Sodba II Ips 387/2011

Jedro

V času zakonske zveze povečana vrednost poslovnega deleža, ki ga je pridobil eden od zakoncev pred sklenitvijo zakonske zveze, spada v posebno premoženje tega zakonca. V sistemu zasebne lastnine spada namreč povečanje vrednosti kapitala v premoženje tistega, ki ima v lasti kapital, saj je temelj za prisvajanje lastninska pravica in ne delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.007,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta bivša zakonca, katerih življenjska in ekonomska skupnost (najprej v obliki zunajzakonske skupnosti, kasneje pa zakonske zveze) je obstajala od januarja 1996 do novembra 2005. Tožnica navaja, da predstavlja bistven del skupnega premoženja povečanje vrednosti 50 % poslovnega deleža v družbi J. d.o.o., ki je bil formalno v sodnem registru vpisan le na toženca. Družbo J. d.o.o. sta v letu 1991, torej pred nastankom ekonomske skupnosti in pred sklenitvijo zakonske zveze, sicer ustanovila toženec in B. O., vendar je družba pričela uspešno poslovati šele v času po nastanku ekonomske skupnosti med pravdnima strankama oziroma po sklenitvi zakonske zveze. V času trajanja zakonske zveze je družba J. d.o.o. pridobila več nepremičnin, in sicer poslovne prostore v S., luksuzen apartma v K., več vozil, prav tako je bilo zaposlenih več ljudi. Tožnica meni, da je s svojim delom in premoženjem prispevala k razvoju in večanju vrednosti družbe J. d.o.o. in s tem posledično povečanju vrednosti poslovnega deleža toženca. Tako je tožnica bistveno prispevala k nakupu nepremičnine v S., saj je za zavarovanje terjatev po pogodbi o finančnem leasingu zastavila svoje posebno premoženje (nepremičnino parc. št. ..., k.o. ...). Ves čas se je tudi trudila pridobivati poslovne stranke, prav tako pa je opustila svojo podjetniško dejavnost v družbi O. d.o.o., preko katere je opravljala organizacijo jezikovnih tečajev. Tožeča stranka ocenjuje, da se je vrednost poslovnega deleža toženca v času ekonomske skupnosti povečala za najmanj 166.917,04 EUR. Ob domnevi, da je delež tožnice na skupnem premoženju polovičen, je tožnica primarno zahtevala izplačilo polovice povečane vrednosti poslovnega deleža (83.458,52 EUR), podredno pa ugotovitev, da znaša delež vsake od pravdnih strank v družbi J. d.o.o. 21 %, da je toženec dolžan tožnici izstaviti listino, ki bo primerna za vpis njenega 21 % deleža ter da je dolžan plačati tožnici 28.167,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja polovico kupnine (56.334,50 EUR), ki jo je toženec dobil s prodajo 8 % deleža družbe J. d.o.o. dne 28. 12. 2004. Toženec je vložil tudi nasprotno tožbo, ki pa za revizijski postopek ni pomembna.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse zahtevke tožnice. Presodilo je, da je poslovni delež toženca v družbi J. d.o.o. njegovo posebno premoženje, saj tožnica ni zatrjevala, da je bil osnovni vložek vplačan iz sredstev skupnega premoženja. Po oceni sodišča bi lahko sporni poslovni delež spadal v skupno premoženje pravdnih strank le v primeru, če bi bil osnovni vložek vplačan iz skupnih sredstev. Tožnica pa je v tej zadevi navedla le, da predstavlja skupno premoženje povečana vrednost poslovnega deleža družbe J. d.o.o. Tožnica prav tako ni navedla, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o prenosu dela poslovnega deleža na tožnico. Po oceni sodišča tožnica tako ni podala ustreznih trditev, s katerimi bi utemeljila trditve o pridobitvi poslovnega deleža v družbi J. d.o.o. Zato tožnica tudi ni upravičena do izplačila povečane vrednosti poslovnega deleža v tej družbi. V posebno premoženje po oceni sodišča spada tudi kupnina, ki jo je toženec prejel s prodajo dela svojega poslovnega deleža. Kupnina je po oceni sodišča dohodek njegovega posebnega premoženja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Drugostopenjsko sodišče se je sicer strinjalo, da lahko poslovni delež predstavlja skupno premoženje zgolj v primeru, če sta zakonca takšen delež pridobila s skupnim premoženjem, vendar je dodalo, da v primeru, ko je poslovni delež pridobljen s posebnim premoženjem enega od zakoncev, lahko ta delež vseeno spada v skupno premoženje, če so podane okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek o bistvenem prispevku obeh ali enega od zakoncev k pridobitvi deleža za namen skupnosti v smislu dela, kot ga opredeljuje določba 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Po oceni sodišča druge stopnje tožeča stranka takšnih okoliščin ni zatrjevala oziroma je njihov obstoj izključen že s tem, da je toženec poslovni delež v družbi J. d.o.o. pridobil še pred nastankom skupnosti s tožnico. Po presoji sodišča druge stopnje bi lahko pomoč tožnice družbi J. d.o.o. pri financiranju nepremičnine v S. (zastavitev svoje nepremičnine) utemeljevala le obogatitveni zahtevek v razmerju do družbe, ki je bila s tem obogatena. Ne more pa tožnica povrnitve te koristi zahtevati od toženca kot imetnika poslovnega deleža. Po oceni sodišča druge stopnje velja enako tudi za skupni prispevek in prizadevanja pravdnih strank k boljšemu poslovanju družbe. Dogovora o nastanku skupnega premoženja na poslovnem deležu toženca v družbi J. d.o.o. v smislu pravil stvarnega prava o nastanku skupne lastnine na premičninah pa tožnica ni zatrjevala. Zgolj na podlagi dejstva, da je tožnica družbi J. d.o.o. pomagala pri financiranju prostorov v S. in zastavila svojo nepremičnino ter na podlagi tega, da je tožnica skrbela za dom in družino, toženec pa je delal v družbi, o takšnem dogovoru ni mogoče sklepati.

