z neuspehom dokaza tožene stranke, da je oporočitelj oporoko sam uničil in obratno.(4)

10. Obstoj vseh oblik pisne oporoke se dokazuje z listino. Če listine ni, ker je bila uničena, izgubljena, skrita ali založena pred oporočiteljevo smrtjo in brez njegove vednosti, jo sodišče rekonstruira. Če namreč navedeno (uničenje, izguba ...) ni posledica oporočiteljevega veljavnega preklica oporoke,(5) potem taka oporoka pravno še obstoji,(6) odsotnost besedila pa predstavlja le dejansko oviro za njeno razglasitev.(7) Odpravi te ovire je namenjen postopek dokazovanja obstoja oporoke oziroma t.i. rekonstrukcije oporoke, ki jo, če je med zainteresiranimi osebami soglasje o relevantnih dejstvih, opravi zapuščinsko sodišče tako, da sestavi zapisnik in ga razglasi namesto oporoke, v primeru spora pa pravdno sodišče s sodbo, ki jo zapuščinsko sodišče prebere namesto razglasitve oporoke.

11. Namen rekonstrukcije je, da ima listina, s katero se ugotovita obstoj in vsebina oporoke, učinek veljavne oporoke. Zato rekonstrukcije ni, če je bila oporoka skrita, izgubljena, uničena ali založena za časa oporočiteljevega življenja z njegovo vednostjo. V takem primeru velja domneva, da jo je oporočitelj preklical.(8) In seveda obratno: če je bila oporoka uničena, izgubljena, založena ali skrita pred oporočiteljevo smrtjo brez njegove vednosti ali po oporočiteljevi smrti, take domneve ni, saj je preklic lahko le akt veljavnega razpolaganja oporočitelja.

12. Okoliščine, ki morajo biti dokazane, da je rekonstrukcija uspešna, predpisuje ZD v 77. členu, ki je določba materialnopravne narave. Te okoliščine, navedene v zaporedju, v katerem si v življenju sledijo, so:

1) da je oporoka obstajala,

2) da je bila napravljena v eni od zakonsko predpisanih oblik (da gre za listino, ki jo je sploh mogoče šteti za oporoko),

3) vsebina oporočnega razpolaganja in

4) da je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena in da oporočitelj za to, če se je zgodilo pred njegovo smrtjo, ni vedel,

in predstavljajo materialno dokazno breme »prizadetega« (tistega, ki se sklicuje na oporoko).

13. Primarni vir pravil o dokaznem bremenu so zakonske norme, ki dokazno breme neposredno razporejajo.(9) Glede prvih treh okoliščin je to breme izrecno naloženo »prizadetemu«. Glede četrte okoliščine sicer take določbe v 77. členu ZD ni. Vendar brez trditve o njej tožba ni sklepčna: če ni ovržena domneva o preklicu oporoke, rekonstrukcije po materialnem pravu ne more biti(10) (s procesnega vidika verjetno pravnega interesa zanjo ni). Eno od temeljnih pravil o materialnem dokaznem bremenu je, da je trditveno in dokazno breme za dejstva, ki tožbo naredijo sklepčno, na tožniku,(11) če dokazno breme ni obrnjeno – in v obravnavani zakonski določbi ni. Pravilo o materialnem dokaznem bremenu zato ni bilo kršeno.

14. Tožnica poudarja še, da je (poleg obstoja formalno veljavne oporoke v njeno korist) dokazala, da zapustnik oporočne volje vse do smrti ni spremenil in da je s tem zadostila dokaznemu bremenu iz 77. člena ZD k trditvi, da oporoke ni uničil ter da je ta izginila brez njegove vednosti. Graja stališče pritožbenega sodišča, da ugotovitev, da zapustnik do smrti ni spremenil odnosa do tožnice in odločitve o usodi svojega premoženja po smrti, ki jo je sicer sprejelo kot pravilno, predstavlja le enega od indicev, ki bi lahko kazali na obstoj zatrjevanega dejstva (»izginotja« oporoke brez oporočiteljeve vednosti).

15. Ta tožničin očitek je utemeljen (čeprav ga tožnica zmotno opredeli kot procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Njeno dokazno breme je bilo dokazati, da je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena z dejanjem koga drugega; povedano drugače: dokazati bi morala, da nič od tega ni storil oporočitelj sam in da za to tudi ni vedel. Da je (in zakaj je) materialno dokazno breme na njej, je že pojasnjeno v 13. točki obrazložitve. Pač pa revidentka v zvezi s tem utemeljeno načenja procesno vprašanje dokaznega standarda.

16. Vztrajanje pri splošno sprejetem dokaznem standardu prepričanja, za katerega je značilna izrazita neenakomernost porazdelitve dokaznega tveganja med pravdni stranki, v primerih, ko je treba dokazati trditev o neobstoju dejstva oziroma t.i. negativno dejstvo, zlahka vodi v dokazno stisko in posledično v odločitev po pravilu o dokaznem bremenu (torej v zavrnitev zahtevka po 215. členu ZPP). Zato je treba zaradi preprečitve dokazne stiske tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, dokazovanje olajšati. Poleg drugih procesnih možnosti, na primer posrednega dokazovanja z dokazovanjem dejstev, ki istočasen obstoj spornega dejstva izključujejo (na primer alibi) in znižanja dokaznega standarda, je tak način lahko tudi dokazovanje z indici.(12) (13) Kot je pravilno menilo pritožbeno sodišče, lahko tak indic predstavlja okoliščina, da oporočitelj do smrti ni spremenil svoje volje glede zapuščine. Zato je napačno stališče, ki v konkretnem primeru apriori izključuje možnost dokazovanja z indici in ga izraža zapis v izpodbijani sodbi, da »zgolj z indicem tožnici ni uspelo z zadostno stopnjo prepričanja dokazati resničnosti trditev.«

17. Relativna procesna kršitev (prvi odstavek 339. člena v zvezi z 8. in 212. členom ZPP) ki jo je tožnica (sicer z napačno pravno kvalifikacijo, a opisno povsem konkretizirano in jasno) uveljavljala že v pritožbi, je terjala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče ni odgovarjalo na druge očitke o procesnih kršitvah.

18. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. Člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prvostopenjsko sodišče se je sklicevalo še na sodbo II Ips 666/2007 (»Ugotovitev nižjih sodišč, da tožnica ni dokazala, da je oporoka obstajala v času zapustnikove smrti, namreč predpostavlja dvom o tem, ali se je oporoka založila pred smrtjo zapustnika ali po njegovi smrti. V tej situaciji pa obstoji trditveno in dokazno breme tožnice glede dejstva, da se je oporoka založila brez vednosti oporočitelja. Ker tožnica tega ni dokazala, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.«)

Op. št. (2): Tako izrecno Zupančič, K., Shranjevanje, preklic in rekonstrukcija oporoke, Pravna praksa 7/1984, stran 5, Zupančič, K. in Žnidaršič, V., Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, stran 175, Gavella, N., Nasljedno pravo, Informator, Zagreb 1990, stran 205, Gavella, N. In Belaj, V., Nasljedno pravo, III. bitno izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2008, stran 182, Klarič, P. in Vedriš, M., Građansko pravo, Narodne novine, Zagreb 2006, stran 751.

Nasprotno Finžgar, A., Dedno pravo Jugoslavije, 1962, stran 112: »Tistemu, ki se sklicuje na oporoko, ni treba dokazati, da oporoke ni uničil oporočitelj ali druga oseba z oporočiteljevo vednostjo in privolitvijo; to bo moral dokazati nasprotnik«. Nejasno, a s sklicevanjem na Finžgarja tudi Kreč, M. In Pavič, Đ., Komentar Zakona o nasljedjivanju, 1964, stran 232.

Op. št. (3): II Ips 598/2000 (»Po 77. členu ZD je treba dokazati, da je oporoka obstajala in da je bila sestavljena v predpisani obliki. To je tožnica dokazala in tudi vsebina oporoke ni vprašljiva. Ni pa dokazala nadaljnjega pogoja: da je bila oporoka pred smrtjo zapustnice ali po njej po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena.«)

Op. št. (4): II Ips 474/2008 (»Pogoji 77. člena ZD so taksativno našteti, kar pomeni, da morajo biti izpolnjeni vsi, da se navedeni člen uporabi. V prvi vrsti je tako dokazno breme na tožeči stranki. Ta je dokazala vse razen dejstva, da je bila oporoka po naključju ali z dejanjem koga drugega, brez vednosti oporočitelja uničena, izgubljena, skrita ali založena. Nasprotno je toženi stranki uspelo dokazati, da je oporoko uničil zapustnik sam. Sklicuje se na sklepa VS RS II Ips 598/2000 in II Ips 168/2001.«) II Ips 598/2000 (»Po 77. členu ZD je treba dokazati, da je oporoka obstajala in da je bila sestavljena v predpisani obliki. To je tožnica dokazala in tudi vsebina oporoke ni vprašljiva. Ni pa dokazala nadaljnjega pogoja: da je bila oporoka pred smrtjo zapustnice ali po njej po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena.«) II Ips 168/2001 (»V skladu s 77. členom ZD je bil ugotovljen obstoj v zakoniti obliki sestavljene oporoke in njena vsebina ter dejstvo, da je bila uničena, izgubljena, skrita ali založena brez vednosti oporočitelja. Toženec ni dokazal svoje trditve, da je oporočitelj sam uničil oporoko in jo s tem preklical (99. člen ZD)«).

Op. št. (5): Po določbah 99. člena ZD lahko oporočitelj oporoko prekliče v katerikoli obliki, v kateri jo po zakonu lahko naredi, pisno oporoko pa lahko prekliče tudi tako, da jo uniči.

Op. št. (6): Če ni drugih razlogov za njeno neveljavnost.

Op. št. (7): Glej Gavella, N., Nasljedno pravo, stran 205 ter Gavella, N. In Belajac, V., Nasljedno pravo, III. izdaja, stran 181 in 182.

Op. št. (8): Zupančič, K. in Žnidaršič, V., stran 175.

Op. št. (9): Primerjaj Zobec, J., v Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 347.

Op. št. (10): Pravičen bi se sicer prima facie zdel pristop, po katerem bi moral tožnik dokazati, da je bila napravljena pisna oporoka v njegovo korist in da je bila formalno veljavna, toženec pa bi ugovarjal, da jo je oporočitelj preklical, za kar bi bilo dokazno breme na njem. A v tem primeru ne gre za ugovor: za ugovore je značilno, da ne posegajo v tožnikove dejanske trditve, ampak da tem trditvam dodajo še nove, ki skupaj s tožnikovimi pripeljejo do drugačne pravne posledice od tiste, ki jo uveljavlja tožnik, v konkretnem primeru pa je morala trditve o »izginotju« oporoke (brez vednosti oporočitelja) navesti tožnica že v tožbi (in je to tudi storila). Toženki sta se lahko le branili, da te trditve ne držijo, nista pa jim imeli česa dodati.

Op. št. (11): Zobec, J., navedeno delo, stran 345.

Op. št. (12): Zobec, J., navedeno delo, stran 338 in 339.

Op. št. (13): O dokazovanju z indici glej še Triva, S. in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 497.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1037/2013
• Sodba II Ips 598/2000
• VSRS sodba II Ips 252/2015