Vmesna sodba II Ips 47/2010

Jedro

O prekoračenem silobranu govorimo, ko je prekoračena sorazmernost med obrambo in protipravnim napadom. Pri presoji silobrana oziroma sorazmernosti med napadom in obrambo je treba upoštevati vse subjektivne in objektivne okoliščine primera, zlasti pa namen, sredstva in značilnosti napada in obrambe. Povzročena škoda (nastale posledice) sama po sebi še ne omogoča presoje v smeri prekoračenega silobrana.

Ker je toženec uporabil nesorazmerno sredstvo in to na izredno nevaren način (z merjenjem v vitalne organe), je škodo povzročil v prekoračenem silobranu. Napad in obramba sta sicer ogrožala isto dobrino (življenje oziroma telesno integriteto), vendar ne v enaki meri. Navedeno je razvidno tudi iz primerjave poškodb, ki so jih utrpeli tožnik, gostilničar in toženec.

Revizijsko sodišče tožnikov prispevek ocenjuje v višini 70 %, saj je šlo s strani tožnika in njegovega prijatelja za naklepen in izredno agresiven napad z rokami in nogami, ki kljub opozorilnemu strelu ni prenehal, s strani toženca pa dejansko le za malomarno obrambo z nevarnim sredstvom.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje z vmesno sodbo spremenita tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 30 % tožnikove nepremoženjske škode.

Sicer se revizija glede temelja odškodninske odgovornosti zavrne.

Zaradi odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi vtoževal odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu jo je s strelom iz službene pištole povzročil toženec, policist v civilu. Prvostopenjsko sodišče je v tretjem sojenju tožniku prisodilo 21.137,46 EUR s pripadki ter zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode in tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode. Presodilo je, da je toženec ravnal v prekoračenem silobranu, saj ni bilo podano sorazmerje med napadom in obrambo, in da obstoji za nastalo škodo soodgovornost tožnika v višini 40 %. Nepremoženjsko škodo je odmerilo v višini 35.229,10 EUR, glede premoženjske škode pa je ocenilo, da ni izkazana.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbo tožnika, ki se je pritožil le glede odločitve o povrnitvi nepremoženjske škode, je zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Presodilo je, da je toženec ravnal v silobranu, saj ni imel druge izbire za obrambo pred protipravnim napadom, kot da tožnika ustreli.

Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil dovoljeno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podredno, naj sodbi spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da sta nižji sodišči napačno uporabili institut (prekoračenega) silobrana. Izpovedba toženca ne vsebuje znakov silobrana. Toženec je vešč borilnih veščin in uporabe strelnega orožja. Tožnik je bil golorok. Pritožbeno sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik koga ogrožal ali napadal. Življenji gostilničarja in toženca nista bili ogroženi, tožnik pa je bil zaradi strela v neposredni življenjski nevarnosti. Protispisen je zapis pritožbenega sodišča o številčni in fizični premoči napadalcev. Pištola se je ob udarcu sprožila sama. Toženec ni nikoli izpovedal, da naj bi s strelom koga branil. Pritožbeno sodišče ni preizkusilo protislovij med izpovedbami toženca in prič (gre za kršitev 350. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Sojenje v zadevi je bilo pristransko.

Odgovor nasprotne stranke

4. Toženca v odgovorih na revizijo nasprotujeta revizijskim razlogom, pritrjujeta stališčem pritožbenega sodišča in opozarjata, da je treba pri silobranu opraviti celovito presojo vseh okoliščin konkretnega primera. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj neutemeljeno revizijo zavrne.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Ugotovitev pritožbenega sodišča o številčni in fizični premoči napadalcev ni „protispisna“ (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Gostilničarja in toženca so napadali tožnik in njegova prijatelja. Gostilničar se je pred udarci zavlekel pod odbijač avtomobila, toženec pa se je napada ubranil šele z uporabo pištole. Omenjena kršitev tudi ni podana pri povzemanju toženčeve izpovedbe, iz katere izhaja, da je pred napadom reševal gostilničarja in nato ob strelu še sebe. Revizija ne pojasni, kako naj bi ob ugotovljenem (voljnem) ravnanju toženca (dvigu pištole z namenom njene uporabe) na pravilnost odločitve vplivalo dejstvo, da se je pištola na koncu sprožila zaradi udarca. Pri ugotavljanju takšne pravno nerelevantne okoliščine sodišče ne more storiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče nenazadnje tudi ni bilo dolžno preizkušati protislovij med izpovedbami toženca in prič, saj tožnik v tej smeri ni uveljavljal (konkretiziranih) pritožbenih očitkov.

7. Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči glede temelja odškodninske odgovornosti, je v konkretni zadevi v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem:

škodni dogodek se ni pripetil v delovnem času toženca;

okrog polnoči je v gostinski lokal z dvema prijateljema prišel tožnik in začel verbalno izzivati toženca (policista v civilu) in druge za njegovim omizjem;

prišlo je do pretepa med tožnikom in tretjo osebo, ki je sedela za toženčevim omizjem;

pretep se je končal tako, da sta tožnika pomirila njegova prijatelja, tretjo osebo pa osebe za omizjem;

ker natakarica tožniku in prijateljema zaradi incidenta ni želela postreči pijače, so ti začeli razbijati kozarce;

ob posredovanju gostilničarja je prišlo do verbalnega spopada, ki je eskaliral v fizičnem nasilju tožnika in prijateljev nad gostilničarjem;

šlo je za silovit napad z brcami in udarjanjem z glavo ob tla;

ko je nekdo potegnil enega izmed napadalcev stran, je gostilničar zbežal ven, vendar se je fizično nasilje nad njim nadaljevalo tudi pred gostinskim lokalom;

gostilničar, ki je mislil, da ga bodo ubili, se je zaradi udarcev zavlekel pod odbijač od enega izmed avtomobilov;

toženec je v tem času odšel do svojega vozila po službeno pištolo in jo spravil v bundo;

ob zapiranju vozila sta ga dva napadalca udarila po glavi in je padel po tleh;

ko se je zavedel, je videl, da tožnik s prijateljema napada gostilničarja;

gostilničarja je želel rešiti, vendar se je napad tožnika in enega izmed prijateljev preusmeril nanj;

toženec je najprej izstrelil opozorilni strel v tla;

ker napad ni prenehal, je nato tožnika ustrelil;

pri tem je meril v tožnikove vitalne organe;

tožnik je zaradi strela utrpel poškodbe, zaradi katerih je bilo ogroženo njegovo življenje;

toženec in gostilničar ob dogodku nista utrpela hujših poškodb.

8. Po določbi 161. člena v času nastanka škodnega dogodka veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ni dolžan povrniti škode napadalcu tisti, ki jo je povzročil v silobranu. Če je škodo povzročil pri prekoračitvi silobrana, zanjo sicer odgovarja, vendar pa lahko pride v takšnem primeru v poštev pravilo o deljeni odgovornosti iz 192. člena ZOR. ZOR ne vsebuje definicije silobrana, po 11. členu Kazenskega zakonika pa je silobran tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. O prekoračenem silobranu govorimo, ko je prekoračena sorazmernost med obrambo in protipravnim napadom. Pri presoji silobrana oziroma sorazmernosti med napadom in obrambo je treba upoštevati vse subjektivne in objektivne okoliščine primera, zlasti pa namen, sredstva in značilnosti napada in obrambe. Povzročena škoda (nastale posledice) sama po sebi še ne omogoča presoje v smeri prekoračenega silobrana. Obstoj silobrana mora izkazati tisti, ki se nanj sklicuje (7. člen ZPP).

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja sicer izhaja, da se je toženec branil pred sočasnim protipravnim napadom in da je bila njegova obramba neizogibna, vendar pa po presoji revizijskega sodišča ni podana sorazmernost med obrambo in napadom. Toženec je zoper napad z rokami in nogami, ki sta ga vršila dva fizično močnejša napadalca, uporabil pištolo. Izstrelil je sicer opozorilni strel v tla, kar napadalcev ni ustavilo, nato pa je pištolo dvignil in ob strelu meril v tožnikove vitalne organe. Iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da je bil v dani situaciji to edini možni način uporabe pištole. Posledično je tožnik utrpel precejšnjo nepremoženjsko škodo, medtem ko toženec (in gostilničar) nista utrpela hujših poškodb. Ker je toženec uporabil nesorazmerno sredstvo in to na izredno nevaren način (z merjenjem v vitalne organe), je škodo povzročil v prekoračenem silobranu. Napad in obramba sta sicer ogrožala isto dobrino (življenje oziroma telesno integriteto), vendar ne v enaki meri. Navedeno je razvidno tudi iz primerjave poškodb, ki so jih utrpeli tožnik, gostilničar in toženec.

10. Čeprav je toženec ravnal v prekoračenem silobranu, revizijsko sodišče ugotavlja, da je k nastanku škode v pretežni meri prispeval tožnik (192. člen ZOR). Tožnikov prispevek ocenjuje v višini 70 %, saj je šlo s strani tožnika in njegovega prijatelja za naklepen in izredno agresiven napad z rokami in nogami, ki kljub opozorilnemu strelu ni prenehal, s strani toženca pa dejansko le za malomarno obrambo z nevarnim sredstvom.(1)

11. Ker sta torej nižji sodišči glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke zmotno uporabili materialno pravo in zaradi tega dejansko stanje v tem delu ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče, upoštevaje zgoraj navedene razloge, tožnikovi reviziji delno ugodilo in z vmesno sodbo odločilo, kot izhaja iz izreka (380. člen v zvezi s 315. členom ZPP). Ker pritožbeno sodišče zaradi stališča o obstoju silobrana ni presojalo odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, so pritožbene navedbe ostale neizčrpane in je bilo treba zaradi odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo zadevo brez dodatnih navodil vrniti pritožbenemu sodišču v novo sojenje.(2)

12. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 164. členu ZPP.

---.---

Op. št. (1): Enak prispevek je bil ugotovljen tudi v zadevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 708/2005 z dne 18. 5. 2008, v kateri se je toženec s sekiro ubranil napadalca s kolom.

Op. št. (2): Primerjaj Načelno pravno mnenje občne seje VS RS z dne 22. in 23. 6. 1993 (Poročilo VS RS 1/93, str. 43).

Datum zadnje spremembe:

23.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2000/2013
• VSC sodba in sklep Cp 347/2016
• Sodba II Ips 621/2003