4. Revizijo zoper odločitev sodišča druge in prve stopnje o zavrnitvi primarnega zahtevka za plačilo 83.458,52 EUR vlaga tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Poudarja, da je iz bilančnih podatkov jasno razvidno, da je družba J. d.o.o. pričela resneje poslovati oziroma ustvarjati premoženje v obdobju po nastanku zunajzakonske skupnosti oziroma po sklenitvi zakonske zveze pravdnih strank. Stališče sodišč, da je poslovni delež toženčevo posebno premoženje, ker je bila družba J. d.o.o. ustanovljena še pred nastankom zunajzakonske skupnosti, je po oceni tožnice preozko, saj ne upošteva povečanja vrednosti poslovnega deleža v času zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze. Če sprejmemo stališče, da premoženje, namenjeno za bivanje družine, ki ga zakonca pridobivata preko družbe, ki je bila sicer ustanovljena pred nastankom zakonske zveze, ne spada v skupno premoženje, to dejansko pomeni zaobid kogentnih določb ZZZDR o skupnem premoženju, ki ga zakonca pridobita z delom v času življenjske in ekonomske skupnosti. Navaja, da je toženec dobrine, namenjene družinskim potrebam, zaradi davčne optimizacije kupoval preko družbe J. d.o.o. Ker je tožnica skrbela za dom in družino, si je lahko toženec med drugim izplačeval nižjo plačo, s čimer je družba J. d.o.o. prihranila na prispevkih in davkih. Luksuzen apartma in druge dobrine bi predstavljale skupno premoženje, v kolikor bi bile kupljene iz sredstev, pridobljenih z delom. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da naj bi skupna prizadevanja pravdnih strank lahko utemeljevala le obogatitveni zahtevek v razmerju do družbe J. d.o.o. oziroma da naj bi v skupno premoženje spadala kvečjemu le terjatev do družbe J. d.o.o. Predmet postopka namreč ni terjatev do družbe J. d.o.o., v korist katere je tožnica opravljala določene posle in dajala poroštva. Predmet skupnega premoženja je po mnenju tožeče stranke povečanje vrednosti poslovnega deleža toženca, saj je rezultat skupnega dela pravdnih strank v času trajanja zakonske zveze oziroma še pred tem zunajzakonske skupnosti. Zato ima tožnica do toženca iz naslova delitve skupnega premoženja denarno terjatev. Po oceni tožnice je zavrnitev primarnega dajatvenega zahtevka ostala neobrazložena, saj sta se sodišči v obrazložitvi zmotno osredotočili predvsem na neutemeljenost podrednega zahtevka na ugotovitev poslovnega deleža tožnice v družbi kot stvarnopravnega zahtevka.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V reviziji ponujena izpeljava tožnice, da povečana vrednost poslovnega deleža spada v skupno premoženje, ker je rezultat dela pravdnih strank v času zakonske zveze, je materialnopravno zmotna. Konkretna situacija se sicer res razlikuje od primera, ko eden od zakoncev pred sklenitvijo zakonske zveze kupi delnico in samo „čaka“, vrednost te delnice pa se v času zakonske zveze poveča. V tem primeru je v teoriji in praksi nesporno, da povečana vrednost delnice spada v posebno premoženje zakonca (imetnika delnice), saj gre za oplemenitenje posebnega premoženja. To pa še ne omogoča sklepanja, da v obravnavani zadevi vrednost poslovnega deleža spada v skupno premoženje iz razloga, ker je toženec v družbi J. d.o.o. v času zakonske zveze delal. Tožeča stranka namreč izhaja iz zmotne predpostavke, da spada povečanje vrednosti delnic, ki je doseženo v času zakonske zveze, v posebno premoženje, ker ni doseženo z delom. V sistemu zasebne lastnine spada namreč povečanje vrednosti kapitala v premoženja tistega, ki ima v lasti kapital, saj je temelj za prisvajanje lastninska pravica in ne delo. Zato tudi v tem primeru morebitno povečanje vrednosti poslovnega deleža spada v posebno premoženje toženca, saj je imetnik poslovnega deleža (kapitala) toženec.

8. Zaključek, da spada povečana vrednost poslovnega deleža v posebno premoženje toženca, pa ne pomeni obogatitve toženca, kot to zmotno meni tožnica. Tožnica namreč spregleda, da je toženec dejansko vložil svoje delo v družbo J. d.o.o., ki je samostojen pravni subjekt, ločen od toženca, kar je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. Toženec je za svoje delo v družbi J. d.o.o. tudi prejemal plačilo in to v višini, za katero se je sam dogovoril v pogodbi o zaposlitvi. Plača, ki jo je toženec dobival za svoje delo v družbi J. d.o.o., torej spada v skupno premoženje. Ker je bil toženec za svoje delo plačan, je zato nelogično trditi, da bi bil lahko kdorkoli obogaten na račun njegovega dela. V tem, da je bil toženec za svoje delo plačan, se ta zadeva, kjer se imetništvo poslovnega deleža zaradi pravil korporacijskega prava ne more spremeniti, v bistvenem razlikuje od na prvi pogled podobne situacije, ko zakonca vlagata v nepremičnino, ki je v lasti enega od zakoncev. V tem primeru lahko namreč zakonec od drugega zakonca, v čigar nepremičnino se je vlagalo v času zakonske zveze, zahteva sorazmerno (glede na delež na skupnem premoženju) izplačilo denarne vrednosti teh vlaganj ravno iz razloga, ker se imetništvo nepremičnine zaradi načela superficies solo cedit prav tako ne more spremeniti. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne morejo vplivati revizijske navedbe, da sta pravdni stranki dobrine, namenjene za družino, kupovali preko družbe J. d.o.o. V tem primeru bi namreč tožnica morala tožiti družbo, in sicer da te stvari spadajo v skupno premoženje, saj je bila družba J. d.o.o. le slamnati kupec.

9. Neutemeljen je tudi očitek o neobrazloženosti zavrnitve primarnega zahtevka. Iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje jasno izhajajo razlogi za zavrnitev primarnega zahtevka. Tožnica je trdila, da v skupno premoženje spada povečana vrednost poslovnega deleža. Ker povečana vrednost poslovnega deleža sama po sebi ne more biti del skupnega premoženja, sta sodišči utemeljeno šteli, da tožnica s tem v bistvu zatrjuje, da spada v skupno premoženje del poslovnega deleža in da v tej pravdi zahteva od toženca izplačilo denarne vrednosti njenega dela poslovnega deleža. Zato sta sodišči s tem, ko sta utemeljili, da poslovni delež ne spada v skupno premoženje, dejansko utemeljili tudi zavrnitev primarnega zahtevka. Sodišče je iz tega razloga tudi zavrnilo podrejeni zahtevek za plačilo dela kupnine, ki jo je toženec dobil z odsvojitvijo poslovnega deleža. Sodišči sta torej primarni zahtevek zavrnili ob predpostavki, da tožnica meni, da v skupno premoženje spada poslovni delež oziroma tisti del poslovnega deleža, ki ustreza povečani vrednosti v času zakonske zveze. Sodišče druge stopnje pa je primarni zahtevek dodatno zavrnilo tudi zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

10. Glede na obrazloženo je odločitev sodišč pravilna in je zato revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Tožeča stranka,

ki z revizijo ni uspela,

mora toženi stranki povrniti

stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je

stroške

odmerilo glede na vrednost izpodbijanega zahtevka v revizijskem postopku (83.458,52 EUR). Ti stroški obsegajo

nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, in 2 % materialne stroške ter znašajo skupaj 1.007,96 EUR.

Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Datum zadnje spremembe:

05.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 3461/2012
• Sodba II Ips 424/2011
• VSC Sodba Cp 23/2019